No bom pa še js klele delila eno mojo napisano zgodbo z vami... pričakujem komentarje na tole... ko bo kak komentar dam pa naprej... sicer je napisana do konca tko da vam ne bo treba čakat na morebitna nadaljevanja, le toliko, da js vidim da je kak komentar pa dam naprej... opozorim pa, da je tega v wordu napisanega 176 strani:P aja pa zgodbo pripovedujeta dve osebi, ki se izmenjujeta, da ne bo kakšne pomote pol... njuni pripovedi ločuje: *** sicer pa bom objavljala tako, da bo v vsaki objavi glih druga oseba tko da ne bo pomote8)
no pa gremo s prvim delom za ogrevanje:sol:
*************


[size=12] Danes pa je bil resnično naporen dan. Od popoldneva pa vse do večera sem moral biti na obali in paziti na plavalce. Saj je to vendar moje delo že kar nekaj mesecev. Res, da imam že nekaj časa narejeno športno gimnazijo in nekaj izpopolnjevanj, a vseeno si še nisem poiskal prave službe. Poiskal pa si je nisem, saj zaenkrat lahko shajam s temi prihodki dovolj dobro. Čeprav mi je včasih kar težko priznati, a sem nekoliko še vedno odvisen od svojih staršev in njihovega denarja. Včasih sem si že rekel, da se moram rešiti njune strehe nad glavo in začeti na svoje. A nisem dovolj vztrajen, zato mi to še ni uspelo. Tako, da mogoče se res čudno sliši, ko rečem, da sem star štiriindvajset let, nimam še dobre službe in da še živim pri starših. Kot kakšen mamin sinko. Ampak res je, moje življenje gre kar mimo mene, jaz pa grem s tem tokom naprej, ne da bi kaj naredil zase ali da bi bil včasih mogoče boljša oseba, kot sem sedaj. Vendar nekaj sem pa le naredil do sedaj v svojem življenju. Zaradi nekaterih slabih izkušenj, ki so me veliko naučile, sem se nekoliko spremenil na bolje in nisem več tako slab človek, kot sem bil. Svojih napak se zavedam in zato ne počnem več neumnosti kot sem jih še pred dvema letoma.

Sicer pa mi je ime Mitja, kot sem rekel sem reševalec na naši plaži, ki sodi k našemu mestu in sem se hodi ohladiti večina mesta. Zato je moja naloga toliko bolj težka.

Včasih je že kar neznosno ob vsej tej vročini in ko je toliko ljudi na obali. Res, da ni še poletje, a temperature so že kar visoke, saj se tudi celo leto ne spustijo nizko. Tako, da imam delo, lahko rečem kar celo leto. Zaradi večje, trajne izpostavljenosti soncu, sem že kar nekoliko zagorel, a rase pa še nisem spremenil. Tako, da lahko rečem, da imam prijetno rjavkasto barvo kože. A vseeno bi včasih moral zahtevati, da bi imeli malo več menjav pri delu, ker ni dobro biti cel dan na preži. Na srečo je vsaj moj, skoraj dva metra visok reševalni stolp pod streho, da sem vsaj nekoliko manj izpostavljen soncu. Res pa je, da mi ni treba delati vsak dan, nadrejeni me pokliče na dom, kadar moram priti na delo. To pa se zgodi mogoče dvakrat ali trikrat na teden, lahko pa tudi manj. A vseeno vsakič komaj čakam, da pridem domov. Kot sem prej omenil, da bi bil lahko skoraj mamin sinko, se nisem veliko zmotil. Mama me je že od nekdaj učila dobre vzgoje. Svojo vzgojo je poostrila po tistih vseh mojih napakah, ki sem jih počel v zvezi z dekleti. Še posebno po problemu, ki je nastopil z eno. Zato me je držala bolj na kratki vrvici in mi ni dovolila, da bi se v zvezah z dekleti prenaglil, ali da z njimi ne bi ravnal tako kot se spodobi. Včasih sem bil res pravi hudič, a vseeno lahko rečem, da obstajajo tudi hujši. Ampak vseeno sem sam spoznal, ne z mamino pomočjo, da moram postati boljša oseba in se spremeniti.

Moja prva priložnost, da bi se spremenil, pa se je pojavila ravno danes. Ura je bila ravno dve, ko je bil skoraj že čas, da pride drugi in me zamenja, jaz pa bi lahko mirne duše odšel na kosilo nato pa domov. Že skoraj sem šel dol iz svojega stolpa, saj me je spodaj že čakala zamenjava, ko sem v srednje globoki vodi opazil dekle, ki se je nekoliko obotavljalo. Opazil sem, da se je držala za glavo in poskušala priti iz vode, a je imela celo nekaj problemov z ravnotežjem. Lahko je hodila po tleh, saj je bila voda dovolj plitva že, a vseeno ji je segala kar visoko. Zato sem za nekaj trenutkov pozornost posvetil njej.

