Nisem še nikoli pisala "nepesmi", tu se pa jaz lomim... :doh: Menda ni hud greh, če malo
podrezam tja, kjer še nisem bila :prestrasen . Se kar v naprej oproščam, z ločili imam težave...itd... Da me Fentutal ne bi slučajno fental??!!

Moja živalica

»Poglej, nekaj se premika v mojih rožah«, vzklikne soseda. Sonce je visoko na nebu
in razžarja betonske robnike. Soseda se bliža osemdestim, živahna, rahlo zgrbljena ženska. V njenih radovednih očeh ni sledu skleroze. »Daj poglej, kaj je tam, več čas nekaj šušlja pod listjem.« »Bom, bom...« že plezam čez ograjo. Že od otroštva plezam čeznjo. Niti ni tako zelo visoka. Malo razgibavanja ne škodi, si mislim, ko lovim ravnotežje, in sem poosebljena eleganca. Varno pristanem v blitvi. Vrste Mangold. Izgleda že skoraj tako kot rabarbara in takoj pomislim na kak višek radioaktvnega sevanja. Me pa res zanima, kaj za vraga leze po vrtu in gunca rože. In ravno, ko jaz pridem, je vse pri miru. Nepremično strmim v rože, ki so namerno še bolj nepremične. Kdo bo zmagal? Očitno moram slej ko prej mežikniti. Tudi prav. »Tam, tam, malo bolj levo poglej, tam pri astrah«. Kaj pa, če je kača, pomislim, in kimam sosedi. Moj pogum se skrči na minimum.
Ne tako dolgo nazaj, je moj maček prišibal domov, s kačo ovito okoli gobčka.
Sedaj vem kaj je absolutna ničla. Tudi misel se ne premakne. In potem ne vem od kod se pojavljajo avtomatizmi. Akcija. Kačo in mačka je treba spraviti narazen. Z lahkoto.
K sebi sem prišla šele čez en teden. Ni bila strupena, ker je maček še živ. In zadeva mu ni pustila nobenih čustvenih motenj. Z veseljem se potepa še naprej in išče nova presenečenja. Živim v stalni pripravljenosti. Moje življenje je polno mačjih radosti.
»No, pa poglejmo« rečem in z grebljico rahlo odgrinjam rastline. Nič, nič, še vedno nič.
O, mogoče pa je nekaj? Zagledam rjavo kepico, bodičasto. Majhnega ježka. Nič se ne premika. Nekaj je narobe. Ježi so nočne živali. Nimajo navade podnevi kolovrtiti po vrtovih.
Previdno ga vzamem v roke. Pika in bode, ker je jež. Takoj prifrčijo muhe. To ni dober znak. Pri srcu me stisne. »Ježek je,« rečem sosedi. »Domov ga bom odnesla in pogledala kako je z njim«. »Ti ga kar odnesi,« reče in skrb se ji zariše na obraz.
Skupaj z ježkom zlezeva čez ograjo in poiščeva kartonasto škatlo, da se bo počutil vsaj malo bolj varnega. Ranjen je. Najbrž ga je ponoči zadel avto. Rana ni velika. Razkužim jo z jodovo raztopino in upam, da ne bo prišlo do nekroze. Če bi ježek ostal zunaj, bi ga muhe uničile. Čeprav je rana majhna. Nobene možnosti ne bi imel. Ojoj, kaj pa hrana. Saj res. Če bi mu v škatlo nastavila hruške in jabolka, skladno z ilustracijami v otroških knjigicah, bi me ježek najbrž hudo postrani gledal. V škatlo mu položim nekaj mačje hrane in posodo z vodo.
Tako. Sedaj mi ostane samo še čakanje. Ježku je očitno odleglo, vsaj malo. Mirno čepi v kotu in gleda z drobcenimi očki, kaj se dogaja okoli njega. Hrana ga nič preveč ne zanima.
Dolg dan je za nama. Čutim kako mi utrujenost lega na oči, a se trudim, da tega kupčka bodic ne bi zapustila.
Ne daj se ježek. Preživi. Z rokami objamem škatlo in počasi izginem v snu.

Jutro počasi prodira v zavest. Ne upam si odpreti oči. In pogledati v škatlo.Kaj če mu ni uspelo? Kaj, če mi ni uspelo? Včasih človek naredi več škode kot koristi, ko se vmeša v naravo. Oh, ljubi Bog. Saj si, kajne? Danes bodi.
In potem zaslišim drobno škrebljanje. Iz škatle. Skala se mi odvali od srca. Na Japonskem je moral biti ravnokar hud potres. Moj ježek stopica po škatli. In več kot pol hrane manjka.
Oh, kako lep dan. Kako je življenje lepo. Povedala bom sosedi. Ampak ona že ve.
Jaz se šele učim.

