Tukaj pišemo ljubezenske zgodbe, ki naj ne bodo daljše od 1000 besed.

Veselo na delo!
:valentinovo:

ljubezn je:
Svojo pravo ljubezen
spoznaš
čez svojo
lastno naivnost.

Ah...prikupna mlada resnica. In grenka, če te doleti v zrelih letih.

lp Nevenka

Ita :flower: pozdravljena,

Jaz imam zgodbo (objavljeno že imam pod daljše zgodbe). Le kako naj nastavim, da mi bo preštelo besede (bi se pa rada tega naučila). :teorija:

Lepo te pozdravljam :ples: vvooodnarka

________________________________________________

Navdih srca pusti, da zasije....

Ita :ty2: za tako nazorno navodilo. Na večer sprobam :teorija: in ti sporočim, ali pa bo že objavljeno :palček: Zdaj pa nazaj delat.

:ples: vvooodnarka

Zakaj je pa tukaj zatišje?? :think:

V svoj zvezek je opolnoči zapisal: "Srečal sem dekle rdečih las in modrih oči.." Ni napisal, da jo ljubi, obožuje.. Le vtisnila se mu je v spomin. Nič več in nič manj. Mogoče jo nekega dne sreča še enkrat..

Pozdravljena Ita!

Ko si odgovorila Vvodnarki, si pomagala tudi meni, imam pa še eno vprašanje glede worda.
Ali mi lahko pomagaš, da nastavim opozorilo, kadar bom pozabila črko ali naredila kakšno tiskarsko napako?
Sedaj delam to "peš" in gre za to, kar nekaj časa. Vem pa,da je to možno, pri starem računalniku sem imela nastavljeno.
To res ni ljubezenska zgodba, če bom imela več časa oblubim, da jo bom skušala napisati.
Že v naprej se ti zahvaljujem:ty2: , lp Lea

Skrajni čas, da tudi tukaj nekaj napišemo. Preprosta zgodbica je to:

Pogreb



Množica žalujočih se je še zadnjič zbrala, da se poslovijo od njega, ki so ga ljubili, imeli radi, ga soštovali. Njegova žena je bila bleda in objokana; njun otrok, ki še ni dojel ... njegove velike modre oči so začudeno gledale.
Lara se vrača, sedi na letalu iz Rima, ki je namenjeno v Ronke. Njeno oči so rdeče, veliko je jokala. Srce v njenih prsih je mrtvo, umrlo je skupaj z njim. On, njena velika ljubezen, leži tam daleč v tuji zemlji. Za vedno je ostal tam, kjer je bil njegov zadnji dom.
Lara ga še vedno ljubi, ve da ga ne bo nikoli pozabila. Še čuti njegove strastne poljube, njegove zahtevne roke na golem telesu. Ne, ne more pozabiti postelje, ki sta si jo delila, veliko sreče in topline sta v njej našla, darovala sta si veliko dotikov ... sladkih užitkov in vrhuncev, ki so ju odnašali v nebeške višave. Po tem sta spala, stisnjena v objemu, sproščena in popolnoma varna.
Njuna ljubezen je bila popolna in vendar je prišel dan slovesa. Poljub v slovo je bil obenem sladek in boleč. V slovo ji je podaril rdečo vrtnico. Držala jo je v levici, z desnico ga je še zadnjič privila k sebi.
Prihajala so njegova pisma polna besed o ljubezni, obenem tako hladna. Njegova ljubezen je počasi ugašala. Potem tisto pismo, ki je razbilo še zadnje upanje: »Srečal sem žensko, ki jo ljubim. Poročila se bova.«
Lara ima vsa ta pisma skrbno shranjena v izrezljani skrinjici, povezana so z rdečim trakom. Velikokrat jih vzame v roke in si jih pritisne na srce.
Na letališču Laro pričakuje oče, skupaj bosta odšla domov.
slika/internet

NAJINA LJUBEZEN
slika/internet


ODLOČITEV


Minila so leta najstniških »nesmrtnih« zaljubljenosti, ki so trajale »dolgih« nekaj dni, no bile so večne, le osebe katerim so bile namenjene, so se z vrtoglavo hitrostjo menjavale. Moja sreča je bila, da sem bila plašno dekletce, neopazna siva miška, ki ni silila v ospredje, prav to me je rešilo, pred tem da bi prišla v tistih letih na slab glas. Tisti, ki so jim bila moja čustva namenjena, še danes ne vedo, kako sem bila zaljubljena vanje in prav je tako.
Prišel je dan, ko sem dopolnila magično starost 18 let, postala sem polnoletna. Kaj me je čakalo za naprej? Tam spredaj je bilo še celo življenje, ki je ponujalo vse.

