O ful hvala:-). Bom spremenil tisto:).

Fetiširal je vsak razbiti košček njene kože,
ki je sestavljal celoto nekdaj celega porcelanastega izdelka, vzela je rdeči
pigment in si ga kakor bi z drobcenimi prstki božala ustnice potapljala. Rdeč
nasmeh se je zrcalil iz mirne gladine zrcala, paralelna slika prepovedane
realnosti.


Slikal jo je, obeležil njeno minljivost z
bliščem in jo ujel v pop kulturo za večno. Nasmehnila se je, njegova drobna
muza. Nato je naredil nekaj nepredvidljivega, vzel ji rdečilo iz rok in namesto
njenih namazal svoje. Objekt fetiširanja je tako postal sam sebi in ona, kot
nekdaj vojerski objekt, je v trenutku dogodka doživela metamorfozo iz
opazovanega metulja v paparaca gosenice.


Zgrozila se je in ga opazovala, žrlo je in
grizla si je ustnice in se z zobmi požirala sama.





Paparac je stopil iz sence in sam postal
zvezda.





Nekateri iščejo svoje fetiše v bledoličnih
zlatolaskah na ulici, jaz sebe postavim za vaš fetiš in želim da me fetiširate.
Da imate občutek kot da sem v vaši lasti, kot da imate kontrolo nad vsem kar
storim. Želim da mi ukazujete in da norite, ko razmišljate o meni.





Vzela je pištolo, se drla nanj in mu grozila z
vsem, kar je poznala. Ga zmerjala za ekscentrika, kar je tudi sama bila, a
moški kot objekt, tega ni pričakovala. Ustrelila ga je in občudovala njegovo
truplo. Vedno vnovič ga je posiljevala, s svojimi besedami in dejanji, ga
vračala v življenje kot svoj edini fetiš.

noro!!!!

mi je všeč izraz -> fetiširanje

:bravo:

anede :pretegovanje:

Srebrn glavnik je polzel skozi njene bele lase in dišeča para
lotosovega čaja je odpirala pore na njeni svinčeni koži. Soba je bila
popolnoma bela in ves material v njej mrtev, zvok je oddajal le ura, ki
je kvarila vtis neskončnosti. Spremljala je odsev v ogledalu in ni ga
razumela, nekaj se je spremenilo a ni se uspela spomniti kaj. Vsakič,
ko je poskušala vstopiti v svoj um se je počutila kot da bi padala v
globoko jezero krvi. Oblast nad lastnim mišljenjem je izgubila in
počutila se je kot lutka, brez možnosti dojemanja in govorjenja, zgolj
stala je pred ogledalom in čakala na nekoga da bi jo premaknil.
***
Po mostu je hodila zmajevo rdeča nabrana obleka z ogromnim klobukom
in belo masko, ki je zakrivala obraz. Oseba pod masko se je režala, a
smeh skrivajočega obraza je vedno zgolj odmev in nikoli zares ne
zapolni nikakoršnjega srca. Za njo je hodila druga postava, črno zlate
hlače in ogromna maska z ukrivljenim nosom, ki je kakor vrana kljuval
bolečino v oči. Roki mask sta se prijeli, ne da bi se zavedali druga
drugega. Deček na mostu se je igral z iglo in si škrlatno tekočilo, ki
jo je polnila, vbrizgal v žilo. Rdeča maska se je sklonila in se, kot
da bi ga hotela poljubiti, dotaknila njegovega obraza. Vzela mu je
iglo, snela masko in pod njo je bil obraz, ki se je zlil z zrakom in
izgledal kot da ga v resnici ne bi bilo, tekočino, ki je ostala v igli
je vbrizgala v čelo in padla na tla. Maska se je razbila in na tleh so
ostale črepinje. A ni trajalo dolgo, mogoče nekaj ur, preden se je
razkrila tudi druga maska, ki medtem mirno opazovala dogajanje. A izpod
maske ni prišel le angelski obraz vendar tudi rogovi, našpičeni v jezi
proti Stvarniku.
“Lucifer.” je rekel deček.
***
Ni se spominjala kdaj je pristala v tej izolirani sobi bolnice
svojega uma, bila je le ura, ki je merila čas, a zaman, ta nikdar ni
bil ključen. Nadela si je masko in vrata bolnice so se odprla.
“Dottore.”
V rokah je imela iglo in obraz prekrit z masko. Vzel jo je na
karneval, čaščenje skrivanja pod masko, a vendar je bila realnost le
tega bolnica ujetosti pod mrzlim obličjem.