:jupi: lepa zgodba !

:ty2: me veseli, da si se pregrizla skozi zgodbico, saj vem, da ni preveč literarna, je pa resnična. Morda drugič uspem napisati zgodbico na bolj spreten način....hudo dolge zadeve me pa niti ne veselijo...Morda kdaj sestavim kako zbirkico novel, če mi bo zneslo...samo razmišljam...

Neva :thb: :p6: malo pa sem se še nasmejala in pozabavala tam okoli tihotapljenja :hehehehe: je bilo zabavno.

:papa: vvooodnarka

Oh, fajn, da si začutila, da je vendarle prisoten šaljiv podton. Me je skrbelo, da se tega ne začuti, ker zgodbica le ni humoreska. A sem vendar želela vnesti kanček huomrja, tako sem bila včasih vajena živeti.

No, saj včasih sem še vedno taka in spravljam ljudi v smeh in jih držim pokonci, če jim ni dobro, a je v meni vedno več cinizma, pa nisem prepričana, da sem za to sama kriva....

, tudi tebi Eva :-)

hvala.. :flower: ...ful sem vesela... :objem:

Čili con carne


Pred vrati zaslišim strašen, neverjeten in nujen MIJAV.
Aha. Odprem vrata in pred njimi zagledam najmanjšo reklamo za Metro-Goldwin-Mayer, sosedovo muco Čili. Siva tigrasta mucica tega imena ni dobila po nesreči. Po naravi je namreč ameriški grizli, to vem sicer samo jaz, ni pa ne vem kakšna tajna, pa vam zato kar povem. Ugrizne vsakogar kogar more, pa še napiha ga za kazen. Vse njene metode so dobronamerne in vzgojne. Ljudje smo namreč v njenih očeh hudo pomanjkljiva bitja.Nikoli nismo dovolj pozorni in ljubeči, pa tudi kuhamo bolj slabo in predvsem prepočasi. Naš bioritem pa je sploh neustrezen. In samo delamo se, da znamo loviti miši. Čisti bleferji. Slepe miši! Ha, pa kaj še.
Zagledam se v njene svetle očke in razvijam svoje komunikacijske sposobnosti. Zelo se trudim, a nekako vedno izpadem, kot da nisem na tekočem. Neizbežno me nahruli z mijav in pri tem kar poškili iz čistega obupa. Tolikokrat mi je namreč že povedala, da ko pride, je najbrž lačna. Ali mi naj nariše, ali kaj? Res se mi ne splača preveč obirati, sicer se mi bo zavozljala okoli nog. Če ji slučajno stopim na rep, tvegam da bi imeli forenziki z mano veliko dela. Ali pa bi kdo napisal novo štorijo za nadaljevanko X-files: Kam je izginilo truplo? Res ni, da bi se človek igral. Saj po naravi sem pridna in ustrežljiva. In se me da ustrezno zdresirati. Mislim, da Čili še ni dvignila tačk od moje vzgoje.
Sedajle pridno kuham...vse za mačjo ljubezen, spoštovanje in razumevanje.
In skrajen čas je, da se počasi začnem učiti, kaj je management.

:looool: :looool: :looool:
faca tale Čili, super si jo opisala, z lahkoto si jo predstavljam in res more bit hudaaaaa :jupi: :malimuc:

In tudi je ravnokar sem jo postregla in ičem nov "flajštr" za njen zadnji poljubček. :flower:
Pojma nimam kam so šli njeni lastniki, menda jih celo poletje ne bo. V Kopru imajo nono, morda so tam. Čili je vsekakor tu. Neizpodbitno.

:looool: :looool: :looool:

Neva :jupi: tale :muc: je res car :hehehehe: :hehehehe: :hehehehe:

................................................................................................................................

Morda mi
uspe katero nasmejati in ravno zaradi tega sem se odločila, da napišem. Poznam dve besedi, ki malo spominjata na francoski jezik. Pri tem je
važno, da jih preberete čim bolj hitro. Prva je; kontravaje. Druga pa je; mžmadabte (če jo kdaj dragecu rečete bo morda vesel).

:papa: vvooodnarka

bom, če se še kdaj pojavi....vsa bom francoska...kot štručka ali pa rogljiček.
:herc:


hvala dekleta