Wow, zanimiv zasuk, pravo kriminalko si razvila iz te ljubezenske zgodbe, hehe...

you bet I am:D sj a nism rekla da je love kriminalka? no sm pa zdj:P em bom dala enkrat v kratkem dalje, zdele sem samo vidla da si napisal komentar pa sm mal pokomentirala nazaj:zaspanko:

Po mesecu dni, skoraj dveh, bi pa lahko spet kaj natisnila tukajle, hehe...

Čakam te, čakam...

hej

hudiča me res že dolg ni blo tu... mal eno mal drugo pol pa kar pozabim joj... upam, da še veš za kaj se gre, ker ti nameravam zdele dalje dat
**********





***





»Naslednjič pa bodi bolj
previdna!« mi je rekla zdravniška sestra, ki mi je povila roko.


»Hvala vam,« sem ji rekla in odšla ven iz ordinacije, kjer me je čakal
Mitja.


»Vse v redu?« ga je zanimalo.


»Ja, dobro bo čez nekaj časa, samo zaceliti se mora.«


»Dobro. Ko si skočila med naju me je kar zaskrbelo. Poleg tega pa si me že
prej doma močno prestrašila. Skoraj sem izgubil upanje!«


»Mene je tudi skrbelo zate, ko si odhitel za Gregorjem. Vedela sem, da ne
bo miren pogovor. Toliko pa poznam Gregorja, da vem, da se ne namerava v miru
pogovoriti! V tvojih očeh pa sem videla bes in sem takoj vedela, da ne bo
prijeten pogovor med vama.«


»Oprosti, če sem ti povzročil skrbi, a moral sem mu vrniti, saj si zasluži
še kaj hujšega!«


»Ravno zato me je skrbelo!« sem mu rekla.


»Kot sem rekel, oprosti, nisem pomislil ob tem, kako si ti čutila ob tem!«


»Že dobro. Vendar tudi ti meni oprosti, ker te je skrbelo!«


»Pri tebi je bilo drugače, ker je Gregor povzročil, da si skoraj umrla! Dobro,
da me nisi videla kakšen sem bil, ko sem te oživljal! Nikoli se še nisem tako
tresel, bil živčen in skoraj obupan. Celo jokal sem, kar je zelo redko pri
meni. Ampak v takšnih situacijah človek šele ugotovi, koliko ti neka oseba
pomeni! Ne moreš si predstavljati kako bi bilo brez te osebe!« je razložil.


Stopila sem bližje njega, ga objela, tudi on je objel mene, nato pa sem mu
rekla:


»niti predstavljati si nočem kako si se počutil. Verjamem, da je bilo grozno.«


»Človek sam sebe muči s takšnimi vprašanji, kot je: kako bi bilo živeti
brez te osebe. Vendar sedaj vem, da te imam ob sebi in da si v redu. To mi je
najboljša tolažba in veselje, da nama je uspelo, da sva še skupaj! Vendar za
danes je bilo dovolj nevarnih stvari, prosim ne nadaljujva tako! Od sedaj
naprej paziva drug na drugega, še najbolj pa sama nase, prav?«


»Se strinjam. Danes sva drug drugemu povzročila že preveč skrbi. Torej je
skrajni čas, da nehava s tem! Vendar ne samo za danes, ampak tudi za vse
naslednje najine skupne dni!« sem mu rekla.


»Prav imaš!«


Čez nekaj časa pa me je vprašal:


»kaj imaš danes v načrtu? Sicer vem, da bi morala počivati, a nekoliko
svežega zraka ti ne bo škodilo.«


»Čez skoraj eno uro sem dogovorjena z mojim odvetnikom, da mu razložim
dobro mojo situacijo in pa kaj se je zgodilo danes mu moram sporočiti!«


»Ali nisi preveč izmučena, da bi se danes še obremenjevala s tem?«


»Moram se pogovoriti z njim, da ne bova potem hitela, bolje, da je vse
razjasnjeno do takrat!«


»Prav imaš. Vendar, kdaj boš pa prišla nazaj?« ga je zanimalo.


»Mislim, da še pravi čas, da si bova lahko naredila kosilo, sicer malo
pozno. Mislim, da okoli treh ali pa že kaj prej. Zakaj te zanima?«


»Pogovarjal sem se s Klementino včeraj in dogovorila sva se, da bo prišla k
nama, da se malo pogovorimo in mogoče se bosta še razumeli. Resnično nočem, da
bi ti še kaj dvomila vame!« je razložil.


»Ne skrbi, ne dvomim, vendar bi bilo vseeno zanimivo spoznati Klementino.«


Nasmehnil se mi je in rekel:


»prav, torej zmenjeno, rekel ji bom, da lahko po tretji uri pride,« je
rekel.


»Prav,« sem mu pritrdila.


Potem pa sem se začela pripravljati, da bom bila pripravljena, da bom potem
lahko samo šla.


»Lahko te jaz peljem, pa tudi počakam, če želiš?« je vprašal Mitja.


»Ne bi imel nič proti?« sem ga vprašala.


