Pedro


Za 32. praznimi konzervami ribje hrane in 43.
praznimi avtomobilskimi gumami je vse dni v svojem spodnjem perilu preživel Pedro
alvarez menengues mata conchillo serpente di maria lucia hernandez torres de la
hoya caliente zapata.. Tistega dne je Pedro na televiziji
videl napol pojedeni taco. Vstal je z razparanega rumenega kavča in stopil
proti televiziji. A takrat je skozi oknu zagledal nekaj čisto navadnega,
kaktus. Vzel je napol pojedeni taco in še naprej buljil v nedelujočo televizijo.
Odgriznil je košček svoje najnovejše najdbe in ugotovil, da hrana na bazi moke
v nekaj tednih postane trša. Hitro je oddrvel 4535234 km daleč, na kemijski
inštitut, kjer je dobil nagrado za ugotovitev iste stvari že 5334434-ič. Za
nagrado je dobil 13 pesosov in eno nogavico. Odšel je v bližnjo vasico Fort
Mustang, kjer si je nameraval kupiti še eno nogavico. Prišel je v trgovino z
pištolami in notri je bil John Wayne. Po krajšem posvetu je nogavico zamenjal
za klobuk in za 10 pesosov dobil še pištolo. Odšel je v najbližji salun. Ko je vstopil, je hipoma zaslišil najbolj ostudno glasbo kar
jih je kdaj slišal. Pogledal je od kje prihaja. Malce na levo in po štirih
stopnicah je stal klavir, na njem oz. ob njem pa se je trudil pianist na
katerem je pisalo:'Don't shoot the pianist, he's trying his best.'
(Clint Eastwood 1982: 35') Ampak Pedro je razumel samo eno angleško besedo,
Shoot. 'Ai, caramba, come no!'
Sprožil je petelina in pianistu znižal tempo
z allegro na muerte. Odšel je do šanka in dejal. 'Para que, a esta saloon de cojones, pasa
nada?' Natakar je bil v bistvu lutka, ki je imela vgrajen majhen zvočnik,
ki je nepretrgoma ponavljal: ' Hola, ¿qué
bebes?.
Pedro se ni dal zmotiti in je ustrelil še njega. A, ko je ugotovil, da je to le
lutka, mu je želja po streljanju spet prišla v prste in ker ni bilo v salunu
več nikogar, je dejal 'mierda' in se ustrelil v nogo. Takoj zatem je v salun
pritekla mlada temnolasa mladenka, po imenu Rosita
Perez de Merengues Rosario della calle Soledad, hči vaškega veljaka Manuela Pereza de Merengues Rosario della
calle Soledad, ki je bil znam po tem, da je pojedel največ fižola, na
jubilejni deseti pojedini fižola in si tako zagotovil status enega
najvplivnejših mož na divjem zahodu. Rosita je Pedrota najprej odpeljala v svojo
majhno sobico, v kateri je dišalo po fižolu in čebuli in mu s svojimi nežnimi
svilnatimi rokami in zarjavelimi železnimi kleščami izruvala kroglo in v rano
zlila zvarek, skrbno pripravljen iz soka aloe vera. Da ga nebi bolelo preveč,
mu je med zobe stisnila še en plod kaktusa. Povila mu je rano s posušenimi
agavinimi listi in Pedro je hitro okreval. Kmalu se je postavil na noge in se
odločil, da oropa banko. Prišel je do vhoda in brcnil v lesena vrata, da so se
kar sedemkrat odprla in zaprla. Vstopil
je, ustrelil v zrak in dejal:'
Nadie se movió. Esto es un robo!'. Ko
pa je prišel, do okenca, je ugotovil, da banke ne bo oropal, ker je že prej
banka oropala njega, saj je bil zaradi recesije v takšnih dolgovih, da jih bodo
odplačevali še njegovi vnuki in vnukinje, ki jih bo na koncu kar 63. Stopil je
na plano in pogledal najprej v pesek, v katerem se je bleščalo sonce. Ustrelil
je trikrat kar tja v štiri dni in dejal:'Mierda.'


Zajezdil
je tujega konja in se odpravil proti sosednjemu mestecu. Po petih minutah
jezdenja, se je ustavil in se zleknil v senco, ki jo je risala krošnja velike
Tule, ki je največje in najdebelejše drevo v Mehiki. Zaspal je v trenutki in
ker je pozabil privezati konja Ignacia, je ta odšel na daljši sprehod v
Guatemalo. Pedrota je zdramila muha, ki mu je ves ta čas s peskom posipavala
nos. Takrat je tudi opazil, da je Ignacio kar sam našel pot v širni svet. Odpravil se je peš proti mestu, a se je
izgubil, saj ni znal angleško. Ko je bil takole sam nasredi puščave se je
spomnil, kaj mu je mama govorila, ko je bil še majhen. 'Nunca hables
con extraños.' (nikoli se ne pogovarjaj s tujci). Ugotovil je, da
mu to v tem primeru ne bo kaj dosti pomagalo. Potem se je spomnil, kaj mu je
oče samo enkrat povedal, a ni vedel kaj to pomeni, saj ni znal angleško. 'Mierda,' je dejal in pojedel še tisti
košček suhega tacota, ki mu je ostal v žepu.