»Mitja, prideš dol, da grem jaz gor, ali ne?« mi je že zaklical tisti, ki naj bi me zamenjal.

»Samo malo, pridem takoj!« sem mu rekel in še vedno nekoliko opazoval dekle. Še vedno se je obotavljalo, nato pa je padla v vodo. Takoj sem se odpravil iz stolpa in odhitel, da bi ji pomagal. Za seboj sem slišal le še veseli glas zamenjave:

»to je bilo pa hitro!«

Po pomolu sem odšel dovolj blizu, saj bi dlje trajalo, če bi šel po vodi. Ko sem jo le zagledal nekoliko stran od pomola, sem skočil v vodo in začel plavati proti njej. Ko sem prišel do nje, sem jo najprej hitro dvignil, da je imela vsaj glavo izven vode. Njeni roki sem dal okoli mojega vratu, jo prijel čez hrbet in plaval nekako priti obali. Mislim, da je bilo to lažje, kot pa, da bi se trudil, jo dvigovati po stopnicah pomola in nato nesti po pomolu. Saj je bila v vodi lažja in je šlo hitreje tako. Ko mi je bila voda že nižja od pasu sem jo dvignil v naročje in previdno odnesel iz vode. Ravno takrat se mi zdi, da se je nekoliko zbudila, saj sem opazil par rjavih oči, ki me je bežno pogledal za nekaj trenutkov, nato pa jih je ponovno zaprla. Odnesel sem jo v senco, kjer je bilo nekoliko hladneje kot na soncu. Tam sem jo počasi odložil na tla. Ker je prej odprla oči, sem lahko vedel, da diha in na splošno da je živa. Ampak sem za vsak slučaj raje preveril. Odmaknil sem ji rjave lase z obraza, ki so se ji nalepili na obraz. Ko sem se bežno dotaknil njene kože, sem čutil, da je vroča, že prej, ko sem jo nesel, se mi je zdelo, da je nekoliko preveč topla. Takrat pa je seveda bila bolj hladna, saj jo je voda nekoliko ohladila, sedaj pa je bila nekoliko bolj vroča. Roko sem položil na njeno čelo, da bi čutil ali je res tako vroča kot se mi zdi, ko je ponovno nekoliko odprla oči. Odmaknil sem roko in jo pogledal. Njenega pogleda ne bom nikoli pozabil. Bil je nekoliko otožen in videlo se je, da se res ne počuti dobro.

»Kdo si ti?« me je nekoliko šibko vprašala.

»Nekdo, ki ti želi pomagati, saj sem videl, da se ne počutiš dobro!«

»Zvit odgovor!«

»A resničen.«

Nato je bila tiho, prijela se je ponovno za glavo, kot prej v vodi.

»Se ne počutiš dobro, kajne?« sem jo vprašal.

»Zakaj te to zanima?«

Presenečen sem bil nad njenim odzivom:

»saj sem ti rekel, da bi ti rad pomagal. Če mi ne poveš kaj je narobe, ti ne bom mogel pomagati. Verjemi mi, da ti lahko, vendar ti bom lahko samo, ko bom vedel, kaj je narobe. Sigurno nisi namenoma padla v vodo in se nisi dvignila. Prav tako, ne bi bila namenoma tako vroča predvsem v glavo!«

»Ne verjamem ti!« mi je kratko odvrnila.

»Zakaj ne?«

»Ker nikomur! Torej tudi tebi ne!«

»Sigurno imaš poseben razlog za to.«

Bila je tiho. Zato sem vedel, da mi ne namerava odgovoriti.

»Ali ne bi nekoliko popustila pri meni? Saj se vendar ne počutiš dobro in mislim, da bi bilo pametno, da bi povedala kaj je narobe, da bi ti pomagal,« sem jo hotel prepričati.

»Zakaj pa me raje ne bi pustil samo? Zakaj se sploh obremenjuješ z menoj? Bom že bolje!« je rekla in se oprla na roke, da bi se dvignila. Opazil sem, da se je težko dvignila. Zato sem jo prijel za rami in poskušal uleči nazaj, a tega ni hotela:

»pusti me! Bom že sama poskrbela zase!«

»Poslušaj me, moja naloga je, da pomagam, če me kdo potrebuje tukaj, torej tudi tebi, pa če si še tako trmasta. Ne nameravam te pustiti tukaj, ko pa se vendar ne počutiš dobro!« sem ji iskreno povedal in jo gledal v oči, da je lahko vedela, da resno mislim. Opazil sem, da so se ji ob teh besedah oči nekoliko zasvetile. Kot da bi bila vesela ali zadovoljna nad tem, kar sem rekel ravnokar. Mirno se je ulegla nazaj in rekla:

»glava me boli in nekoliko se mi je vrtelo.«

»Hvala ti, ker si mi povedala. Bi mi mogoče še povedala, če veš razlog za to?«

»Mogoče, zato, ker sem že od jutra na plaži, sonce je pa kar močno,« je povedala.