»Ah malo bom šel po mestu, ko pa boš hotela domov, me boš pa samo poklicala
pa bo rešeno. Bom Mateja pa Roka poklical, pa bomo šli na pijačo. Mogoče pa še
izvem kaj novega. Matej vem, da bo imel kaj povedati o Alji,« je rekel z
nasmehom na obrazu.


Tudi sama sem se nasmehnila in rekla:


»tudi jaz, ko se pogovarjam z Aljo, je ves čas nasmejana in pogosto govori
o Mateju. Upam, da tudi jaz nisem takšna, da govorim le o tebi!«


»Jo bom moral vprašati!« je ponagajal.


»Ti kar,« sem mu rekla.


Čez približno pol ure pa
sva se počasi odpravila. Z odvetnikom sem bila dogovorjena v njegovi pisarni. Ko
sva se začela pogovarjati mi je bilo kar prijetno, saj sem lahko videla, da se
je trudil prisluhniti in me razumeti. Povedala sem mu vse kar je bilo
uporabnega. Povedala sem mu tudi nekaj kar je do sedaj vedel samo moj zdravnik.
Mogoče bi bilo bolje, da bi tudi Mitji in Alji povedala. Vendar nisem vedela
kako naj jima povem. Ko bo prava priložnost bo tudi to še prišlo na vrsto. Vendar
do sedaj sem raje zadržala zase. Odvetnik mi je po pogovoru rekel, da bo
naredil kar je v njegovi moči, vendar v vsakem primeru ne bo dovolil, da bi
Gregor odnesel celo kožo. Zahvalila sem se mu in sedaj lahko res samo še upam,
da se bo tudi tako zgodilo. Ko sva končala razgovor sem se poslovila. Izven
pisarne pa sem poklicala Mitjo, da lahko pride pome.


»Nuša, smo tukaj spodaj v gostilni, pa se nam lahko pridružiš!« je rekel.


»Prav, pridem!« sem mu rekla in odhitela.


Ko sem prišla tja, so bili
vsi zbrani: Mitja, Matej z Aljo in Rok. Pripravili so mi že stol, da sem se
lahko takoj usedla. Kmalu je prišel natakar in naročila sem si pijačo.


»Si se vse dogovorila?« je vprašal Mitja.


»Sem,« sem mu odgovorila.


»Tudi glede današnjega dogodka?« je zanimalo Mateja.


»Sem, ne bo se izmuznil kazni! Bom že poskrbela za to!« sem mu rekla.


»Dobro to!« je rekel Rok.


»Zasluži si, po vsem tem kar ti je naredil in ker ti je povzročil toliko
gorja!« je rekla še Alja.


»Sem slišal, da danes pride Klementina na obisk! Ti je prav tako, Nuša?« je
vprašal Rok.


»Seveda, rada bi poslušala njeno zgodbo. Sicer ne, da ne verjamem Mitji,
ampak ženske občutimo nekatere stvari drugače kot moški!« sem mu rekla.


»Saj res, kaj je že bilo z njo?« je vprašala Alja.


»Mama ji je ukazala, da je morala narediti splav, ker je bila še premlada,
da bi imela otroka!« ji je razložil Matej.


Splav… Premlada je bila… Veliko vprašanj imam v glavi za Klementino, zato
sem pa še toliko bolj pritrdila v to, da danes pride. Zakaj je vendar poslušala
mamo? Ali ni bila zadovoljna, ker je vedela, da je Mitja vesel otroka, pa
čeprav je zgodaj? Ali ni imela rada lastnega otroka? Takšna in podobna
vprašanja sem imela v glavi.


»Kaj vendar ni imela rada svojega otroka?« sem slišala spraševati Aljo med
mojim razmišljanjem.


»Seveda, da ga je imela! Vendar njena mama se ne bi nikoli sprijaznila, če
bi imela ona tako zgodaj otroka, pozabila bi na šolo, saj bi morala skrbeti
zanj. Njena mama je mislila na njeno prihodnost!« je razložil Mitja.


Prihodnost… Ali ne bi bila prihodnost prav tako lepa, če bi imela otroka ob
sebi in osebo, ki jo je ljubila. Otroka bi imela oba rada, saj je bil plod
njune ljubezni, pa čeprav nekoliko naivne.


»Jaz ne verjamem popolnoma, da ga je imela rada!« je rekel Rok. Matej se je
strinjal z njim.


Nato pa sem se razjezila, ker so mislili tako in glasneje rekla:


»motite se! Vsaka ženska, ki izve, da bo mati, ima rada svojega otroka, pa
čeprav mogoče najprej zanika! Nič ni narobe, če je bila mlada, tudi če je bila
naivna. Ko je izvedela, da je noseča, ji je sigurno kar srce poskočilo, ko je
izvedela, da v njej raste bitje, ki je nastalo iz njune ljubezni! Kaj pa tiste,
ki so zanosile, pa čeprav niso hotele? Da niso občutile prave ljubezni! Ne
boste verjeli, ampak tiste imajo svoje otroke še bolj rade! Saj vedo, da otroki
niso krivi za napake staršev!«


»Nuša, zakaj praviš tako?« je zanimalo Mitjo.


