****************

Kar bo pač bo, si je mislil, ko se je v upočasnjenem posnetku počasi kobacal proti njej. Opazil je njene oči, kako neurejeno begajo od njenega soplesalca k njemu in spet nazaj. Vedel je, da jo mora nekako rešiti, a zbal se je velikega tipa, ki je kar naenkrat stal pred njim, z eno roko še vedno sumljivo blizu boka.
No, pa začnimo, si je potihem rekel v mislih, na glas pa rekel, naj se obnaša kakor gentleman in pusti dekle pri miru, ali pa naj pleše normalno.
Svet se mu je zavrtel pod nogami, a vseeno ni vedel ali je to od zvišanega krvnega pritiska in adrenalina, ali pa je to le posledica pesti, ki jo je za trenutek videl, kako se bliža njegovemu obrazu.
Po tem je videl le še temo, slišal rezek plosk in potem mil in nežen glas, kako mi poskuša nekaj dopovedati...

****************

No, malo sem zabluzil, to je le moja domišljija, kako brbota...

Me zanima če sem zavil v pravo smer, hehe...

Pozdravček, Aljaž

zanimivo sklepanje moram reči... no če si pa sam kaj uganil pa preveri v naslednjem odlomku;) (mal je že daljši... pol bo še neki kratkih, vendar ko se bo bolj zapletalo bolj dolgi bodo odlomki tko da zdržat bo treba):metulj:
*************

»Kaj delaš? Roke stran!« sem rekla mojemu prvemu soplesalcu danes, ko je začel postajati nesramen in se odmaknila stran od njega.

»Ne skrbi. Pridi, zaplešiva še malo!« je rekel z nekoliko pijanim glasom, me objel in nadaljeval s plesom.

A že čez trenutek me je hotel poljubiti, zato sem nekoliko glasneje rekla:

»Ne!!« in ga udarila po licu, da je tokrat on malo stopil v stran.

»Neumnica, kaj pa misliš, da si?«

Nekdo je položil roko mojemu plesalcu na ramo, da bi ga zadržal in rekel:

»Dekle, ki je previdna in ne pusti, da z njo počnejo kar hočejo!«

Moj plesalec se je obrnil k njemu, da bi videl kdo mu nasprotuje. Ko se je obrnil sem tudi jaz videla kdo se je postavil na mojo stran. Bil je fant, ki mi je takrat pomagal in ki sem ga ponovno videla ob prihodu v diskoteko. Bežno sem čutila rdečico na licu, a sem jo skušala prikriti. Tokrat je bilo videti, da je malo jezen, nekoliko drugačen pogled, kot takrat, ko je izžareval toploto in prijaznost. Vedela sem, da se nama je pridružil zaradi nesramnosti mojega soplesalca.

»Ah, kaj pa govoriš?« ga je naivno vprašal moj soplesalec.

»Saj si me slišal! Sedaj pa pusti dekle pri miru, sicer boš imel opravka z mano!« je pripomnil nazaj.

»Ah, saj nima veze. Dekle tako ali tako ni bila kaj prida, si bom raje poiskal drugo!« je rekel moj soplesalec in se pripravil, da bo šel.

A še pred tem mu je fant, ki je pristopil, še rekel:

»Upam, da bodo druge tudi dovolj pametne. Le to dekle pusti pri miru pa bo vse v redu!«

Nato je moj soplesalec odšel, neznani fant pa se je obrnil k meni in mi rekel:

»Si dobro?«

Prikimala sem mu in rekla:

»Hvala ti! Že drugič.«

»Ni se treba zahvaljevati, vsak bi moral tako ravnati!«

»Prav imaš!«

»Mimogrede jaz sem Mitja! Da se končno predstaviva,« je rekel in mi ponudil roko.

»Nuša!« sem se mu predstavila in mu stisnila ponujeno roko.

»No, Nuša, bi kaj spila? Te jaz povabim!«

»Ne vem, če bi.«

»Ne skrbi, nisem tak kot on prej. Lahko sama preveriš to, če želiš!« mi je zagotovil.

Nekaj časa sem malo razmišljala a sem menila, da nimam kaj izgubiti:

»Naj bo. Vendar moram še Aljo poiskati, da se mi ne bo zgubila kje, ker ne bi šla sama domov!«

»Prijateljica?« me je vprašal.

