Arnkatla: Fimbulvetr

Naslov sporočila: Arnkatla: Fimbulvetr Yesterday at 7:57 pm

Refleksija
[13. avgust 2009]

Škripanje sem zaslišal. Zvok še ene zmajane kovinske postelje, trenje stolčenih kolesc ob podlago premaza epoksidne smole. Gotovo bil je to alarm, ki je opominjal na mojo vsakdanjost, spominjal me je na hrup s ceste, ob katerem sem nekoč rad zaspal, zato sem ga sčasoma kar vzljubil. Omogočil mi je vsaj približno prepoznavanje začetkov dneva; sivina stropa, v katerega sem zrl, je z jutrom vsakokrat nekoliko zbledela.

Razvedril me je torej zven bližine, ki se je gotovo pomikala proti meni, in vedel sem da je prav zares stvarna, kajti bila je brez vonja. Spočetka sem tolikokrat zamešal sen z budnostjo! Pozneje sem se priučil ločevati; navzočnost sočloveka mi je dišala le potopljenemu v stanje nezavednega. Zbujenega pa me je vendarle navdajala z nekakšno umetno vedrostjo. A s tujstvom lastnega telesa sem se kaj kmalu sprijaznil, dozdevalo se mi je, da sem poosebljen strup sam; po žilah mi je plalo vse mogoče.

Obrnil sem se na bok, da bi videl obličje bolezni, ki mi je bila pripeljana v družbo. Zabolele so me oči, rekel bi, da od neznanega strahu, kajti videl sem odprto rano, globoko in zevajočo in ležečo na spranih osivelih rjuhah. A zdaj zdele so se nekam bele in svetle. Občutil sem kontrast, občutil sem močno. Bolelo je.

Mislim, da zato sem vedel, da si ti. Veš, če bi mogel, bi zbežal. Stekel bi stran, še preden bi te skraja prepoznal. Vendar tek je bil namišljena slika, izgubljena v medlosti mojega spomina. To se mi je zdelo smešno. Predstavljati si sebe v premikanju, s teboj za petami. Rekel sem ti tedaj, da sem slišal, da si slabo. In zdaj slabše. Prikimala si in jaz sem se zasmejal. Sproščeno. Tudi ti si se smejala, ton je bil blag. In potem si rekla, da je res smešno, da si me lahko spet našla. Mislila si, da bom zopet kam utekel. Vedela si, da sem se te bal, še takrat ko sva se premikala. Še preden sva postala ból.

Rad sem imel svojo neobčutljivost, odkar pomnim. Tvoja prisotnost me je bolela sleherni trenutek, to je bilo najbrž tisto, kar me je plašilo, si pomislila. Jaz sam ... Ne vem. Bilo mi je všeč, a izčrpalo me je. Spet si pokimala. Tako čudno je bilo to tvoje gibanje, hromilo me je in me delalo omotičnega. V tebi sem videl posmeh. Povedala si mi potem, da ga ti vidiš v meni. Da te zato zbada v levici in srce bije prečudno.

To naju je zabavalo, vso to usmiljenje, ki sva ga bila po najinem vredna, in ga nisva bila deležna v jalovosti skupnega prostora. Morava se smejati, sva vedela vedno.

Zato sva se smejala.

Z zvokom ubila sva čas. Umorila prostor. Sivina je umrla od starosti, sama od sebe, utrujena. Smejala sva se in smešna vez se je rodila med nama iz razposajenosti, krča in histerije. In začutil sem, da si ti moja rana, ko si zašepetala, da sem jaz tvoja bolezen.

Do smrti se bova smejala.

_________________

[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium

Naslov sporočila: Re: Arnkatla: Fimbulvetr Yesterday at 8:05 pm

Izpiranje dotika
[14. september 2009]

Utapljali smo se dolgo. Od valov smo bili močnejši v številu, zanašajoč se na njihovo jakost smo upali, da nas uspejo ločiti. Bilo bi dovolj, ako bi usmiljena gluhost legla na naša ušesa, med kričeče tujce, polne sovraštva do vzkrikov drugega bitja, prisotnega v sebi prilaščenem prostorju.

Slano nas je žejalo in goltali smo peno, ki je bila zasejana med naša zakrčena telesa kot od ranjenega neba izpljuvan bes. Premetavalo me je med udi, me vleklo v globine. Na površje me je vsakikrat znova izvrglo kot truplo, saj bila sem vseenost sama, vržena v tekočnost čutenja. Na morju ni mogoče uzreti konca življenja: dih nad gladino ali pod njo je edino, kar se ponudi kot vprašanje izbire.