»Klementino je sigurno bolelo, ko je naredila splav. Vendar ne fizično, v
srcu jo je sigurno bolelo, ker je vedela, da je umrl del nje. Kasneje je
sigurno ugotovila, da je bilo bolje tako in ji je bilo lažje! Tiste, ki pa
zanosijo, ker niso hotele, pa tudi pogosto naredijo splave! Vendar jim je prav
tako žal za otrokom, a se ne sprijaznijo kmalu. Vendar kaj pa, če ga zgubijo po
nesreči? Ali ker so neumne in niso skrbele zase in zanj tako kot bi morale? Ali
je to greh?« sem nadaljevala, po licu pa mi je stekla solza. Videla sem štiri
pare oči, ki so me začudeno gledali. Ugotovila sem, da sem medtem, ko sem
govorila, tudi vstala.


»Nuša?« me je presenečeno poklicala Alja.


»Povej mi Alja! Kaj meniš ti? Ali je greh, če ne skrbiš zase in za otroka
med nosečnostjo in da ga zaradi tega izgubiš?«


»Ne vem, kaj naj ti rečem,« je rekla Alja.


Nazaj sem se usedla, naslonila roke na mizo, obraz zakopala vanje in
zajokala. Na rami sem čutila Mitjevo roko in vprašal:


»Nuša, si v redu?«


Odkimala sem mu. Nato pa je mimo nas šla neka mlada ženska z vozičkom, v
katerem je bil dojenček, ki je neutolažljivo jokal. Naj ga vendar umiri! Ne
prenesem tega zvoka! Počasi je dojenčkov jok bil vedno tišji, saj sta se
oddaljevala. Nato pa sem si z dlanjo obrisala solze, se pokončno dvignila in
skoraj hladno rekla:


»prosim pojdiva domov!«


Mogoče se je res slišalo hladnokrvno, a v sebi sem kričala. Zadržala sem
se. Nisem hotela, da bi me kdo slišal, kako v sebi kričim od obupa. V prsih me
je tiščalo kot da bi tam imela velik cmok, ki ni hotel nadaljevati svojo pot
naprej, tudi če si še tako požiral slino ali pil tekočino. Zvok, ki sem ga
slišala tako pogosto! Včasih sem slišala jokati otroka, pa tudi če ni bilo
nobenega blizu. Tokrat je bil, a vseeno nisem prenašala joka.


»Prav, pa pojdiva!« je rekel in spila sva svojo pijačo do konca.


»Ne skrbi Mitja, bomo že mi plačali, raje jo pelji domov in jo pomiri!« je
rekla Alja.


»Hvala vam!« je rekel nato pa sva odšla.


Vso pot domov sem bila
tiho. Mitja me tudi ni spraševal ničesar. Tudi, če bi me vprašal, ne vem če bi
mu lahko odgovorila. Med potjo sem ves čas opazovala okolico, ki je izginjala
mimo naju. Nekajkrat sem čutila Mitjev pogled na sebi, a se nisem obrnila. Cmok,
ki je bil v grlu kar ni hotel izginiti. Tekle so mi solze po licih, ponovno sem
se spomnila razloga, da sem zasovražila droge in da sem odšla na zdravljenje.
Ki je bilo večinoma na duševni ravni, kot tudi zaradi drog. Med potjo je Mitja
klical Klementino in ji rekel naj se raje oglasi pri nama jutri, ker sem danes
jaz preveč razburjena in da bom potrebovala mir. Razumela je in rekla da bo
prišla jutri ob tem času.


Ko sva bila končno pri
njemu doma, sem takoj odšla v posteljo in nisem hotela, da bi me spraševal
karkoli. Mislim, da me tudi ni imel namen. Le usedel se je poleg mene in me
sprejel v objem. Trenutno je bilo to edino in dovolj kar sem potrebovala.
Sigurno je vedel, da ko bom pripravljena mu bom že sama povedala kaj me muči.

ekole ti dam še mal naprej
**********





***





Kaj je narobe z Nušo?
Odkar sva prišla domov je le v postelji, se me oklepa kot klop, vendar ne reče
ničesar. A sam je ne želim spraševati, saj je bolje, da mi sama pove, ko bo
hotela. Ne nameravam siliti vanjo z vprašanji, ki bi jo sigurno spravili v še
slabšo voljo. Mislim, da ji trenutno najbolj pomeni to, da sem tukaj ob njej in
da se lahko zateče v moj objem po podporo.


»Mitja…« me je poklicala.


»Prosim?«


»Oprosti, ker sem takšna…«


»Ne skrbi, ostal bom dokler se ne boš pomirila. Vseeno mi je kaj te je tako
spravilo v slabo voljo, vendar ne morem te pustiti takšne same.«


»Hvala ti. Sedaj res potrebujem nekoga kot si ti, da mi stoji ob strani.«


»Sem opazil to, ravno zato pa sem tukaj.«


»Hvala,« se mi je zahvalila in še vedno tiščala svojo glavo med moji roki
in prsi. Nato sva bila tiho. Sigurno se je nečesa spomnila kar se ji je še
zgodilo v zvezi z Gregorjem. A jaz tega še ne vem, zato je pa raje tiho in mi
ne želi ničesar povedati. Kaj jo je tako spravilo v obup? Takšna je postala v
gostilni, ko smo se začeli pogovarjati o Klementini in njenem splavu. Kaj je že
govorila Nuša?


˝Vendar kaj pa, če ga zgubijo po nesreči? Ali ker so neumne in niso skrbele
zase in zanj tako kot bi morale? Ali je to greh?˝ so bile njene besede.


Potem pa je Aljo vprašala:


˝povej mi Alja! Kaj meniš ti? Ali je greh, če ne skrbiš zase in za otroka
med nosečnostjo in da ga zaradi tega izgubiš?˝


Ne! Menda ne!? Je bila Nuša noseča? Ali je v sebi nosila Gregorjevega
otroka? Tudi, če je, kaj je vendar mislila s tem grehom? Pogledal sem jo v
obraz, po katerem so tekle solze in niso se nameravale ustaviti. Bila je
popolnoma na dnu, potolčena, kot bi ji pravkar povedali strašno novico.


A kot, da bi vedela, kaj sem razmišljal, mi je rekla:


»Nisem hotela!«


»Kaj nisi hotela?« sem bil zmeden.


»Otroka… Vsaj ne tako zgodaj in še manj z njim! Glede tega, da je bilo
zgodaj bi še prenesla, vendar ne bi nikoli prenesla, da je bil njegov. Vendar
potem mi je bilo hudo, ko sem izvedela, da sem ga… izgubila!« spet je zajokala.
Bil sem tiho, saj sem moral to novico sprejeti kar se da mirno. Če bi se sedaj
razburjal, bi bila še sama bolj slabe volje. Vedel pa sem, da moram ohraniti
mirno kri in ji stati ob strani.


Ko se je nekoliko pomirila je nadaljevala:


»nekaj tednov po posilstvu, sem bila izmučena, bilo mi je slabo in tudi
mama mi je nagajala, če sem noseča, a takrat tudi sama nisem vedela, da sem. V
tistem času sem že jemala droge, a prikrivala pred vsemi kolikor se je dalo.
Zato sem bila še toliko bolj izmučena. Odšla sem k zdravniku, ki mi je sporočil,
da sem noseča, seveda je vedel s kom, ker sem mu povedala za Gregorja. Ob
novici sem bila zelo presenečena, skoraj šokirana. Nisem hotela njegovega
otroka! Prav tako nisem hotela, da mama izve, saj bi bil ogenj v strehi. Tudi
Alji nisem povedala. Zdravnik me je ob tej novici komaj pomiril, da bo vse v
redu in naj me ne skrbi. Hkrati pa je vedel, da z menoj nekaj ni popolnoma v
redu, saj me je nosečnost preveč izčrpavala. Seveda je bilo to zaradi drog, ki
so bile po novici o nosečnosti, prisotne vsakodnevno. Bila sem živčna, zaradi
tega tudi trmasta in nesramna, začela sem ugovarjati staršema. Kmalu po tistem,
ko sem izvedela za nosečnost, je mama izvedela za droge, saj jih je našla v
moji sobi, ko mi je prinesla oprane in zlikane obleke. Mene na srečo ni bilo
doma, ko jih je našla, a vseeno bi tisti dan bila raje doma. Ravno tisti dan,
nisem zdržala več. Bila sem omotična, bilo mi je slabo, najraje bi le spala.
Pred približno pol ure sem zaužila droge, zato je bilo še toliko huje. Nekako
sem se skoraj privlekla do zdravstvenega doma. Ne vem kako mi je uspelo, ko se
je pa vse okoli mene vrtelo. Našla sem svojega zdravnika in se skoraj isti
trenutek sesedla pred njim in izgubila zavest.«


Presenečeno sem jo gledal, bil sem tudi sam nekoliko šokiran, saj nisem
pričakoval, da je bilo z njo tako hudo, tudi ona me je sedaj pogledala v oči in
mi rekla:


»ko sem se po približno štirinajstih urah zbudila… mi je povedal, da sem ga…
izgubila!«


Objel sem jo kolikor sem mogel, a še vedno nisem rekel ničesar, zato je pa
ona komaj izjavila:


»rekel mi je, da sem redno jemala droge, tisti dan celo skoraj prevelik
odmerek, bila sem popolnoma izčrpana, in moje telo ni preneslo. Zato sem ga…
izgubila!«


Ponovno je začela grabiti mojo majico, zajokala in skoraj vpila od
bolečine. Vedel sem, da ji je bilo takrat zelo hudo. Saj se je že skoraj
sprijaznila s tem, da bo imela otroka, a kaj, ko se drogam ni mogla upreti. Eni
ali drugi stvari se je morala odpovedati, vendar ni vedela, da lahko izgubi
otroka, če se ne odpove drogam.


»Kaj pa je bilo, ko si prišla domov?« je bilo prvo vprašanje do sedaj, ki
sem ji ga postavil.


»Starša nista vedela o… izgubi otroka, saj sploh vedela nista, da sem bila…
noseča! Takoj naslednji dan pa sta me poslala v zavod na… zdravljenje. Ko sem
bila že tako popolnoma… na dnu, sta me dala v… ustanovo! Seveda nista imela
nikoli časa čez dan, da bi me prišla pogledati, ker sta oba delala. Zvečer pa
nista smela priti, ker niso bili dovoljeni obiski. Tam so mi pomagali kolikor
so lahko. Ozdravitev od drog niti ni bila težka, sem mislila, da bo bilo težje.
A veliko časa sem preživela s psihologi, ki so me poskušali razumeti, povedala
sem jim, kaj se mi je zgodilo. Videla sem, da jim je bilo hudo zame, zato so mi
hoteli še toliko bolj pomagati. Vendar kar sem jim povedala sem prosila naj
ostane med nami! Nisem hotela, da bi starša izvedela! Držali so svojo besedo in
njim se imam za zahvaliti, da sem dandanes takšna kakršna sem! Da sem se
postavila nazaj na svoje noge in nadaljevala življenje čimbolj mirno. Tako sem
sčasoma pozabila na najbolj stresne dogodke, kot je recimo splav!«


»Sigurno ti ni bilo lahko. Verjamem, da si še vedno pod vplivom te izkušnje,
a ne skrbi, stojim ti ob strani! Poskrbel bom, da boš čim bolj pozabila na to
oziroma, da boš to sprejela le kot neko slabo izkušnjo. Vendar naj te ne skrbi,
saj te ne mislim obsojati, da si ravnala napačno! Ne bom te! Verjamem, da ti ni
bilo lahko, vse stvari so se ti nagrmadile na kup iz katerega se nisi videla. Sedaj
si se spravila iz tega, saj si sigurno tudi sama morala biti dovolj močna, da
si ponovno začela. Pomagali so ti psihologi, a največ si prispevala ti, ker si
imela voljo in željo, da bi nadaljevala kar se da normalno, kot da se ni nič
zgodilo. Uspelo ti je, nihče ni vedel kaj se ti je v resnici zgodilo. Tudi
tisti, ki so ti bili blizu, niso vedeli, kaj si pretrpela. Vendar sedaj ti bom
jaz pomagal! Kajti sedaj morava poskrbeti za Gregorja, nato pa bova poskrbela,
da se boš sprijaznila dokončno z vsem kar se ti je zgodilo! Kako pa to, da si
se šele sedaj spomnila na ta dogodek?« me je še zanimalo.


»Mislim, da sem takrat zaradi šoka vse skupaj zakopala vase in pozabila.
Šele danes, ko smo se v gostilni nekoliko bolj pogovarjali o splavu. Še najbolj
pa je v meni priklical te slabe spomine otrok, ki je jokal, se ga spomniš?«


»Spomnim se otroka in mame. Otrok je v vozičku jokal in takrat sem opazil,
da si se zatopila v misli ter postala slabe volje. Nato pa hotela čim prej
domov.«


»Ja njegov jok mi je priklical spomine. Kajti, ko sem bila v zavodu, kjer
sem se zdravila sem pogosto slišala jok otroka. Pa čeprav ni bilo nobenega
nikjer. Vsi so mi govorili, da ni nikjer nobenega otroka in da slišim to le jaz
v svoji glavi in domišljiji. Vendar resno sem imela občutek kot, da je moj
otrok jokal, ker ga nisem pustila živeti! Kmalu sem se sprijaznila s tem, da ga
ni, pozabila na to in nisem ga več slišala. A sedaj so se mi spomini popolnoma
vrnili tudi na to!«


»Mogoče bi bilo bolje, da se ne bi spomnila na to. A vseeno je najbolje, da
se zavedaš vsega kar je bilo in da se sprijazniš s tem. Kot sem rekel, mislim,
da že velikokrat, mene imaš ob sebi, ti stojim ob strani! Vseeno mi je za tvojo
preteklost in kaj se ti je vse zgodilo, rad te imam takšno kakršna si sedaj in
kakršna si bila, ko sem te spoznal!«


»Res ne vem kaj bi brez tebe! Tako si razumevajoč in vem, da se lahko
zanesem nate kadarkoli te bom potrebovala!«


»Torej, kadarkoli lahko prideš k meni po tolažbo, pogovor ali kaj drugega.
Karkoli in kadarkoli. Zate bom vedno tukaj, ko me boš potrebovala!« sem ji
rekel in jo poljubil.


Obrisal sem ji solze in ji rekel:


»takole, ne jokaj več, drugače boš še mene pripravila do tega! Danes sem že
dovolj jokal. Ne želim, da si tako potrta! Sicer pa sem tukaj zate in ne želim,
da si nesrečna, kajti kadar si ti, sem tudi jaz. Vendar v moji družbi ne boš
žalostna, bom že poskrbel za to! Ne dovolim, da si. No, to ni ravno ukaz ampak
le nasvet, kajti ne želim, da pripraviš tudi mene do joka. Želim si le, da si
srečna, pa če lahko vsaj malo pripomorem k temu, bom naredil karkoli, le da boš
zadovoljna in ne boš jokala!«


»Ne vem kaj naj rečem!«


»Ničesar ni treba. Mogoče ti bo lažje, če ne boš govorila o tem in mislila
na to!«


»Rekla ti bom le, da sem vesela, da imam tebe in da bom sedaj mislila le na
to, da bom srečna in to s teboj!«


»S temi besedami sem pa zelo zadovoljen,« sem se ji nasmehnil in jo
poljubil.


»Kaj, ko bi danes skupaj skuhala kosilo?« me je vprašala.


»Lahko, vendar ne vem, če bi si upal tvojo hrano jesti.«


Nasmehnila se je in rekla:


»ti mi kar nagajaj! Saj ni tako slaba! Počasi se bom naučila bolje kuhati
pa bo, vendar včasih se mi res kaj ponesreči. Ampak bom nekako spravila skupaj
kosilo!«


»Malo ti pa moram nagajati, da se malo nasmehneš in spraviš z obraza kisli
izraz. Sicer se te bom še bal, zbežal ali pa skril pod posteljo,« sem ji spet
nagajal.


»Hvala, ker se trudiš zame!«


»Seveda. Sedaj pa res skuhajva kaj, ker sem že pošteno lačen!«


»Ti in tvoj trebuh, le kdaj ni lačen!«


»Ni lačen, ko ve, da je zanj bolje, da je tiho. Prej, ko sva imela resne
pogovore nisem pomislil na to, da sem lačen. Ko pa sem se sprostil, se je pa
veselo oglasil!«


Nasmehnila se je. Kar mi je bilo zelo v veselje. Vstala sva in odšla v
kuhinjo, kjer sva se odločila kaj bova jedla. Počasi sva začela pripravljati
kosilo. Medtem je klicala mama, ki je bila z očetom še vedno v Kanadi, da je
preverila kako sva. Razložil sem ji tudi kaj se je vse zgodilo danes. Bila je
kar razburjena glede Gregorja in njegovih dejanj danes. A ko sem ji razložil,
da sva oba dobro je bila nekoliko pomirjena. Rekla mi je tudi naj paziva nase,
naj jeva dovolj, saj ve, da je moj želodec vedno prazen.


Kmalu sva prekinila, saj so klici iz Kanade pa do
nas kar dragi. Zato sva si povedala le najnujnejše stvari in novice, nato pa
sva zaključila. Odšel sem nazaj v kuhinjo kjer se je Nuša ubadala s
pripravljanjem zelene solate. Vendar trenutno ni delala ničesar. Nož s katerim
je čistila solato, je imela na pultu, prav tako solato. Ko sem vstopil v
kuhinjo se je obrnila k meni. Po licih so ji ponovno tekle solze.


»Nuša?« sem jo poklical.


»Mitja… oprosti nisem se mogla zadržati! Vendar se bom…« ni končala stavka,
ker se je zgrudila po tleh.


»Nuša!« sem zaklical in takoj pristopil k njej. Bila je nezavestna, kaj
hujšega pa ni bilo. Prepričan sem bil, da je bilo za danes dovolj naprezanja
zanjo. Ni še popolnoma zdrava, nato jo je Gregor skoraj utopil, moj pretep z
njim jo je tudi vznemiril, za piko na i se je še spomnila najhujšega dogodka iz
preteklega leta! Mislim, da bi vsak prej ali slej bil izmučen od skrbi in
naporov ob vsem tem. Dvignil sem jo v naročje in odnesel v mojo sobo. Tam se jo
položil na posteljo in pokril z odejo. Nekaj trenutkov sem ostal z njo, če bi
se takoj zbudila, a ker se ni sem se vrnil v kuhinjo in do konca pripravil
kosilo. Upal sem lahko le, da se bo v prihodnjih dneh vse izboljšalo in da bodo
dnevi spet takšni kot so bili: brez skrbi, brez misli na preteklost in
popolnoma nov začetek, ki pa je možen le, če nam uspe, da Gregorja razglasijo
za krivega in mu dajo kazen, ki si jo zasluži.