»Ja, skupaj sva prišli in naj bi tudi šli domov!«

»Aha, prav. Ti poišči prijateljico, jaz pa vaju bom čakal, tamle v tistem kotu!« je pokazal v nek kotiček.

»Prav, prideva!« sem mu zagotovila.

Nato je odšel, se usesti, jaz pa sem odšla iskati Aljo. Vendar priznam cel najin pogovor sem se morala zadrževati. Saj mi je srce bilo kot še nikoli. Vendar mu tega nisem hotela pokazati, ker še nisem vedela, kakšne vrste človek je, čeprav sem ga enkrat že videla in govorila z njim. Ampak iz tega še ne morem vedeti ali je v redu oseba ali ne.

No, ni bilo ravno tako, kot je moja domišljija narekovala, vendar me ne moti, hehe...

hehe no sam da si zadovoljen pa je vse fajn:prva liga:
*************

Uh, kar nekoliko sem si lahko oddahnil, ko sem prišel nazaj na moj stalni prostor, kjer bom počakal Nušo in njeno prijateljico Aljo. Lahko sem končno mirno zadihal. Vendar to ni dolgo trajalo, saj sta kmalu prišli. Spet sem se moral ves zbrati in ju zbrano poslušati, saj nisem hotel, da me imata za nekega bedaka, ki ne zna prisluhniti in če hočem, da je kdaj karkoli med mano in Nušo, se moram prikupiti njeni prijateljici. Saj vedno pravijo, da se največ med seboj pogovarjajo o fantih in če bom njeni prijateljici všeč kot prijatelj, imam potem pri Nuši dovolj možnosti. Vendar med pogovori, nisem smel le misliti na njene oči, moral sem tudi vedeti o čem se sploh pogovarjamo.

»Torej ti si Mitja, ki je danes priskočil na pomoč naši Nuši?« je hudobno vprašala Alja, ko sta prišli.

»Tako kaže,« sem ji odvrnil.

»Lepo to, malokdaj še sedaj najdeš fanta, ki skrbi za nas punce!« je bila Alja še vedno navdušena.

»Ne skrbi, jih je še dovolj, vendar nekateri ne želijo tega pokazati!« sem ji odvrnil.

»Torej so reve?« je še vedno bezala vanj.

A tokrat ji je Nuša rekla:

»Alja, prosim nehaj no. Saj ni nič čudnega, da vsi bežijo od tebe, ko pa tako govoriš o njih!«

»Saj ima prav, nekateri smo res reve!« sem priznal, kajti tudi jaz se kdaj znajdem v kakšni situaciji, ko si ne upam reagirati.

»Zakaj pa si tako zamorjena?« je Alja vprašala Nušo.

»Saj nisem!« je Nuša trdila.

»Ne zatrjuj, da nisi, ker te dovolj dobro poznam!« ji je rekla Alja.

»Pozna se ti, da si resna!« sem ji še jaz rekel.

»Vidiš celo on je opazil pa te pozna šele nekaj minut!« je trdila Alja. Zgleda, da še ne ve, da sva se že spoznala pred štirinajstimi dnevi, a to sedaj ni bilo pomembno.

»Se zmeniva nekaj: spremeni svoj zamorjen pogled v takšnega kot si ga imela prej, ko si bila nasmejana, ko se nisi pustila spraviti iz tira za nobeno ceno! Kajti nihče ne mara dekleta, ki s pogledom odbija vse okoli sebe. Še posebno nas fante. Torej vrni svoj nasmeh in ne pusti, da te idioti spravijo v slabo voljo, saj ne morejo drugače, takšni pač so!« sem se malo razgovoril.

Nekoliko se je nasmehnila in mi rekla:

»Imaš prav in ne bom več slabe volje, saj nima smisla, ko pa me vidva tukaj prepričujeta naj bom dobre volje!«

»Tako je prav!« je rekla še Alja.

»Torej kaj bosta spili?« sem ju vprašal.

»Jaz nič, ker vidim, da me tamle že čaka moj soplesalec, ki naju je prej Nuša zmotila med plesom! Tako, da oprostita, ampak moram se mu pridružiti,« je rekla Alja in odhitela.

Ozrl sem se k Nuši in še njo vprašal:

»Boš ti kaj spila?«

»Upam, da me ne boš razumel narobe, ampak jaz tudi ne bi nič.«

»Zakaj pa ne?« me je zanimalo.

»Ker tudi mene čaka plesalec!« mi je rekla, me prijela za roko in potegnila, da sem vstal.