»Hvala ti!« sem rekel, nato pa vstal, da bi šel po nekaj stvari.

»Že odhajaš?« me je vprašala in spet nekoliko otožno pogledala.

»Ne skrbi, pridem nazaj, le po nekaj stvari grem, da ti bom lažje pomagal.«

»Kakor želiš!«

S tem sem vedel, da noče, da bi odšel in da ne bi prišel nazaj do k njej. Vedela je, da ji lahko pomagam, čeprav mi tega ni hotela priznati. Kot kaže je raje nekoliko previdna oseba.

»Pridem takoj nazaj, kar počakaj me tukaj!« sem ji še enkrat rekel, da je vedela, da se vrnem.

Odšel sem nazaj do stolpa, ki ni bil daleč. Tam pa sem prosil mojo zamenjavo, če ima kakšne tablete proti sončarici in da potrebujem enega. Ta mi je dal enega, na srečo ni spraševal za kaj ga potrebujem, saj nisem imel časa razlagati. Vzel sem tudi svoje stvari, ki sem jih prej tukaj pustil. Stopil sem še v trgovino in kupil navadno vodo, da bo lahko spila tablet z njo. Nato pa sem se vrnil k njej. Res me je počakala tam, sigurno je raje počivala in počakala name, ki sem ji rekel, da ji bom pomagal.

»Si že kaj bolje?« sem jo vprašal, ko sem prišel k njej. Na tla sem odložil svoje stvari in se usedel poleg nje.

»Glava me manj boli in vrti se mi ne več.«

»Dobro, torej ti senca dobro dene. Poglej tole sem ti prinesel, da ti bo pomagalo skoraj v trenutku!« sem ji rekel in ji pokazal tablet ter vodo, ki sem ju priskrbel zanjo.

»Kaj je to?« jo je zanimalo.

»Tablet, da ti bo pomagal proti vročini in pa navadna voda.«

»Kako pa lahko vem, da je to res tablet, ki mi bo pomagal glede vročine? Da ni kaj drugega!«

»Kaj pa bi sploh lahko bilo? To je kar sem rekel. Lahko pa ti pokažem zavitek od tableta, saj ga še nisem odvil in lahko se prepričaš, da je zdravilo,« sem ji rekel in pokazal zavitek, da je lahko prebrala napis na zavitku in se prepričala.

»Prav,« je rekla.

Odprl sem vodo in pripravil tableto. Nekoliko sem ji privzdignil trup in glavo, ji dal tablet v usta in poplaknil z nekaj vode. Nato pa jo spet ulegel. Po tem pa nama je preostalo le še to, da sva počakala, da je tableta začela delovati. Ta čas pa sem sedel ob njej in nekoliko sva se celo še pogovarjala. Kmalu pa ji je bilo bolje. Sama se je usedla in ni imela problemov pri tem.

»No, sedaj si pa res že bolje, me veseli,« sem ji ob tem rekel.

»Ja, hvala tebi. Sedaj bom res zmogla sama.«

»Prepričan sem, da boš. Upam pa, da ti ni žal, da si mi zaupala.«

»Ni mi, hvala še enkrat. Vendar sedaj bom morala iti domov. Staršem sem obljubila, da bom doma že prej tako, da bom spet poslušala pridige, ko pridem.«

»Že dobro. Sedaj pa res pojdi, da ne boš imela težav. Če pa se še ne boš počutila dobro, pa pojdi raje k zdravniku!«

Prikimala mi je in vstala, za vsak slučaj sem ji nekoliko pomagal.

»Hvala še enkrat!« je spet rekla.

Tokrat sem se ji le nasmehnil in ji dal vodo, da bi lahko med potjo domov vso spila. Nato pa se je počasi odpravila. Tudi sam sem se nato počasi odpravil proti domu. Doma pa si bom pripravil nekaj za prigrizniti, saj sem že kar sestradan. Na poti domov pa sem se spomnil, da se nisva niti predstavila. Mogoče se še kje srečava kdaj, pa se bova takrat.

Zanimiva zgodba... Sicer sem potreboval nekaj časa, da me je pritegnila, a sedaj sem notri. Nekako vidim s stila pisanja, da si najbrž mlajša oseba, kar morda slogovno ne bo všeč vsakomur, a sem sam to odložil na stran.

Pričakujem nadaljevanje, upam, da ne bom razočaran. Mislim da imaš zadosti domišljije, le upam, da bo stilsko napredovalo...