Preklinjala sem praznoto svoda bolezni, ki me je izvrgla in sovražila jo s strastjo vsake misli. Počivala sem na splavu najhitreje izmučenih, njih dlani so se sprijele šele utrujene in mrtve. Zagabilo se mi je spanje.

Uzirala sem prikazni in ogovarjale so me njih slabotne sence. Tvoja senca je izmed njih ostala molčeča, vzela si ji vse besede. Rekla si, da je praznina sreča. S slastjo sem vpijala raskavost tvojega glasu, dokler nisem razpoznala tvojega obraza. Kot angel biti bi morala z belo kožo, a tvoja polt je presevala bolestno rumeno in bila slična moji. Nisem ti verjela in razblinila si se. V urnosti pozabila si na senco.

Ozrem se na nebo in tam čakaš, tam pričakuješ to ozrtje in zdaj je tvoj obraz še bolj rumenkast. Le luna si na kužnem nebu, kulisa vpeta brez kontrasta. Splašim se, ozmerjam te z lažnivko in vem, da si ogledalo, v katerega mi je dano strmeti po tistem, ko z rok izmijem vso bojazen. Tvoj sij mi cvre tkivo v jedkanico, s šepetom se prelijeva v steklo.

Njegov odsev mi je postati. Potem pravi, da se lahko zaljubiva. Občuduje se, medtem, zmožna sem strmeti vanj neprizadeto; ne trenem, ne klonim, ne utekočinim se. Pogoltne me spet praznina in me dvigne od tal. To je trčenje s srečo! Zato sva hladna in ubijem naju nezavedno.

Razklan mi v prsi psuješ relief krivde. Naposled se tarem jaz in ljubiš se v vsakem koscu mene, ogledala! Želiš se gledati, dokler ne izdihneš. Izjočem vode, da te pokopljem v sebi. Prostor sem, zato ne potrebujem odseva. Ubita kričiva. Glušiva. Pozabljava v obliki. Vsako steklo se razbije, vsak odsev konča razblinjen. Nikdar se ne končava.

Medtem ko mesec zahaja, razrežem strah in razpiham njegove delce. Kiham rumeni prah, šepet ne potihne.

»Sreča je, kadar postaneš oblika.«

_________________

[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium

Naslov sporočila: Re: Arnkatla: Fimbulvetr Yesterday at 8:10 pm

Strmoglavljenje
[3. november 2009]

»Ozrtje je greh, ki vkoplje v kamen.«

Tu postanem, a moje oko niti za trenutek ne počije, v nebu me izgublja, iščoč zavetje oblaka, da ne pozabljam; bila sem zmedenega dečka čudna ptica. Mislila preveč in hotela, da bi slišal. Prosil je, ubogala sem in molčala, saj težak mu je bil moj glas. Nagradil me torej s svileno pentljo, jo zavezal mi okoli gležnja. Med tisočerimi enakih bi me zmogel prepoznati, a tem le dal zavidati je sijajnost svojega blaga. Trdno jo je zavezal, da bi je ne izgubila, da bi je mi ne ukradel veter, da bi je mi ne razparali nevoščljivosti kljuni. Da bi je ne znala odvezati? Ah, saj nisem je hotela! Moja nožica izgledala v nji elegantna in v vsem bitju sem postala živa: v gležnju trepetal je utripljaj krvi, nenadoma imela sem srce!

Rad je imel jesen, v katero se je lenobno prevešalo pozno, utrujeno poletje. Jaz sem se je bala. Zrak je postal gostejši in vrtinčil se je počasneje; tako je neopazno izganjal dotike toplote in me odeval v negibnost. Dih mi je bil otežen, morala bi bila oditi z ostalimi tik preden bi me zazeblo. Pa sem jih spregledala.

Mislim, da je začutil moj nemir, da bi me potolažil, mi je izdelal darilo. Sij srebrnega filigrana me je za trenutek oslepil, nemočno sem zamežikala.

»Mi bo tu toplo?« sem vprašala v krhkem glasu.

Molče se mi je nasmehnil, na stežaj odprl vratca. Prestopiti mi je bilo prag razkošja kletke.

»Seveda, zdaj greš lahko kamorkoli z mano.« je rekel blago.