oki no sam še enga mal lepšega ajde
****





***





Počasi sem odprla oči.
Nisem vedela kako dolgo sem spala, sigurna pa sem bila, da so skozi okno sijali
jutranji sončni žarki. Na vratu sem čutila toplo sapo, obrnila sem glavo in
bila le za malenkost oddaljena od Mitjevega obraza. Topla sapa je bilo njegovo
dihanje, ko je spal. Šele nato sem opazila in čutila njegovo roko, ki je bila
preko mene. Čudno, da je nisem prej čutila, a nisem imela nič proti, tako sem
vsaj vesela, da je ob meni. Bila sem kar nekoliko šibka. Kmalu sem tudi
ugotovila zakaj, saj mi je glasno zakrulilo v želodcu. Seveda, ko pa že dolgo
nisem ničesar zaužila. Kaj pa kosilo, ki sva ga pripravljala? Ali je vse sam
pojedel? Ne bi me čudilo, ko je pa vedno tako lačen. Ob tej misli sem se
nasmehnila sama sebi, ker sem razmišljala o tem. Bolj, ko bom mislila na hrano,
bolj bom lačna! Zagledala sem se v Mitjev obraz. Oči je imel zaprte, lasje so
mu viseli preko obraza, a ker je spal, ga to ni motilo, kot ga običajno. Niti
ena obrazna mišica ni bila napeta, bil je popolnoma sproščen in se prepuščal
spanju ter po vsej verjetnosti sanjam. Pomislila sem, kako ga je prijetno
opazovati, saj je videti tako umirjen, brezskrben, kot da ga ne bi skrbel ves
svet, ki je okoli njega. Kot mu ne bi bilo mar za to, čeprav vem, da vseeno
tudi njega skrbi, ali nama bo uspelo zmagati proti Gregorju ali ne. Pa čeprav
vse kaže v najino prid. Ne moreva biti preveč sigurna vase, sicer naju lahko
kaj še prehitro preseneti! Joj spet mi kruli! Najraje bi odšla v kuhinjo in si
vzela kaj za prigrizniti. A če se premaknem, bom Mitjo zbudila, tega pa ne
želim, saj je bolje, da ostane takole miren kot je sedaj. Ko se bo zbudil bom
spet videla zaskrbljene oči, ki bodo želele, da bi bilo kmalu vse spet mirno.
Nekajkrat se bo moral še zbuditi preden bo vse mirno. Ampak nimam druge izbire,
stradati ne želim, torej če se bo zbudil se pa bo. Vendar, ko sem bila tako blizu
njegovega obraza, se nisem mogla upreti, da mu ne bi dala poljuba. Ob tem se je
nekoliko zdrznil, a oči še vedno ni odprl. Nekoliko sem se odmaknila od njega
in poskušala previdno prestaviti njegovo roko, ki se me je oklepala. Ves čas pa
sem preverjala ali se je zbudil ali ne, ker je imel oči ves čas zaprte, sem
sklepala, da spi. Nato pa sem opazila nasmešek na njegovih ustih, nekoliko
tesneje me je privil k sebi in še vedno z zaprtimi očmi vprašal:


»kam pa kam tako previdno?«


»Dobil si me!« sem se mu nasmehnila.


»Misliš, da te kar spustim?« je odprl oči in vprašal.


»Umm, mislila sem, da me boš.«


»Sem pa razmišljal, da te ne bi. Danes si bolje, sem opazil!«


»Prespati sem morala vse skupaj, pa je bolje. Sicer pa ne vem kako dolgo
bom še bolje, če me boš predolgo zadržal tukaj!«


»Kaj misliš s tem?«


Ravno, ko je to vprašal pa mi je želodec ponovno glasno zakrulil. Oba sva
bruhnila v smeh.


»Že razumem! Bova nekaj pojedla!« je rekel še na pol v smehu.


»Hvala,« sem se tudi sama še smejala.


Popustil je objem, da sem lahko odšla, še prej pa sem ga poljubila. Preden
sem izginila iz sobe, pa sem ga še vprašala:


»lahko sem prinesem, da ne boš sam ta čas?«


»Seveda, saj jaz pogosto jem tukaj, tako da ni problema!«


»Hvala,« sem rekla in odhitela v kuhinjo.


V kuhinji sem narezala nekaj
kosov salame in sira ter tri kose hrustljavega kruha. Vse skupaj položila na
pladenj, nato pa še nalila dva kozarca sadnega soka in vse skupaj odnesla v
Mitjevo sobo.


»Sem prinesla tudi zate, da ne boš rekel, da ne skrbim zate! Sigurno si
tudi ti lačen.«


»Niti ni sile še. Včeraj sem pojedel najino kosilo, ker ga ti nisi, saj si
potrebovala spanec in te nisem hotel buditi! Ti pa nisi ničesar jedla, zato si
pa toliko bolj lačna. En kos kruha bom imel dovolj!« je rekel.


»Prav, kakor želiš!«


Usedla sem se na posteljo poleg njega, nato pa sva začela jesti.


»Se zavedaš, da se sojenje neizbežno približuje?« sem ga vprašala.


»Težko verjamem, vendar je res!«


»Tudi jaz. Kar naenkrat je sojenje pred vrati. Mislim, da smo za sedaj
dovolj pripravljeni!«


»Misliš, da bo sam priznal, da je res naredil za kar ga bova tožila?« je
vprašal.


»Ni govora o tem! Saj si videl kakšen je in tudi poznam ga dovolj dobro, da
vem, da ne bi nikoli priznal! Še pred menoj se je sprenevedal, da ne ve o čem
govorim! Torej je na sodišču še toliko manjša verjetnost, da bo to storil!«


»Sedaj, ko si omenila. Tudi, ko sem včeraj prišel za njim v bar Pri treh
palmah, se je delal neumnega, da ti ni storil ničesar! Le kako si drzne! S tem
me je še toliko bolj razjezil.«


»Na to ne moreva torej računati. Zato bo pa toliko težje.«


»Vendar mu je sedaj vseeno težje, ker je moral še odvetnika zamenjati in še
enemu odvetniku je moral razložiti svoje laži!« je rekel Mitja.


»Vseeno mu ne bo uspelo!«


»Verjamem. Vendar ena stvar me skrbi!«


»Kaj pa?« me je zanimalo.