Pozdrav, Aljaž

hej ja slovnično vem, da je pomanjkljivo... sm šele 19 ja in pišem še ne dolgo...

sicer pa sem zadovoljna, da te je vseeno pritegnilo:jezicek:

spodaj pa imaš dalje...
**************

From: nushy@hotmail.com

To: Mitja

Subject: Pozdravljen! J



Hej Mitja!



Sigurno misliš: »Kaj je narobe s to žensko, skoraj dva tedna se mi nič ne javi, sedaj pa kar naenkrat jo nekaj piči in mi piše!« Verjamem ti, da si to misliš… Ampak imam dober razlog za to: starši so se na hitro spomnili in sem morala iti z njimi k starim staršem, še posebno, ker sem domov prišla z nekoliko vročine in sta menila, da mi bo svež srak dobro del. Saj še ne bi imela nič proti, če bi bilo le za nekaj dni… Ampak smo ostali tam skoraj dva tedna. Pri starih starših pa nimajo računalnika in interneta, tako da ti nisem mogla sporočiti. Kot pa tudi sam veš tvoje telefonske številke pa nimam. J Sicer bi te sto odstotno čakalo kakšno sporočilo od mene. J Torej se ti lahko le iskreno opravičim in upam, da mi boš želel odgovoriti na to sporočilo.



Lep pozdrav!



NušaJ



»Mislim, da bo tako dobro in mi bo hotel odpisati!« sem se sama s sabo pogovarjala, ko sem svojemu dopisovalcu, Mitji poslala tole elektronsko pošto.

No pa naj najprej pojasnim nekaj zadev: moje ime je Nuša, stara sem triindvajset let in sem približno pred enim mesecem končala psihološki faks. Lahko bi ga končala že eno leto prej, a je prišlo nekaj vmes in me ni bilo eno leto na faksu, torej ravno med tretjim in četrtim letnikom. Poleg psihologije pa me zanima tudi ples, a to le v prostem času in še to takrat, ko res nimam drugih obveznosti, saj je šola na prvem mestu. Tako, da kluba ne obiskujem redno. Na žalost pa še vedno pri svojih letih živim pri svojih starših in moram se jima prilagajati. Kar me močno moti, še posebno, ker se sicer ne obremenjujeta preveč z menoj in mi ne posvečata preveč pozornosti. Tako je bilo že od nekdaj. A najhujše se je začelo pred dvema letoma, ko se mi je nekaj zgodilo kar jima nisem nikoli povedala.

Sicer pa je zgornje sporočilo namenjeno enemu mojemu prijatelju, ki sem ga spoznala pred nekaj meseci na neki internetni strani, kjer smo se večinoma pogovarjali o vsakdanjih temah in problemih. Tudi Mitja je bil tam in ugotovil je, da se jaz še najbolj od vseh zanimam za to temo, zato sva se začela pogovarjati tudi v zasebnem pogovoru. Sicer v vseh teh nekaj mesecih nisem veliko zvedela o njem in on malo o meni. Saj sva enotnega mnenja, da ni pomembno, iz kje je kdo, koliko je kdo velik in koliko kil ima, kar je že osnovna tema vseh pogovorov. Tako ne vem iz kje je in on prav tako ne. Tudi nobene slike si nisva izmenjala, kajti če se dva razumeta, videz sploh ni pomemben. Vem pa to, da je naredil pred približno dvema letoma še nekaj izpopolnjevanj k športni gimnaziji, ki jo je opravil že prej. Vem tudi to, da skoraj celo leto dela na obali in sicer kot reševalec iz morja. Kar se mi zdi lepo, da postavlja svoje življenje na nitko, da bi rešil nekoga drugega. Sicer pa menim, da sva se kar dobro razumela, z njim sem se lahko pogovarjala o katerikoli stvari, vedno se je dalo z njim pogovarjati. No razen o mojih popolnoma zasebnih stvareh kot kaj je bilo pred dvema letoma, pa se nisem nameravala še pogovarjati z njim. Vendar, ker se drugače dobro razumeva, bi mu najraje že kar rekla, če bi se lahko kdaj dobila ali pa če bi vsaj si povedala kaj več stvari o sebi.

Da pa ne pozabim omeniti še moje najboljše prijateljice Alje. Poznam jo šele malo več kot tri leta, vendar sva se že od začetka takoj razumeli, vem da ji lahko zaupam in tudi z njo se lahko pogovarjam o vseh stvareh. Ona je edina, ki ve skoraj vse kar je bilo pred dvema letoma, poleg mojega zdravnika, a on je prisiljen molčati ker sem njegova pacientka. O naju z Aljo bi se dalo še kaj govoriti ampak nima smisla, kajti vse pride enkrat na vrsto. Prav tako tudi dogodek izpred dveh let.