Pedro: Balada o jezdecu brez konja


Bližala se je noč in Pedro je še
vedno blodil nekje sredi dolgih peščenih ravnin, veter mu je prinašal pesek v
oči, noge so postajale težke, želodec se s koščkom tacota ni zadovoljil. Ko je
že hotel vreči puško v koruzo, je ugotovil, da nima ne puške, ne koruze in moral
je nadaljevati pot. V trenutku, ko večer preide v noč je v daljavi zagledal
kolibo. Pospešil je korak in s spotoma popravljal klobuk, katerega luknja je
bila večja kot obseg Pedrove glave in mu je lezel čez oči. Njegovi strgani
čevlji so bili polni peska, ta se je vsipaval tudi iz njegovih usnjenih hlač,
ki jih je kupil, ko je bil na koncertu Jimija Hendrixa v Monterreyu, v predelu
San Perdo Garza Garcia. Prispel je do stare lesene kolibe, ki je pred vhodom
imela verando, do katere sta vodili dve zlomljeni stopnici. Na verandi je bila
lesena klop, bledo rjave barve, na njej pa je bilo vgravirano 'tequila o
muerte'. Pogledoval je proti vratom, na katerih ni bilo ključavnice, tam kjer
naj bi bila, pa je mali zeleni kuščar dobival svoje prve drobtinice peska v
oči. Počasi je prijel za zarjavelo železno kljuko, ki je bila oblike, kot
palica, katera se je z Mojzesovo pomočjo spremenila v kačo. In tudi ta palica
se je spremenila v kačo in zasikala: 'Que pasa, Pedro, donde estas, amigo'.
Pedro se je za trenutek ustrašil, potem pa mu ni bilo prav nič več jasno, niti
delno do pretežno oblačno ne. 'que? una serpiente que habla? ustia'. Kača,
zarjavele barve in temnih oči, ki so bile barve kot rudnik zlata je na prvi
pogled delovala prav pošastno, a na drugi pogled, je bilo videti, da je rada
skrnila kakšen kozarček tekile. 'Pedro, querido, no
tengas miedo. Yo soy tu madre.' Pedrotu se je tukaj še bolj pooblačilo. 'Que,
una serpiente que habla e dice que es mi madre?'
se je začudil Pedro. 'Mierda santa', je še dodal ter pokukal v notranjost.
Notri je bila tema kot v kačinih očeh, le na koncu sobe se je z svetlobo igrala
majhna lučka. Počasi je vzdignil nogo in poskušal narediti prvi korak, a mu je
spodrsnilo na prazni steklenici in padel je, kolikor je bil kratek in ozek. Za
trenutek je obstal na tleh in poskušal razmišljati. Ni mu uspelo. Obrnil se je
nazaj proti kači in jo poprosil za košček tacota ali pa kaj drugega za pod
edini zob, ki ga je imel. Kača je pomežiknila in izginila v temno leseno
kolibo. Ko se je vrnila je med zobmi držala konzervo koruze, ki je bila prav
tako zarjavele barve, videl se je le še datum uporabe, ki je bil 21.3.1983.
Pedro ni vedel, katero leto je bilo, niti ga ni zanimalo. Pomislil je 'koruzo
imam, manjka mi še puška'. Vprašal je
kačo, če ima kje tudi kako puško. Ta pa mu je v branjevškem slogu odvrnila:'
Nimamo puške, imamo samo hruške, za take potepuhe kot si ti, po izjemno ugodni
ceni, 13 pesosov za kilogram.' 'Mierda', je odvrnil Pedro in zajezdil sapo
vetra, ki je za seboj nosila celo parado peščenih snežink. Pedro se je počutil,
kot aladin s mehiškim naglasom, tudi rja z konzerve koruze je začela odpadati
in postajati podobna aladinovi svetilki. Prav na to je pomislil tudi Pedro in
jo poskušal podrgniti. Ni mu uspelo. Poskusil je še enkrat. Tokrat mu je
uspelo. Podrgnil jo je. Nič se ni zgodilo. Ni se več počutil kot aladin. Skočil
je z peščene leteče preproge, se zakotalil po pesku in dejal 'mierda'. Ker je
ta dan že dvakrat razmišljal mu je bila glava že preutrujena, da bi pot
nadaljeval. Obstal je tam sredi puščave in opazoval bele luči, ki so svetile iz
temnega morja. Tukaj je prvič v svojih 35 letih ugledal zvezde. Nikoli še ni videl
česa tako zanimivega. Medtem ko je opazoval, še sam ni opazil, da je zlezel v
svoj poncho in zaspal.