»Kolikor jaz vem, nihče razen mene in zdravnika ne ve, da si bila noseča in
za splav! V dvorani pa bosta namreč še tvoja starša, Alja in še marsikdo!«


»Dobro, da si me spomnil. Vendar brez skrbi. Tega ni potrebno povedati na
sodišču, vsaj če me ne bodo vprašali. Saj mu ne bodo sodili zaradi tega, ker
sem bila noseča in izgubila otroka, ampak za stvari, ki mi jih je naredil pred
in po tem!« sem mu pojasnila.


»Mogoče bi bilo vseeno bolje, da bi povedala!«


»Ne ni potrebno, brez skrbi. Odvetniku sem povedala, vendar se bom še odločila
ali naj povem ali ne. Vendar dobro bi bilo slišati njegovo mnenje ali je
potrebno povedati ali ne.«


»No, če si mu že pa ne bo problema. Videla bova kako bo vse skupaj potekalo,
pa se nato odločila!«


»Seveda,« sem pritrdila.


»Saj res, danes bo Klementina prišla! Mislim, da bi bilo bolje, da še
nekoliko pospraviva, da ne bo preveč razmetano!« je rekel.


»Prav imaš, čeprav niti ni razmetano, a vseeno lahko nekoliko poskrbiva za
red.«


»Poleg tega pa bo bolje, da kmalu vstanem, sicer bom poležaval še nekaj
časa!«


»Za to lahko pa takoj poskrbim!« sem se mu nasmehnila, odložila pladenj na
tla, se obrnila nazaj k njemu, pretegnila prste in ga začela žgečkati. Začel se
je zvijati kot črv.


»Ne, ne, nehaj!« je vpil, a se zraven smejal. Obrnila sem se stran od njega
saj sem pokala od smeha. Usedel se je, dvignil odejo s katero je bil pokrit in
jo z obema rokama ovil okoli mene ter me objel, hkrati pa rekel:


»sedaj te pa imam! Nikamor mi ne boš ušla! Samo moja si!« nato pa prislonil
glavo na mojo ramo. Ovita v odejo sem se sedaj jaz počutila kot črv, lahko sem
se zvijala kolikor sem hotela, a odviti se nisem mogla. Odeja me je skoraj
spominjala na prisilni jopič, ki jih pogosto vidim v filmih, ko duševno motene
ljudi oblečejo vanje, ti se lahko še tako upirajo prisilnemu jopiču, a iz njega
ne morejo. Mitja se je ulegel, ob svoji desni strani pa je ulegel tudi mene.
Odvil me je iz odeje, s katero sva bila sedaj oba pokrita.


»Sedaj sem svobodna?« sem ga vprašala.


»Kakor želiš… lahko ostaneš tukaj pri meni, ali pa… greš. Kakor želiš,« je
nagajal.


Pogledala sem ga v oči. Imel je prelep pogled, ki me je kar vlekel vase. V
očeh mu je pisalo, da si je želel, da ostanem tukaj. Želel, da ponovno
postaneva eno, kakor sva že bila. Prav čutila sem, kako tudi sama hrepenim po
tem in ko mi je dal izbiro, da lahko grem ali pa ostanem, sem takoj vedela, da
ne bom mogla oditi. Že samo s tem, ko sem ga pogledala v oči, mi ni dovolilo,
da bi odšla. Roka, ki je počivala do sedaj na njegovih prsih je postala težka. Celo
telo mi ni dovolilo, da bi odšla, moje misli pa še manj. Vseeno mi je bilo
kako, kdaj in kje, vendar vedela sem eno stvar, da je on tisti edini s katerim
želim biti za vedno eno. Pa ne samo telesno, vendar tudi duševno. Vseeno mi je,
kaj si mislijo vsi okoli mene, a sedaj je čas, da mislim nase. Predolgo sem se
zanemarjala, a sedaj bo drugače! Obrnila sem se proti Mitji, ga poljubila in mu
rekla:


»ne morem oditi! Ne sedaj in tudi nikoli! Preveč sva že eno, da bi se ločila,
vrnitve ni. Obstaja le nadaljevanje, ki ti ga ponovno prepuščam!«


»Samo po eno zadevico, bi še stopil, če lahko?« me je vprašal.


Vedela sem kaj misli, a sem mu rekla:


»ni treba. Danes je ne potrebujeva!«


Veselo se je nasmehnil, mislim, da je bil celo nekoliko presenečen nad
mojimi besedami. Tudi sama sem bila, zato sem nekoliko zardela. Njemu pa so oči
še bolj zasijale, da sem se skoraj utopila v njegovem pogledu. Naslednji
trenutek pa me je že potegnil k sebi v objem in me poljubil. Po poljubu so me obleke
začele zapuščati, ko sem bila le še v spodnjem perilu, sva se obrnila tako, da
je bil Mitja nad menoj. Nato pa sem videla le še njegove oči, ki so se bleščale
in me skoraj pogoltnile vase.

Pa je res malo lepši del, hehe... Zaljubljanje, hehe. No upam, da nista naredila napake s tem, ko ni odšel po...