Dober plot...

Nekako si povezala te dve osebi, upam, da na zanimiv način tudi v nadaljevanju...

Stopnjevanje do tega, da se njuni zgodbi na neki točki srečata po totalnem naključju bi bilo fenomenalno...

Se že veselim nadaljevanja...

Pozdrav, Aljaž

jah to boš pa videl kak se zaplete... hehe:D noum nč razkrila ker potem ni zanimivo, kajne? hehe
no pa ti dam kar dalje, da ne boš čakal predolgo:jaaaaa: je pa majčkeno krajši del... bodo pol kasneje ko se zaplete bolj dolgi deli:prva liga:
****************


Končno spet doma, danes sem moral spet delati. Na srečo skoraj vedno delam dopoldne pa do kosila, tako, da nisem ravno v res najhujši vročini. Ko pa sem prišel domov, me je čakalo prijetno presenečenje. Po približno štirinajstih dneh mi je pisala prijateljica Nuša. Le kaj je bilo, da mi ni pisala. Priznam, da me je že kar skrbelo ali sem naredil kaj narobe ali kaj drugega, da mi ni pisala. Saj se res poznava že nekaj časa, a vendar le preko interneta in le splošne stvari, drug o drugem res bolj malo. Hitro sem prebral njeno sporočilo in kar odleglo mi je, ko sem zvedel, da je bila le pri starih starših. Hm, sprašuje, če ji želim še sploh odpisati. Le zakaj ji ne bi? Saj ima dovolj opravičljiv razlog, za katerega verjamem, da si ga ni izmislila. Ji bom kar na hitro odpisal. Včasih je ob takem času na internetu torej bo mogoče tudi hitro nazaj odpisala preden grem na zabavo v diskoteko na katero sta me povabila prijatelja Matej in Rok. Moja najboljša prijatelja, ki ju poznam že celo večnosti, ki mi vedno stojita ob strani, mi pomagata, da popravim svoje napake in še kaj drugega. No, sedaj pa res moram odpisati Nuši.


From: resevalec@gmail.com

To: Nuša <nushy@hotmail.com>

Subject: Brez skrbi!



Živijo Nuša!



Lahko bi rekel, da je že skrajni čas, da si se spet oglasila, vendar ne sprejmi tega kot da sem jezen. Nasprotno. Me je nekoliko že skrbelo, ko se toliko časa nisi javila. In poleg tega si nisem mislil, da te je kar koli pičilo in da bi mi zaradi tega pisala. Vendar priznam, da sem že skoraj malo obupal, da mi ne boš več pisala. Razmišljal sem celo, da sem kaj naredil narobe ali da si se naveličala pogovarjati z menoj, ko pa ne veš skoraj nič o meni. Resnično upam, da to ni razlog? Sicer pa mi lahko poveš, če bom kdaj naredil kaj narobe ali pa se z mano ne boš strinjala, kajti imaš vso pravico, da izraziš svoje mnenje.

No pa, da te ne bom samo kritiziral ali da ne bi tako razumela, mi lahko kaj poveš, kako je bilo pri starih starših? Kaj si kaj počela? Na splošno, če je kaj novega?



Se slišivaJ



MitjaJ




Počakal sem približno pol ure, če bi mi odpisala, a to se ni zgodilo v tem času. Mogoče pa nima časa in mi bo jutri. To je možna varianta. Lahko je pa tudi kaj drugega. Ah nima smisla o tem razmišljati, sedaj se moram le še hitro obleči in počasi se odpeljati v diskoteko. Mislim, da bosta Matej in Rok tam kot smo se zmenili, ker če odpovesta bo bolj dolgočasen večer. Kajti veliko drugače bi bilo, če bi imel punco. Mislim, da bi bilo zabavnejše, saj bi lahko plesala skupaj, lahko bi kako pijačo spila skupaj in na koncu bi imela še nočni sprehod, ko bi jo pospremil domov. To bi bili lepi časi, ki jih seveda s prijatelji ne bom nikoli počel, če bom pa še naprej samski pa tudi ne bo velike razlike. Vendar nikoli ne more človek vedeti, mogoče pa se lahko časi kaj kmalu spremenijo. Ne vem zakaj, a na misel mi je prišlo dekle, ki sem ji pred približno štirinajstimi dnevi pomagal na plaži. Spomnil sem se rjavih, otožnih oči. Kot bi me klicala k sebi.

»Joj, joj, Mitja! Sedaj ne misli nanjo! To si počel že preteklih nekaj dni, ko je pa nisi nikjer videl. Sedaj pa se raje pripravi, da ne boš spet pozen tako kot vedno!« sem se prepričeval, nato pa sem hitro odšel še v kopalnico, si z blagim gelom nekoliko uredil svoje nekoliko daljše lase, vendar ne preveč, le toliko, da mi niso preveč silili v oči, vzel svoj črn jopič in ključe od avta ter odšel.