»Hej, hej! Menda ne misliš mene?« me je zanimalo.

»Ja, prav tebe mislim!« mi je zagotovila in se mi nasmehnila.

»Ampak na tem področju nisem tako dober kot ti!« sem ugovarjal.

»Koga pa to zanima? Mene ne! Torej tudi tebe ne bi smelo!« se mi je spet nasmihala.

Zavzdihnil sem in ji sledil.

Hmmm

Nič alkohola, smeh in ples? Hehe, loterija za Mitjo, hihi...

Jo bo pospremil domov? Bo dobil "nedolžen" poljub na lice?

Questions, questions, but none of the answers...

Aha... Nočno kopanje, odpeljal jo bo domov... Morda pa le bo kaj, hehe...

jah odvisno kaj pričakuješ od njiju:jezicek: da ne boš pol kj razočaran mogoče:looool: spet ti dam dva dela, ker sta grozovito kratka:oops:
***************

Toliko sreče pa do sedaj še nikoli nisem imela. Mitja se je sam ponudil, da me bo kasneje lahko on odpeljal domov. Sigurno je želel, da ostanem z njim, da ne bi bil sam ali pa mu je slučajno všeč moja družba. Ne vem, kaj naj si mislim glede tega, lahko pa zagotovo rečem, da sem vesela, da lahko še ostanem z njim.

»Koliko časa pa lahko še ostaneš?« ga je zanimalo.

»Približno eno uro, kajti Aljin oče naj bi naju, kakor smo se najprej zmenili, prišel iskati šele približno ob enih. A je prišel prej,« sem mu odgovorila.

»Aha in kaj bi počela ta čas, ki nama je ostal?« je vprašal.

Nasmehnila sem se mu in rekla:

»Nočno plavanje!«

»Si prepričana? Kajti ponoči je plavanje nekoliko nevarnejše, ker se ne vidi tako dobro, koliko daleč si že od obale, ne vidiš tal in hitreje te zajame tok, ki te lahko odnese na odprto morje!«

»Vem to, a bi rada vsaj enkrat poizkusila, kako je ponoči plavati!«

»Ne bom te prepričal ne?«

Odkimala sem mu in rekla:

»Pridi!« ob tem pa sem ga prijela za roko in nekoliko potegnila.

»Prav, naj ti bo!« je rekel.




Prišla sva izven diskoteke in svež zrak mi je napolnil pljuča, saj je bil notri že resnično slab. Tudi Nuša je bila zadovoljna nad svežim zrakom, saj je globoko vdihnila in spet izdihnila. Nato pa se je napotila proti obali in nisem imel druge izbire, kot da sem ji sledil. Pri obali se je hitro znebila čevljev in obleke, ki jo je imela na sebi.

»Brez komentarjev prosim!« je rekla, ko je stala v kopalkah.

»Brez skrbi, usta so zaprta! Poleg tega pa sem te že videl v kopalkah!« sem ji pripomnil.

»Res je.«

Svoje stvari je spravila pod nek kamen, nato pa je počasi šla po stopnicah v vodo.

»Če se prehladiš, ne krivi mene, ker sem ti dovolil iti v mrzlo vodo!« sem ji rekel, a se mi je le nasmejala.

»Saj ni tako mrzla!« je rekla, ko je že začela plavati.

»Seveda, ponoči ima človek občutek, da je voda toplejša kot čez dan, ker je čez dan razgret od sonca,« sem ji razložil.

Počasi sem ji sledil po pomolu, ker če bi bilo karkoli narobe, bi ji lahko takoj pomagal.

Čez nekaj trenutkov mi je rekla:

»Bi se mi pridružil?«

Nasmejal sem se ji in rekel:

»Ne, hvala. Mogoče kdaj čez dan, ko bom imel kopalke na sebi!«

Nekoliko je zagodrnjala a ni rekla nobene besede več, le počasi je še plavala.

Nekoliko kasneje pa se je kar naenkrat ustavila in previdno rekla:

»Mitja, zdi se mi, da se je nekaj premaknilo ob mojih nogah!«

»Si prepričana? Nič ni videti!« sem ji rekel, ko sem nekoliko pregledal vodo okoli nje. Čeprav se ni dalo veliko videti, ker je bila tema.

»Vem, da sem nekaj čutila! Ne vem pa, kaj je bilo!«

»Ostani tam! Takoj pridem!« sem ji rekel, si hitro slekel jakno in majico ter sezul čevlje, nato pa skočil v vodo.