aaaa, fulll dobr napisan :jap: me je dobesedno prestavilo na dno enega izmed kanalov Venecije...med črepinje starodavnih mask....
:papa:

Pred mano Svetloba in v njej mrak, v mraku iskra in v iskri svetilka
in v svetilki olje, v olju Slava. Moja mami utelešenje Slave, svetloba
jo je vzela in mene pustila v mraku.
Jaz po Slavi hrepenim, ko trpim v svetlobo strmim, v svetu brez kaosa včasih živim, včasih se izklopim …
Včasih smrti si želim.
S šifro hodim po Vatikanu in odklepam vrata, zapiram se v arhive in
čakam da me Slava pokliče. Nakoncu pljunem, množici se ponudim …
Kralj, kot kurba se počutim.
V šifri so tri številke, številke kače, Slave in morilke. 283.
Razčlenjam jih in ponoči nikoli ne spim, ker vidim jih vedno, vedno o
njih govorim.
Dobro se spomnim še ostalih, 213 273, srečnih in zalih.
V nirvano včasih se spustim, ničesar mi ne daje, vedno v
materializem se vračam, Luči, Slavi in Iskri hrbet obračam. Vedno 283
ponavljam.
Svetlobi se prepustim in iz mojega drobcenega telesa izsrka energijo, vse celice v telesu bolijo.
V tem svetu igram figuro bežečo, še vedno vsak dan v tebi najdem srečo.

Ni kaj, mojstr si :ty3: in Slava to ve ...

:strinjam se: res obvladaš!:jap:

Hvala:)

Vrata hiše so se bila odprla in iz nje so stekli hlapi dišav.
Jasmin, mandlji, kumina, sandalovina, mah, mošus, vanilija, cedra, vsi
so, kakor kri v žile, tekli po ulicah in jih čistili vse nesnage. In
nato je skozi vrata prišlo še nekaj, nič manj estetskega od etetričnih
olj, izžarevalo je le božje, brez posvetnih primesi. A bilo je strto,
teklo je po ulici golo, bledo najstniško telo suhljatih svilenih nog in
rdečih ustnic. Imel je lase svetle kakor sonce in oči popolnoma
prebledele, napoljene s trpljenjem in strahom pred nočjo, ki se je
bližala.
“Muza je mrtva!” se je drl skozi mestni trg in ljudje so ohromeli.
Namreč vse dišeča tekočina je postala kri, kri mrtve muze in nad mesto
se je dvignil smrad. Ura nad crkvenim stolpom je tiktakala in ljudje so
se stisnili drug k drugemu.
***
“Padel je v lužo krvi. Mar ga je kdo videl utoniti?” se je
spraševalo dekle z očmi črnimi kakor oglje. Iskala ga je po barju
nekdanjih dišav, a ni se vrnil, mesto je zapustilo nekaj najlepšega in
diščega, bolj kot dišijo krila angelov v sivko odeta. Tekla je po
ulicah, kadar je slišala njegovo petje, a nakoncu je odkrila da je
lovila samo sebe. Iskala ga je, muzinega ljubimca, iskala je …
***
Voda je spirala rdečo, krvi podobno, tekočino, a to ni bila kri.
Voda je prenehala teči in roke so prijele mokre lase in iztisnile
odvečno vlago iz njih. Vzel je glavnik in jih razčesal, gledal je
svojo podobo v ogledalu, svoj bledičav obraz in mokre lase, kakor
makovi cvetovi, ko jih zmoči dež. Lasje so se posušili in vzel je močno
pigmentirano ličilo in ustvaril nov obraz, obraz, ki mu bo bolje
služil. Tak, ki bo odporen na bolečino, a bo kljub temu izraz le te.
Obraz, ki ne bo ljubil, a bo s svojo podobo budil ljubezen v ljudeh.
Odložil je čopič in počakal da se je platno posušilo. Med tem je s
prsti segal vse nižje, po trebuhu navzdol, in mislil na muzo, na mrtvo
ljubezen, na eterična olja razlita po mestu in celo o samem sebi. O
svojih ustnicah, ko bi jih le lahko poljubil, o svojih očeh in o svojem
telesu, katerega gospodar je bil le za kratek čas. Dotikal se je svojih
stegen in si poljubljal kolena, vrtelo se mu je od užitka in začel je
vzdihovati, tiho, tako da je slišal le veter, ki je vstopil v kopalnico.
***
Rdeči lasje, oči naličene z ogljem in bledičav obraz, a to ni bil
on. Gledala je rdečelasca, nekaj let postaranega, a ne v slabem smislu.
Ljudje se starajo nekdaj kot vino nekdaj kot drevesa in on je bil
najbolj hladno vino, z vonjem po časih pred vojno in lakoto, z vonjem
po baroku in stari dobi. Mar je bil res on? Nekaj ga je spremenilo,
morda hudič? Ali zgolj življenje, smrt in trpljenje?
“Narcis?” je vprašala.
Ni je slišal, a nato, tik preden je ustopil skozi vrata bordela, se
je obrnil. Pogledal jo je v oči in jo slekel. Stekel je čez cesto
naravnost pred njeno obličje in jo prijel za roko.
“Nič več Narcis,” je rekel in se priklonil kot da bi se predstavil: “Fentutal.”

Svetloba je osvetlila temo, ki je razgrnjena ležala na cesti. Iz
globine noči so se dvignila trupla, zastarel nakit in knjige. Noč je
bila pomladanska, z vonjem češnjevih cvetov, in po cesti je hodilo
drobno telo, ki je neizprosno osvetljevalo vse, kar bi sicer noč
potopila vase.
“Nekaj sem izgubil je zamomljal,” in z vsakim korakom pospešil svojo
hojo. Njegov glas se je zlomil in oči so postale poplavljeno jezero
vsega, kar je pustilo življenje. Že tisočič je obšel cesto in vsakič ni
našel, kar je iskal. Ni se spommnil kaj je iskal in koliko časa že
išče. Lunina svetloba se je prelomila in utelesila, na cesti je kakor
portal stalo ogledalo, ki je od nikoder zrcalilo srebrno svetlobo. V
svetlobi je nato nastal črn madež, ki je postajal vse večji, dokler ni
pred njim stalo dekle s srebrno kožo in črnimi lasmi. A ni bila ona,
ali pač? Ne, bila je mnogo mlajša, deklica, ki je s prsti božala
ogledalo. Nekaj je rekla, a ni je slišal, zgolj videl je gibanje njenih
rožnatih ustnic. Z očmi ga je pogledala v srce in čeprav je bila zgolj
zrcalo ga je nekako zaznala. Nasmehnila se je in svetloba na drugi
strani zrcala je osvetlila njegovo dušo, v njej je bilo tisto, kar je
bilo nekoč izgubljeno. V samem sebi je izgubil tisto, kar je dolgo
iskal.
***
Zaprla se je v plesno dvorano in zrcala so zrcalila njeno suhljato
telo, ki je ukradlo življenje prostoru in ga požrlo samo vase. Naenkrat
se je v ogledalu zrcalil eliksir življenja. Dišala je po krvi, kadar v
njo vstopi ljubezen. Plesala je po prostoru in ljubila zrcala, ki so jo
požirala s svojimi odsevi in si jo želela v sebi. A eno zrcalo je bilo
drugačno. Bilo je popolnoma črno in v črnini je plesal tobačni dim. A
nato se je nekaj zasvetlilo in v črnino je vstopila zlata svetloba, ki
je postajala vse večja dokler pred njo ni stal deček s platinastimi
lasmi in svetilko v rokah. Nekaj je zamomljal, a ni uspela prebrati
kaj, pogledala ga je v srce in v njem je ležala ljubezen, tiha in
neopazna, kot da bila zgubljena. S prsti je segla proti ogledalu.
***
Tiste pomladanske noči sta se dve roki združili v zrcalu med smrtjo
in rojstvom in eno življenje je izdihnilo in drugo komaj vdihnilo
življenska vir. In tiste pomladanske noči je bila meja med življenjem
in smrtjo tako tanka, da so celo božanstva v smrti videla rojstvo.
213 in 283 sta postali isti številki.