Presenetilo me je pismo, ki mi ga je iz vojske pisal sošolec, dober prijatelj iz šolskih dni. Vesela sem bila njegove pošte. Odgovorila sem mu z dolgim pismom, pismom dobremu prijatelju, pisala sem o mojih občutjih in o dogodkih, ki so se mi v tistih dneh dogajali, vse sem začinila z dobro mero humorja.

Že več kot dve leti sem bila zaposlena, rada sem delala. V tistih dneh sem dobila novo šefico, bila je prijazna, do mene naravnost sladka, to me je nekoliko motilo. Ob tako občutnem razlikovanju, se nisem počutila najbolje.
V nedeljo se je pred našo hišo ustavil avto, na vratih se je prikazala ona, vsa nasmejana je pozdravila in se sama predstavila mojima staršema. V trenutku ju je osvojila, ko je prosila, če lahko grem z njo na izlet, nista imela nič proti, nasprotno, tega sta bila zelo vesela. Vse se je dogajalo tako bliskovito, da sem dogodkom komaj sledila. Mimogrede je pojasnila, da v avtu čakata, Jan njen prijatelj Norvežan in njen brat, za katerega ni pozabila povedati, da je inženir. Starša sta bila naravnost blažena, komu naj zaupata, če ne moji šefici, ki je bila za povrhu še več kot desetletje starejša, torej je bila »pametna«.
» In izlet?« boste morda vprašali. Všeč mi je bil le Jan, to pa verjetno zato, ker se nisva mogla pogovarjat, nisva znala jezika, ki bi nama bil skupen.

Še tisti teden se je zgodilo srečanje na sosedovem dvorišču, ob katerem sem izgubila tla pod nogami. On je bil črnolasec, njegove oči so bile rjave, v njih je bila toplina. Na njegovih ustnicah je igral nasmeh, ki je veliko obetal.Najprej me je nekoliko dražil, se nežno igral z besedami, prijetno mi je bilo v pogovoru z njim, tik preden sva se razšla, je kot mimogrede vprašal ali bi šla z njim v kino, to je bilo vprašanje, ki me je poneslo v deveta nebesa.

Sošolec mi je spet pisal pismo polno veselja, prijateljstva, zanimivih opisov vojaškega življenja, uživala sem ob branju in uživala sem ob pisanju odgovora, koliko stvari je bilo o katerih sva si lahko pisala.

Šefica me je, nekega popoldneva, povabila k sebi. Živela je v okusno opremljenem majhnem stanovanju, ki si ga je delila z bratom, katerega sem spoznala v nedeljo na skupnem izletu. Fant je bil nekaj mlajši od nje, bil je zelo resen, naravnost dolgočasen, bil je inženir in imel je dobro službo. Domov je prišel le nekaj minut za nama. Kot po naključju, se je ona spomnila, da ima nujen opravek. Naj kar ostanem pri njih, do odhoda mojega avtobusa, je še pristavila in že je ni bilo več. Midva sva se molče gledala, bila sva v zadregi, potem je on prinesel album s slikami in gledala sva slike njegovih sorodnikov, o katerih nisem nič vedela in me niso niti najmanj zanimali. Zato, pa me je veliko bolj zanimala ura, za katero se je zdelo, da se je ustavila. Po zelo dolgem času, je kazalec kazal pravi čas, da sem lahko rekla nasvidenje in stekla na avtobusno postajo.

Moj prvi randi; črnolasec me je čakal na avtobusni postaji. Zagledala sem ga, takoj ko sem stopila iz avtobusa. Na ustnicah mu je igral nasmeh in njegov glas, tako prijetno mi je zvenel. Potem sva šla v kino....bilo je nebeško. Nikar me ne sprašujte o filmu, ne vem kaj se je odvrtelo. Črnolasec; na njem mi je bilo vse neznansko všeč, njegov dotik na moji roki, šepet njegovega žametnega glasu, njegovi slastni poljubi....Filma je bilo, na mojo veliko žalost, tako hitro konec. Nekaj minut je manjkalo, do odhoda mojega avtobusa in ura spet ni bila moja zaveznica. Tokrat je prehitevala. Poljub v slovo in že sem se vozila proti domu.

Doma me je čakalo pismo. »Sem se že privadil na vojaško življenje in prvič sem lahko šel v mesto,« mi je pisal sošolec. Na dolgo mi je opisoval mesto, lep in zanimiv je bil njegov opis. Jaz sem odgovarjala, moje pismo je bilo veselo, kot je bilo veselo tistega dne moje srce.

V službi sem se pogovarjala s šefico, povedala sem ji o pismih, ki sva si jih izmenjevala s prijateljem. Spodbujela me je naj mu pišem, ker so vojaki posebno tisi, ki so daleč od doma v drugih republikah naše skupne domovine, zelo osamljeni.
Povedala sem ji tudi o črnolascu in najinih srečanjih, tudi o mojih čustvih do njega, sem ji povedala. Takrat je prišlo do drastčnega preobrata, prijazna šefica je postala zadirčna. Njena naklonjenost je nekam izpuhtela, njen odnos do mene je postal sovražen. Nisem se zelo obremenjevala, močna sem bila, ker sem imela svojo veliko ljubezen, bila sem tako srečna.

Potem je prišlo pismo, v katerem mi je prijatelj izpovedal ljubezen, bila sem potrta, strah me je bilo, da sem izgubila prijatelja. Napisala sem mu dolgo pismo, v njem sem razložila, kako čutim.

Nekega zimskega popoldneva sem na ulici srečala inženirja. Sunkovito se je obrnil stran, bil je jezen, sovražen. Njegov odnos me je bolel, do njega sem bila poštena, nikoli mu nisem vzbujala lažnega upanja.

Črnolasec; nudil mi je varnost, srečo, veselje, skupaj sva delala načrte za naprej. Bili so to trenutki neskaljene sreče.

Sošolec je prišel na dopust, tudi pri meni se je oglasil, dolgo sva se pogovarjala. Povedal mi je, da me je imel vedno rad, »tudi jaz te imam rada, a ne ljubim te,« sem mu na to odgovorila. Razumel je in predlagal, da ostane najin odnos še naprej prijateljski in mi zaželel srečo.

Zaljubljena sem bila do ušes in še čez, srce je ukazovalo, si želelo, niti slučajno ni pustilo možganom, da bi razmišljali, srce je bilo tisto, ki je v tistih daljnih dneh odločalo. Ni tehtalo lastnosti, ni se sprašalo ali bo odločitev dobra za nadaljnje življenje. Mogoče je bila ob moji izbiri prisotna tudi intuicija, zame je značilno, da imam več sreče kot pameti. Odločila sem se za črnolasca in bila ob tem neizmirno srečna. Življenje sva neglede na vzgojo zajemala z veliko žlico, vedela sva kaj se lahko zgodi, če se igraš z ognjem, midva sva se igrala. Že zelo kmalu, so se pokazale posledice, ki sva jih navdušena sprejela. Srečna sva pestovala najinega sinčka.

Tako sem se odločila, kdo je tisti s katerim si želim deliti življenje, ni mi žal, to je bila prava odločitev, kljub temu, da ni manjkalo viharjev, da so švigale strele in bobnelo grmenje. Potem so bili dnevi, ko je sijalo zlato sonce in nama je bilo zelo lepo. Sedaj po skoraj štirih desetletjih, najino ljubezen še vedno živi.

Prijatelj je še vedno prijatelj, sedaj najin prijatelj. Srečen je v krogu svoje družine, v kateri vladata ljubezen in spoštovanje.

Inženir, zanj ne vem, nekega dne že dolgo je od tega, mi je sodelavka rekla, da je poročen in očka dveh otrok. Že dolgo je tudi od tega, kar je njegova sestra odšla v drugo službo, tako ne obstaja več odnos, ki me je takrat bremenil.

»Srečen konec, vse dobro!« bi lahko še napisala.

Ines!

Hvala za odgovor ... upam, da kaj izveš.:ty2: Lea

RANA V DUŠI

Ni te več ob meni, za vedno si odšel. Najina ljubezen že davno je umrla, se kot steklo na drobne kristale razletela. V bolečini mi krvavi raztrgano srce. Vsa sreča, lepota, upi, radost, cvetje bližajoče pomladi z mojo srčno krvjo so obliti. Veter sprememb za to je kriv. Njej sedaj večno ljubezen ti obljubljaš. Srečna sta.
V moji duši odpira se globoka rana. Sanje tako lepe, pajčevina pozabe je prekrila. Za naju upanja več ni.
Trpim ...

slika/internet