Nice...

Vleče notri, ni kaj...

Pozdravček, Aljaž

ekole samo zate (ker si edini zaenkrat) ti dam dalje:D me pa zelo veseli da te vleče notr:prva liga:
***********

Pred hišo me že čaka Alja z očetom, jaz pa še niti približno nisem urejena.

»Nuša, ali misliš iti ali ne? Sicer se nama še ne mudi veliko, a vseeno bi lahko malo pohitela!« je Alja zaklicala izpred vhodnih vrat.

Odprla sem vrata in jima zaklicala:

»Am… Menim, da bo bolje, če prideta notri, bo mama zakuhala eno kavo pa jo lahko v miru popijete, potem pa mislim, da bomo lahko šli počasi.«

»Ojej to bo torej še dolgo trajalo. Pridi oči še eno kavo boš lahko spil, da naju boš zjutraj lahko prišel iskati!« je Alja rekla očetu.

»Prav!« je rekel Aljin oče, ugasnil avto in odšel za Aljo v hišo.

»Mami ali lahko eno kavo skuhaš, prosim?« sem jo vprašala.

»Seveda, ti si kar vzemi čas!« mi je odgovorila.

»Alja, ti pa pojdi z mano, da mi pomagaš!« sem ji rekla, ko je že prišla v hišo.

Odhiteli sva v mojo sobo kjer mi je pomagala kaj naj oblečem.

»Ni mi jasno zakaj moraš pod obleko obleči kopalke?« jo je zanimalo.

»Ker nameravam imeti še nočno kopanje danes. Boš šla z mano?«

»To pa moram videti. Ker ne verjamem, da si boš upala iti. Marsikdo dobi strah ponoči pred kopanjem.«

Zamahnila sem z roko, da sem pokazala, da me ne zanima.

»Mislim, da bo tole kar dobro!« je rekla Alja, ko sem oblekla neko rdečo obleko z dekoltejem na v.

»Zraven pa sodijo teli čevlji!« sem ji pokazala.

»Super.«

»Torej to je rešeno!« sem ji veselo rekla, ko sem se obuvala. Nato pa sem se pogledala v ogledalo in videla celo zmedo, ki je prevladovala na mojem obrazu in mojih laseh. Hitro sem vzela krtačo in se počesala. Ličil nisem dala nič na obraz saj se tako še najbolj počutim podobna sama sebi. Poleg tega pa sem vedno trdila, da ima večina fantov raje dekleta, ki so še najbolj podobna sama sebi in ne kakšni filmski igralki, ki ima nekaj kil pudra na obrazu, ko ga da pa dol je pa še hujša kot kak Frankenstein. Nato pa sem Alji nakazala, da sem pripravljena za odhod.

»Nuša samo nekaj mi še povej, saj si me zmedla!« je rekla Alja, preden sva šli iz sobe.

»Kaj pa?«

»Si se ti mogoče nekoliko spremenila spet?«

»Kako to misliš?« me je zanimalo.

»Mislila sem, da si od prihoda domov pred malo manj kot enim letom, popolnoma zamorjena in da ne zaupaš nikomur. Potem pa me pokličeš, če bi šla s tabo v diskoteko in ves čas odkar sem tukaj si dobre volje. Ti je svež zrak pri starih starših tako koristil?«

»Malo pretiravaš. Res, da si edina oseba, ki ji zaupam. Res je tudi, da sem zamorjena večino časa in da me ni zanimalo nič drugega, kot to, da sem hotela dokončati študij. Ampak vseeno pretiravaš.«

»Ja, mogoče pa res malo pretiravam. A vseeno se mi zdi zelo nenavadno, da si tako dobre volje,« je bila še vedno sumničava.

»Ne vem sicer kaj mi je. A končala sem študij in sedaj se počutim nekoliko bolj sproščeno in mogoče to toliko vpliva name.«

Alja se je nekoliko zamislila, nato pa mi rekla:

»ni morda pred štirinajstimi dnevi ti nekdo drug spremenil pogled na ostale ljudi?«

»Koga misliš?« sem se poskusila izmuzniti odgovoru.

»Ah, saj veš, tisti fant, ki ti je pomagal na plaži. Saj še imena njegovega ne veš. Ampak vseeno mi ni jasno kako si mu popustila. Saj nisi nikomur še v tem letu odkar si nazaj doma.«

»Lahko ti samo rečem, da sem čutila tako, da mu moram zaupati!«

»Res?«

Prikimala sem ji. Nisem pa ji hotela povedati, da so me njegove oči preveč prevzele in da mu nisem mogla ugovarjati. Sama pri sebi vem, da mogoče to ni bilo pametno, saj sem si prisegla, da ne bom več zaupala ljudem, še posebno fantom ne, samo pri njemu sem imela premočan občutek, da mu lahko. Poleg tega pa so me oči njegove preveč pomehkužile in mu nisem mogla reči ne, čeprav sem skušala.

»Naj ti bo, sedaj pa res bolje, da pojdiva, sicer nama bo oče pobegnil,« je čez nekaj trenutkov spregovorila Alja. Vzela sem mojo torbico in nato sva lahko odšli.

:bravo: kar nadaljuj...

Hehe, malo sem se moral nasmejati, kajti zgodba se je odvijala čisto po žensko... Dialog med njo in Aljo ter njen zaključek, da je zaupala moškemu, čepraj si je rekla da NE...

Lepo napreduje, vesel sem, da razvijaš lik Nuše in njen karakter. Vedno so me zgodbe z zelo dobro definiranim karakterjem privlačile. Problem je hkrati ustvarjati več karakterjev, ki so si totalno različni... Upam pa, da ti bo uspelo...

Pozdravček, Aljaž a.k.a. Weirdness

hvala ti:velentincek: rada slišim da je zanimivo pa vsaj nekoliko privlačno kljub vsem pravopisnim napakam:hudicek: jah nimam koga da bi mi zlektoriral, tko da bo moglo biti to dovolj dobro:A):
no pa dam kar dalje, ko sem te vendarle dočakala (mal krajši del je tokrat):juhuhuhuh:

**********************

Pripeljal sem se k diskoteki in se počasi odpravil proti vhodu. Pri vhodu naj bi se ob osmih srečal z Rokom in Matejem, vendar kot je kazalo ni bilo še nikogar tam. Zato sem poklical Roka.

»Živijo Mitja! Am, mislim, da vem zakaj kličeš… Oprosti ampak danes ne moreva z Matejem… Če želiš greš lahko sam notri ali pa greš domov. Resnično upava, da nama ne zameriš?«

Nekoliko nejevoljno sem zavzdihnil in rekel:

»je že dobro, naj vam bo.«

»Hvala, vedel sem, da naju boš lahko razumel. Ti pa uživaj sedaj!«

»Bom. Adijo.« sem še rekel.

»Adijo.«

Najraje bi ju nekam poslal. Če se zmenimo nekaj, naj bi to držalo. Kajti sedaj, ko sem že tukaj lahko uživam večer v nekem kotu ob pijači in čez pet minut ne bom več vedel na kateri ritnici naj sedim, ker bom obe že obrabil.

Nekaj časa sem še počakal zunaj, da bi se odločil ali naj grem notri ali ne. Vendar sem se kmalu odločil, kajti pred diskoteko se je ustavil avto iz katerega sta izstopili dve dekleti. Prva v mini krilu in majico s kratkimi rokavi ter kratkimi rdečimi lasmi. Marsikateremu fantu bi bila simpatična in bi se zanimal zanjo. Vendar nato sem videl njeno prijateljico, ki je iz avta stopila druga. Na njej pa se je moj pogled ustavil, kot bi moje oči in njene imele dva različna magneta z različnimi poli. Saj svojih oči kar nisem mogel ločiti od njenih, ki so veselo pregledovale okolico. Pogled mi je bil takoj znan. Bilo je dekle, ki sem ji tistega dne pomagal na plaži, pa čeprav je na začetku nasprotovala temu. Vendar sedaj so mi poleg njenih oči bili všeč tudi njeni dolgi rjavi lasje, ki so se popolnoma prilagajali telesu in rdeči obleki v katero je bila oblečena. Hodila je popolnoma sproščeno v moji smeri, saj sem vendar stal blizu vrat, in se nasmihala svoji prijateljici. Nameravali sta iti v diskoteko v katero sem bil najprej tudi jaz namenjen. Onidve imata vsaj druga drugo za družbo, jaz bom pa sameval. Mogoče se mi je samo zdelo a ko sta šli mimo mene je rjavolaska, ki sem ji pomagal, nekoliko pogledala v mojo smer. Nisem prepričan, ali je imela namen si me bolje ogledati ali pa pozdraviti, ker me je prepoznala. Vendar ne morem vedeti kaj se ji je takrat podilo po glavi. A prepričan sem bil, da ne bom zamudil priložnosti in bom odšel tudi sam v diskoteko.

And so the plot thickens...

Hehe, pa se bosta usodno srečala...

Nice...

hehe res je...
ekole ko si bil pa tako hiter je pa klele še en prav tako kratek del, na žalost:|
*************
Končno sva z Aljo prispeli do diskoteke. Njen oče naju je dostavil skoraj do vhoda nato pa odpeljal domov, kjer bo čakal, da bo ura ena, ko naj bi naju prišel iskati. Zunaj diskoteke ni bilo nikogar razen nekega fanta približno najinih let, z nekoliko daljšimi lasmi, vendar je zanje skrbno poskrbel z gelom, da mu niso silili v oči, oblečeno je imel črno jakno in hlače iz jeansa, v desnem ušesu pa je imel dva uhana, ki sem se ju takoj spomnila kje sem ju prvič videla. Bil je fant, ki mi je pred štirinajstimi dnevi pomagal. Fant na katerega sem mislila kar nekajkrat od takrat. Kot je Alja že ugotovila, sem se tudi nekoliko spremenila spet zaradi njega, tokrat na bolje. Opazila sem tudi, da je sedaj spremljal skoraj vsak moj gib, ki ga naredim, vendar se zaradi tega nisem hotela zmesti in sem mirno nadaljevala proti vhodu. Alja pa mi je medtem pripovedovala neko zanimivo prigodo, ki se ji je naredila med tem časom, ko sem bila jaz pri starih starših. V avtu sem jo poslušala zbrano, a odkar sem opazila njega tam pri vhodu, sem jo nekoliko pozabila poslušati in sem se osredotočila nanj in na svoje misli o njem.

»Haaaloooo? Nuša si še na tem svetu?« me je vprašala Alja, ko je ugotovila, da se ne smejim njeni pripovedi in da je ne poslušam tako zbrano kot prej.

Nekoliko sem se zbrala in ji rekla:

»Oprosti, kaj si rekla?«

»To je nemogoče, le kako je možno, da ti nek sladek fantič pri vhodnih vratih povzroči toliko zmede v glavi?« je vprašala nekoliko nagajivo.

»Kako lahko kaj takšnega rečeš? Saj veš, da me ne more nič spraviti s tira.«

»Ja to si trdila do sedaj, vendar zgleda, da sem spoznala tvojo novo plat, ki mi je nisi še nikoli pokazala! Poleg nekaterih drugih plati tvoje osebnosti.«

»Ne nakladaj in pridi greva notri!« sem se ji nasmejala, jo potegnila za roko in skupaj sva odšli v diskoteko.

Priznam pa, da sem pri vhodu nekoliko poškilila proti njemu. Mislim, da je to celo opazil, a naj to ostane skrivnost.

Ampak je res malo, hehe...

Malo, a dobro...

em se opravičujem še enkrat ker so mal kratki zdele, se ni dal na daljš napisat:oops: tko da zdele je še en kratek:jezicek:
*************

Dekleti sta odšli notri, menim, da bi bil skrajni čas tudi zame, da si najdem udoben sedež v nekem kotu, dokler še ni vse zasedeno. Notri je bila že kar velika gneča in glasba je bila kar glasna. Takoj sem vedel, da ne bi zdržal dolgo, če ne bi vedel, da je tudi ona tukaj. Sploh, če bi moral sedeti v nekem kotu. Kot nalašč je bil nek kot res prazen in me je kar klical naj se tam usedem, a se mi je zdel bolj prijazen, kot pa bi mi bil neprijeten, če ne bi imel kaj za početi. Odšel sem tja in se usedel. Kmalu je pristopil natakar, kateremu sem naročil kaj mi naj prinese za spiti. Nekaj minut kasneje mi je prinesel naročeno, nato pa bi lahko rekel, da sem poslal svoje oči na pašo. Vendar pa ne smem reči, da sem gledal za vsakim dekletom, ki je prečkalo moj pogled. Niti slučajno. Na plesišču je bilo namreč že rjavolaska v rdeči obleki in moje oči so spremljale le njo in nikogar drugega. S prijateljico je plesala ne da bi se ozirala na druge kako plešejo in kaj počnejo. Na njenem obrazu je ves čas visel nasmeh, oči so ji sijale od veselja in menim, da je plesala najbolje od vseh. Mogoče sem zato takšnega mnenja, ker nisem gledal drugih razen nje, ki je sijala na plesišču. Vendar nikjer ni bilo videti niti sledi otožnega pogleda od takrat in prav tako sem videl, da se tokrat počuti mnogo bolje kot takrat.

Pesmi so se kar hitro menjavale. Kmalu pa sem opazil kako je nek fant prišel do nje in jo prosil, če bi plesala z njim. Veselo je sprejela in začela plesati z njim. Mislim, da sem takrat občutil ljubosumje, saj bi najraje šel tja in mu jo prevzel ter začel plesati z njo. Nekaj časa sem ju opazoval pri plesanju in kmalu ugotovil, da se je njegova roka, ki je bila okoli njenega hrbta, sumljivo začela pomikati nižje proti njenim bokom. Vedel sem, da jo bo to sigurno motilo, zato sem hitro vstal in se napotil k njima.