Stisnila sem se v kot, iščoč zavetja v hladu kovine. Zatisnila sem veke in poskusila zaspati, a bilo je nemogoče. Od zibanja mi je postalo slabo. On stopal je trdno in previdno, da me ne bi premetavalo, medtem ko je nosil najino kletko. Iskrenost njegovega prizadevanja me je užalostila. Ko se bo utrudil, me bo odložil, sem pomislila. Kako bom tedaj odletela? Neumnica, kako sem lahko zamudila let lastne jate! Izgubila sem smer, juga nisem čutila.

Za seboj sva puščala cesto žametastih peres, ko je hodil križem po deželi. Ljudem se je pričel vtiskovati v spomin, to ga je begalo, ga plašilo, ker ni razumel. Sovražil je sled svojega življenja, nikdar je ni dopuščal. Vedno bolj molčeč je postajal, njegova jeza me je bolela, čeprav ni bila usmerjena vame. Davila me je želja, da bi se oglasila, a ostala sem tiho, ker sem vedela da ga moj glas utruja. Potem napora nisem več vzdržala, s telesom sem pričela zaganjati in butati ob stene kletke, da bi ga iz zamaknjenosti zdramil njen trušč.

Le malo moči sem še imela, ko me je njegov pogled končno našel. Obmirovala sem in v pričakovanju me je treslo. Moja gola koža v potrzavanju odbijala se od njegovih oči. Srd je stanjšal njegove ustnice v grobo črto.

»Kje imaš peresa?« me je zarezalo vprašanje.

»Peresa? … Izgubljena …« Oblil me je sram in moja glava je klonila pod krivdo. Moja izdaja ga je udarila zahrbtno, da sem se mu studila.

»Kakšne vrste ptica izgubi lastno perje!« Ni mi verjel. Ali verjel je, da sem ptica?

»Ujeta! Ujeta! Ujeta!« Jasa, polna vran, je kričala.

»Veš, da sem selivka.« sem mu odgovorila.

Nič več ni govoril, vedel je da sovražim molk, da tišina je ogromna gmota, prek katere se ne zmorem prebiti. S težkim vzdihom je odložil kletko na belo skalo poleg sebe. Osvobojen bremena je zadihal, odškrtnil vratca.

»Iztegni nogo,« mi je ukazal. Zganila sem se in jo poskusila premakniti. Ni šlo, zameglilo se mi je od bolečine, padla sem vstran kot glinast golob, ki ga podre sapa.

»Ne morem. Tako me boli, oprosti,« sem zaječala.

Zdaj mi ni več mogel pomagati, sem vedela, in nisem mu zamerila. Bila sem hvaležna, ko si je nadel usnjene rokavice, da me je izvlekel skozi odprtino in me odložil poleg na skalo. Potem je odšel, hitreje kot bi se razblinil in dolgo nisem zasledila ničesar o njem.

Ko ga ni bilo več, sem se lahko lotila traku, ki me je neusmiljeno stiskal v gležnju. Kljuvala sem in zgrabila me je trma, vroče me je grelo od ihte, v kateri sem slepo zabadala svilo, da bi se niti natrgale. Vozla bi tako ne znala odvezati, zato se tega nisem niti lotila. A početje je bilo vseeno zahtevnejše od puljenja peres.

Ne spominjam se, koliko časa je minilo do osvobojenja. Morda v zamaknjenosti sploh nisem opazila. In niti ni bilo pomembno. A ko mi je vendarle uspelo, se je v meni nekaj spremenilo. Oteklina dolgo ni splahnela in prikovala me je na mesto. Ko je izginila, sem nenadoma občutila nekakšno izgubo. To mi ni dalo miru, saj si nisem znala razložiti; v resnici sem izgledala bolje, v gležnju me več ni zbadalo in tudi perje se mi je počasi obnavljalo. Nisem se več zdela gnusna.

Razumela sem šele po tistem, ko mi je uspelo zopet vzleteti. Domače sem se počutila v mrzlem zraku, prijalo mi je lebdenje v pršu dežnih kapelj. Ničesar več ni bilo, kar bi krožilo po mojih žilah. Voda je oblivala moje prsi, dvigajoče se od diha, a v njih kamen je obstal v negibnosti.

Preletavala sem ogromne kroge, za smer mi je bilo zdaj vseeno. A vrišč, ki sem ga na lepem zaslišala za seboj, je presekal mojo zamaknjenost. Približeval se mi je z nenavadno hitrostjo, poganjal me je v beg.