In zgodba se zapleta...hehe...

Lepo se odvija, s perspektive dveh različnih oseb...

Zdaj me kakšnih 10 dni ne bo, grem na morje, torej ne obupuj, če ne bo komentarjev nekaj časa...

Če uspem najti kompjuter bom še kaj napisal, a ne obljubim ničesar...

Pozdravček, Aljaž

hehe men ni problema, bom pa počakala, da odpišeš ko boš, bom dala pa dalje, le za manjšo napetost če boš kj časa še našel ti dam naprej...
****************

»Načrt mi je uspel!« sem se sama pri sebi smejala, ko je Mitja skočil v morje, ker sem mu rekla, da je bilo nekaj v vodi. V resnici ni bilo ničesar, no sigurno so kakšne ribe ali raki ali kaj podobnega, ampak nič kar bi me motilo. Moj namen je bil le, da bi Mitjo spravila v vodo in uspelo mi je.

»Si v redu?« je vprašal, ko je priplaval do mene in me prijel za rami.

Začela sem se smejati, saj se nisem mogla več zadrževati.

»Kaj je smešno?« se je začudil.

Nehala sem se smejati in mu pojasnila:

»Padel si v mojo past, ki sem ti jo nastavila!«

»Past?«

»Hotela sem, da prideš v vodo, pa nisem videla drugega načina, kot da rečem, da je nekaj v vodi.«

»Iz takšnih stvari se ne smeš norčevati, kaj če bo naslednjič kaj resnega, pa bom mislil, da se spet samo delaš, pa ti ne bom prišel na pomoč!« me je nekoliko okregal.

»Saj vem. Brez skrbi, nikoli več ne bom nagajala! Obljubim!«

»Prav. Vendar sem vseeno vesel, da si dobro!«

»Nisi jezen?« me je zanimalo.

»Nate nikoli!« je zatrdil.

Nasmehnila sem se.

»Am… Nuša… rad bi em… no ne vem, če smem!« je začel nepovezano.

»Kaj pa?« me je zanimalo, a odgovor sem lahko čutila takoj, saj se mi je Mitja počasi približal, me objel in poljubil.

Ko se je odmaknil sem čutila na licih da sem začela zardevati, ne vem pa ali je to opazil ali ne, vendar je rekel:

»Oprosti, če sem bil predrzen! Vendar si nisem mogel pomagati! Vem, da je mogoče še zelo prezgodaj, če to rečem, ampak všeč si mi! Odkar sem ti zadnjič pomagal, sem te imel ves čas v mislih, pa če mi verjameš ali ne.«

Ob teh besedah mi je srce spet veselo poskočilo. Vendar ob vsej tej sreči nisem niti vedela, kaj naj mu rečem, bilo je več kot samo popolno, kar se mi je odvijalo pred očmi. Saj je vendar noč, mogoče pa vse skupaj samo sanjam in se bom vsak trenutek zbudila. Potem bom pa slabe volje, ker so vsi ti dogodki bili le sanje. Kajti takšni popolni dogodki so se mi do sedaj dogajali le v sanjah, zato je malo verjetno, da je tole sedaj res. Malokdo bi pomislil, da v resničnem življenju taka sreča sploh ni mogoča, vendar je! Meni se je dogajala ves ta čas.

»Sem kaj narobe rekel? Ali zakaj si nekoliko slabše volje?« ga je zanimalo.

»Razmišljala sem! Ugotavljam, da ni druge možnosti, kot da sanjam že cel večer, a se nikoli ne želim zbuditi!«

Nekoliko se je nasmehnil in mi rekel:

»Mogoče mi ne boš verjela, a meni se dogaja isto! Samo čakam še trenutek, ko se bom zbudil, kateri verjamem, da bo hitro tukaj, in bom ugotovil, da sem le sanjal! Vendar ne skrbi! Če so sanje ali ne, dovoli si, da bodo dogodki taki, kot bi se želela, da bi bili v sanjah in v resnici!«

Tokrat sem se mu še jaz nasmejala, ga na hitro poljubila in rekla:

»Prav imaš!«

Sedaj sta se pa še zaljubila... To bodo še problemi, a jej... Hihihi...