Tedaj sem prepoznala njegov glas, a besed nisem razumela, zato nisem hotela zopet verjeti vanj. Nato so vse besede izginile, ostalo je vpitje, pomešano v krikih moje groze. Sprva si nisem upala obrniti glave, nekaj me je zadrževalo. In vendar sem se na koncu ozrla.

Ogromna ujeda je v krempljih krčevito stiskala svojo žrtev in krožila naokrog, da bi se bahala s svojim ulovom. Plen je bil deček, ki je v roki stiskal eleganten povodec, ta ga je povezoval z zlato okovano ovratnico, v katero je bil vklenjen ujedin vrat, okoli gležnja pa mu je bingljala težka zlata kletka. Hotela sem ju osvoboditi, a prizor me je ohromil, pred njima padla sem na tla.

Morala bi preslišati glasove, se ne zmeniti za nič, kar bi lahko razklalo tok moje poti, to sem bila uvidela prepozno. Začel me je grabiti obup in strah, da se več nikdar ne premaknem. Z vročimi solzami sem omočila travne bilke, da jih je scvrlo. Srce mi znova zabílo v kamnitem telesu.

Videla sem njegov padec. Oziral se je k meni, misleč da sem kamen, s katerim se bo branil. Premalo se je stegnil, da bi me lahko zalučal. Ujeda je zlovešče krožila nizko nad njegovim telesom, čuteč njegovo razrvanost. Nato je spet predirno kriknila, čutil je novo obtožbo.

»Če bi ne padla, bi pač zmrznila. Saj tako ne bi našla juga.«

»Trapa! S toplino te je zamešala,« je zavreščala ujeda. »In vendar je ptica!«

»Brez perja?!«

»Ti si jo oskubil.« se je zagnala vanj.

Žal mi je bilo zanj, ko uvidela sem, da resnično ni razumel. A moje solze so se bile že ohladile, zato niti njihovih sledi ni bil zapazil. Sedaj sem si želela izpregovoriti, da bi ga obdala z neprijetnostjo svojega glasu. Ko bi mogla, bi mu povedala za svoj boj z bolečino. Takrat, da bi ga ne bolelo moje ječanje, pulila sem si peresa.

»V belih rokavicah odel sem jo v razkošje!« je zavpil.

Ujeda je nagnila glavo vstran, nekoliko postala, ga pogledala ostro, a z nekakšnim pomilovanjem. Ga z vso eleganco in prefinjenostjo zaprla v zlato kletke.

»Oteklina se je rodila iz svile tvoje pentlje.«

Utrujenost je omajala jakost njegovega glasu. Njegov prostor je postal molk, njegov čas tišina. V neizbežnosti okamenelega dialoga njegovega stoka z mojim bítjem. Če bi imel peresa, bi si jih lahko izpulil. Če bi imel kljun, kot ost lahko bi sejal rane … Če ujet deček bil bi ptica.

_________________

[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium

Naslov sporočila: Re: Arnkatla: Fimbulvetr Yesterday at 8:17 pm

Obsesija v telo zagledane misli
[23. november 2009]

Da bi dosegla rob v svetu molka, odpotovala je skupaj s svojimi besedami mimo vseh strani neba. Kdo bi jo razumel, ako se vrne?

Ovedel sem se, da je ne bo nazaj. Nasmehnil sem se, da me ne bi ganilo. Si je zapomnila ostro lepoto mojih zob?

Vsak konec sveta se mora nahajati v puščavi. Tako se dogaja že od nekdaj, o tem pravijo besede najstarejših pravljic druga drugi na porumeneli preperelosti listov, saj njih samih nihče več nikomur ne pripoveduje. Tako se pač dogodi, da potihne še zadnji oslabeli glas gluhega pripovedovalca, ko naposled ugleda, da ni več nikogar, ki bi želel prisluhniti zvenu njegove misli.

Vedno se mi je zdela nekam odmaknjena. Nerodovitna.

Pot do puščave je edina dolga in utrujajoča steza, po kateri lahko človek stopa, ne da bi se postaral. Kajti nje dolžina je varljiva; žeja ga, še preden resnično dospe do prvega drobca peska.

Tam, kamor se je namenila, ji gotovo ne bo všeč. Spomnim se, da mi je nekoč omenila, da slabo prenaša vročino. Pa tudi sicer sem opazil, da je hladna. V njenih očeh nikdar ni plamena, pravzaprav v nji ni nikakršnega ognja, kjerkoli sem ga iskal. Samo poblisne se včasih iz njenega pogleda, in še to je le bežno iskrenje, iz katerega nič ne more zagoreti, kot sproti gašeno je in zahteva prave besede.