hehe zakaj pa bi nastopili problemi, če se osebi zaljubita? hehe no sj sicer maš pa prav, vendar ne zato ker sta se zaljubila:jezicek: aja ti dam jutr dalje, zdele sm sam tolk napisala... sm windowse na nov dala pa morm še poštimat vse prej:vila:

ekole obljubljeno nadaljevanje:jaaaaa:
*******************

Počasi sva drug poleg drugega začela plavati na obalo, nekajkrat me je ona poškropila z nekaj vode, nekajkrat pa sem jo jaz, ves čas pa sva se smejala in bila srečna. Na obali sva se ulegla na pesek, še toliko pri morju, da so naju valovi nekoliko zalivali po nogah. Opazovala sva temno nebo nad nama in zvezde na njemu, ki so nama veselo svetile, slišala sva lahko šumenje morja, vse ostalo okoli naju pa je bilo tiho. Nuša se je pomaknila nekoliko bližje k meni in položila mrzlo glavo na moje prsi, da sem prvi trenutek kar malo poskočil. Hkrati pa sem bil vesel, da je prišla bližje, saj je s tem pokazala, da mi lahko zaupa in najpomembnejše od vsega, da me ima tudi ona rada. To je bila edina stvar, ki mi je do sedaj pomenila največ. Vsaj tako menim. Kajti nobeno dekle ni povzročilo, da bi se moje srce skorajda nahajalo v nebesih, pa čeprav sem imel že kar veliko deklet. Tak občutek me je spremljal ves čas. Kot bi šlo moje srce na dopust in ga skoraj ne bi čutil, kako bije v meni. Lahko pa bi rekel, da nekoliko čutim kako bije njeno srce, ki je bilo skoraj popolnoma zraven mojega. Točno! Sedaj lahko čutim, resnično čutim, kako ji utripa. Vendar njeno srce utripa nekoliko hitreje kot moje! Mogoče je še bolj vznemirjena kot jaz. Poljubil sem jo na mokre in slane lase ter jo nežno objel. Nisem vedel, da bom to noč tako srečen, kot sem sedaj. Če se samo spomnim trenutka, ko sem prišel pred diskoteko in so mi prijatelji sporočili, da jih ne bo. Takrat bi bil bolj optimističen, če bi vedel, da bom sredi noči ležal na plaži v objemu najboljšega in najlepšega dekleta kar jih je. Vendar najlepšega ne mislim samo po zunanjem videzu, ampak tudi po duši, saj se je takoj videlo, da ima prijetno in toplo srce, ki je čakalo name. Čeprav sem jo zares spoznal danes, imam vseeno občutek, da jo poznam že nekaj časa, tako domača mi je. Vendar ne vem zakaj, mogoče bom to kmalu ugotovil.

»Te zebe? Čutim, da se treseš!« sem ji rekel.

»Malo pa res!« je priznala.

»Pridi bova šla počasi!« sem ji predlagal.

»Že? Jaz bi bila kar celo noč tukaj!« je rekla in se nekoliko stisnila k meni, da je ne bi spustil.

Nasmehnil sem se:

»Mislim, da sva glede tega že dva, ampak če bova tukaj celo noč, bo tvoje starše skrbelo kje si, poleg tega pa nočem, da se prehladiš! Brez skrbi, še veliko časa bova imela!«

»Naj ti bo! Vendar popuščam le zaradi mojih staršev, ker sicer ne bom kmalu spet smela iti ponoči ven, saj znata biti starša precej stroga glede tega, kljub moji starosti. Glede prehlada me ne skrbi toliko!«

»Zato pa mene toliko bolj! Sedaj pa bova vstala, se oblekla in odšla domov!« sem ji rekel.

Nekoliko je postala žalostna zato sem ji hitro dal en poljub in takoj je bila nekoliko boljše volje. Nato pa sva vstala, Nuša je pri svojem kamnu vzela obleko in čevlje, jaz pa sem moral po moje stvari na pomol, kjer sem jih pustil ob skoku v morje. Ko sem šel nazaj k njej sem videl, da si je nameravala obleči obleko a sem ji rekel:

»Nuša, ali ni škoda obleke? Vsa bo mokra in od soli. Izvoli, raje vidim, da vzameš mojo jakno, vsaj do avta, tam ti bom že kaj našel!«

Oblekla si je mojo jakno jaz pa mojo majico, nato pa sva šla do avta, ki je bil še vedno pred diskoteko.

Uh, dolgo me ni bilo, zgodba pa še vedno ostaja zanimiva...

Z nekoliko več zamude, pa vseeno no... objavi naprej!!! Hehehe...