Med mnogost peščenosti se ujame, ko začuti svojo edinstvenost, potem more čakati na kačo, ki ponuja pomoč iz osame. Pa je vendar ne opazi, dokler mu sama ne da vedeti, da ga je zapazila. Njen dotik je gibek, ko oplazi gleženj, a vendar se nekoliko zatika ob lepkost kože.

Gotovo se bo izgubila. Ne znajde se v poplavah časa in prostorja. Zmedena je, pravzaprav. Vedno je hotela, da jo vodim. Zdaj me ni več, ker me je pustila za seboj. Nima me več, saj ne pojdem za njo.

Ona več ne ve, ali je človek, vedno več pozablja. Le sebe nosi s seboj.

»Moraš mi povedati, česa si želiš,« ji pravi kača.

Veter hoče, misli, da ob njem hitreje teče s časom. Prehitra je v mislih, zato se čuti počasno v telesu. In vedno zahteva od vsakogar prav tisto, česar ji nikdar ne bi mogel dati. Ničesar ne reče, dovolj je močna njena misel sama. Vrnil sem ji dotik, čeprav je nisem imel namena užaliti. Rekel sem ji, da gibanje je veter, nisem je izpustil.

»Rada bi odšla. Veter tu pogrešam,« zavzdihne v odgovor.

Tako brezizrazni so obrazi plazilcev, in vendar je opazno, kadar se ti sredi puščave muza kača.

»Mar vode ne pogrešaš?«

Hočem jo, a tako je spolzka! Izmuzne se med prsti, dotik se je ne oprime, v svojo muhasto strugo ponika, izginja. Strmim za njo, ker je ne poskušam zadržati. Le pogum pogleda mi še ostane.

»Lahko odidem s tabo?« odvrne.

»Čakala boš. Lahko počakaš name. Zdajle še nisem lačna. Sicer pa slišala sem, govori se v teh krajih, da nekoč prišel je sem majhen deček rumenih las, na vrveh prinesle so ga ptice. Zdaj je najbrž že kaj zrasel. Čeprav ne vem, ali še kdaj pride. Morda. In potem bi lahko odšla skupaj, če bi hotela.«

Vedno jo vidim, spred oči mi ne bo izginila nikoli, saj si jih ne upam več zapreti. Nehal sem spati, od čuječnosti se utegnem utruditi, a ni mi mar. Se bo kdaj ozrla po meni?

»Ne vem, kaj mi je storiti. A tega dečka bi rada videla.«

»Torej mora priti.«

V pesku leži, skoraj negibna ter čaka. Nanj. Tudi njena koža je postala podobna pesku, slična mu v svoji sipkosti, vendar je prepričana, da jo bo našel. Nekoliko je ovenela, a v nji se skriva še nekaj vlažnosti, da se ne more še docela presušiti, da ga še more sprejeti. Vedno bolj porozna postaja v svojem pričakovanju. Se boji?

»Morda bo tu in ti ga ne boš videla. Ah, ne glej! Pazi. Čuti.«

Prisežem, nisem še bil spustil vek v času svojega opazovanja, da bi jih zatisnil. Kljub temu nisem videl gibanja njegovega prihoda; kot bi mogel dospeti brez poti, brez ceste, brez premika – pojaviti se. Brez peruti, ob njem nobene ptice. Drugačen je bil, kot si ga je predstavljala. Ničemur ni bil podoben. Mislila je, da mora biti še vedno otrok, da mora otrok ostati, ker ga ni videla odraščati. Zato ni opazila njegove višine, sama sebi se je zdela zdaj majhna in drobna. Dovolj so ji bili žitno rumeni lasje, v katerih se je hotela izgubiti, neskončno polje dokaza.

»Daj … Pojdiva.« je zašepetala.

Sklonil se je tedaj nadnjo, ubiti sem ga hotel, ko sem opazoval kako si jo jemlje. Govoril sem in nisem mogel prenehati. Mislim, da sem kričal, jakosti se nisem zavedal. Votlo je donela pod njegovimi dotiki. Penetracija v luknjičavost jaza. Izginil je. Gmota. Izginila je.

»Zdaj sem lačna,« je zavzdihnila kača, se ozrla proti zvoku. Bila je hitrejša od pričakovanja.

Gladke luske sem zaslišal, enakomerno drseče med peskom v zvoku elegance, še preden sem jih začutil. Potem sem vedel – izginil bom.

»Pozdravljen.«

_________________

[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium