Zanimiv zavoj v zgodbi, od jeze, žalosti in obupa, do pričakovanja, želje in spoznanja... Hkrati pa še beg z letala, hahaha... Dobro, resnično dobro.

Hvala ti za tole, Aljaž

ja teli deli klele so tut men ful všeč... no sj še pridejo tut dobri... recimo tist na plaži mi je čist out;) tko da k sm glih klele pa mam tolk časa, ti dam lohk kr naprej:D
***********

»Kaj pa je narobe, zakaj sem te moral priti iskati?« so bile prve besede, ki jih je izrekel Matej, ko sem ga našel.

»Nič ni narobe, le prevoz sem potreboval,« sem mu rekel.

»Kaj nisi šel na letalo? Razloži malo bolje!« je bil zmeden.

»Staršem sem se izmuznil. Onadva sta šla v Kanado in ne vesta, da sem šel iz letala. No, sedaj mogoče že vesta a sem izklopil telefon, da me ne bi takoj klicala! Vendar je pa bilo kar na tesno,« sem mu pojasnil.

»Nor si, veš ti to?« me je vprašal.

»Vem ja. Nor kot še nikoli in raje ne bi vedel kakšna kazen me čaka,« sem se nasmehnil.

»Joj, joj,« se je tudi on nasmehnil.

»Vendar čeprav sem nor, sem naredil idealen načrt, da sem se izmuznil,« sem mu rekel.

»Vendar, kaj pa tvoje stvari? Mislim, da če si hotel prepričati starše, da greš, da nisi šel brez svojih stvari!«

»Na letalo sem poslal prazen kovček,« sem mu rekel in oba sva se nasmejala.

»Ampak spet si dokazal, da si nor in to popolnoma,« mi je rekel in se še vedno nasmihal.

»Ja nor sem in Nuši bom dokazal, da si zaslužim še eno priložnost. Pred nekaj minutami sem poslal na njeno najljubšo radijsko postajo, željo. Napisal sem, da mogoče nisem tam, ko me potrebuje, da nisem takšen kot si želi, čeprav se trudim, da bi bila ponosna name. Nekaj v takšnem smislu. Nato pa sem si zaželel eno pesem, katere besedilo je podobno njenim občutkom, vsaj jaz menim, da se tako počuti!«

»Kako pa veš, kakšne občutke ima?« ga je zanimalo.

»Preprosto vem, danes sem ugotovil!« sem mu rekel.

»Kdaj?«

»Na plaži,« sem mu rekel.

»Ko nas ni bilo?« ga je zanimalo.

»Tako je! Ni ji lahko, mogoče celo težje kot meni!«

»To ti pa verjamem. Še posebno, ker ne ve kako je bilo v resnici!«

»Vendar resnica bo prišla na dan, kajti gospa Rozman je povedala s svojega stališča, ker ne pozna celotne zgodbe, Nuši pa bom povedal vse!« sem mu zatrdil.

»Verjamem ti, ker te dovolj poznam, da vem, da ti bo enkrat že uspelo, zato ti prepuščam prosto pot, da ti to čim prej uspe, sam se bom poskusil zadržati, da ne bom pomagal, kajti to moraš storiti sam!«

»Seveda in hvala ti, ker me spodbujaš!« sem mu rekel in ga rahlo lopnil po hrbtu.

Čez nekaj trenutkov, ko sva se nameravala odpraviti, pa je Mateju zvonil telefon.

»Živijo, Alja, želiš?« se je oglasil, ko je na zaslonu videl, da ga kliče ona.

Nisem mogel slišati, kaj je ona govorila a sem lahko njega, ki je poslušal kaj mu želi povedati nato pa rekel:

»No sigurno je, da ji ne bi smela povedati, a razumem, da nisi mogla drugače. Seveda, da ji nisi mogla prikriti kaj takega, a naj te potolažim, Mitja ni šel v Kanado!«

»Ja res je! Saj veš kolikor je nor se je dalo pričakovati kaj takšnega!« ji je rekel čez nekaj trenutkov. Jaz pa sem ga ob teh besedah nekoliko s komolcem dregnil v rebra.

»Ja, tukaj je začelo počasi rositi, vendar pada pa še ne,« ji je rekel.

»Praviš, da je rekla, da gre ven? Pred nekaj minutami? Takrat še ni padalo, mogoče ni vzela dežnika s sabo!«

»Veš kaj Alja, ti počakaj, jo bova midva z Mitjem poskušala poiskati, eden jo bo že našel!«

»Prav, se slišiva,« je še rekel, nato pa sta končala pogovor.

»Kaj je bilo?« sem ga vprašal.

»Alja je Nuši povedala, da si ti šel pred nekaj minutami v Kanado. Rekla je, da je šla Nuša najverjetneje ven in da ni sigurna, da je vzela dežnik s seboj. Nato pa sem ji rekel, da bova midva nekoliko pogledala naokoli, če jo najdeva!« mi je razložil.

»Seveda, da bova. Vendar bi bilo res bolje, če ji ne bi povedala zame, vendar ne moremo pomagati, prijateljici sta in si zaupata. Zato jima ne moremo zameriti. Mogoče bi bilo skoraj bolje, če jo grem sam iskati, upam, da nimaš nič proti, a res bi bilo bolje tako!« sem mu rekel.

»Imaš prav, kajti kot sem prej rekel, se ne bom vmešaval, to je med vama. Pridi te bom peljal bolj v bližino njene hiše, pa boš tam v bližini lahko pogledal. Vendar lahko že med potjo opazujeva, če jo bi kje videla!«

»Prav,« sem pritrdil nato pa sva se usedla v avto, saj je tudi tukaj začelo kar močno deževati.

Med vožnjo sem opazoval, če bi jo kje videl, a je ni bilo nikjer videti. Pogledal sem po ulici, če bi jo kje videl, na hitro sem lahko tudi pokukal na prostorih kjer bi si lahko našla streho nad glavo. Vendar je ni bilo. Matej me je zapeljal kar do njene hiše, kjer sva videla, da je bilo temno v njeni sobi, torej je sigurno nekje zunaj, saj sigurno še ni šla spati, ker še ni tako pozna ura.

»Poskušal jo bom najti in upam, da jo bom tudi našel kje pod kakšno streho,« sem rekel Mateju, ko sem izstopal iz avta.

»Kar vzemi moj dežnik, mi ga boš jutri vrnil!« je rekel.

Vzel sem dežnik in za seboj zaprl vrata, Matej pa me je pozdravil skozi okno in odpeljal. Najprej sem se odpravil v smer od koder sva prišla z Matejem. To je bila smer proti glavnim cestam. Pogledal sem v vsak kot kamor bi se lahko zatekla. Ni je bilo videti nikjer. Kmalu sem zagledal glavno cesto in most, ki je vodil čez njo. Na mostu sem videl neko senco z dežnikom v roki. Pohitel sem bližje k osebi in poklical:

»Nuša?«

Oseba se je obrnila in lahko sem videl, da ni bila Nuša.

»Oprostite, zamenjal sem vas za nekoga,« sem rekel suhljati ženski.

»Nič hudega, se zgodi. Iščeš prijateljico?« me je vprašala.

»Ja,« sem ji rekel.

»No, jaz sem že nekaj časa tukaj, rada imam sprehode v dežju, še posebno, če je to v temi. Vendar tu ni bilo nobenega dekleta in tudi mimo mene ni šlo nobeno, ker sedaj v dežju so se večinoma vsi skrili po hišah,« je rekla.

»Hvala, to mi pomaga, ker mogoče je v drugi smeri,« sem se ji zahvalil.

»Upam, da jo boš našel!« je rekla.

»Jaz tudi, hvala za pomoč!« sem ji skoraj zaklical, ker sem že naslednji trenutek odhitel nazaj od koder sem prišel.

»Le kje se potika?« sem se spraševal med potjo nazaj. Ponovno sem odšel mimo njene hiše, še vedno je bilo temno v njeni sobi, vendar sedaj sem šel v drugo smer kot prej. V tej smeri je park in mogoče, da je tam. Upam, da je tako, saj me je resnično začelo skrbeti. V tej smeri ima tudi manj prostorov kjer bi si lahko poiskala zatočišče pred dežjem. Pospešil sem korak in jo še vedno iskal po prostorih kjer bi lahko bila.

*****

Dež še vedno ni ponehal jaz pa si tudi nisem poiskala nobenega prostora kjer bi počakala, da nekoliko poneha in s tem ne bi bila mokra. A ker sem sedaj že mokra mi res ni potrebno iskati streho nad glavo. Lahko bi šla domov, a nisem hotela, vsaj zaenkrat še ne. Na nek način je bilo prijetno biti na dežju, kot bi se mi misli bistrile in bi me dež čistil dejanj, ki sem jih storila, na katere nisem preveč ponosna. Sem spada tudi, da nisem poslušala Mitjo, ko je to hotel. Sicer je rekel, da mi da čas, da razmislim v miru, a mogoče bi bilo bolje, da bi ga poslušala že takrat. Sedaj sem bila v našem krajevnem parku, sedela sem na klopci in bila naslonjena nanjo, da je bila glava zadaj naslonjena na naslonjalo, oči sem imela zaprte in dežne kapljice so mi še vedno padale na obraz, kot prej, ko sem bila še na mostu.

Kmalu pa so kapljice nehale padati na moj obraz, čeprav sem čutila drugje po telesu in tudi slišala sem, da dež še pada. Odprla sem oči in videla le črn dežnik. Lahko, da je bil kakšne druge barve, a ker je bilo že precej temno je bil črn.

»Mislim, da bi bilo bolje, da greš pod streho, sicer se boš močno prehladila, saj si že vsa mokra!« je rekel glas poleg mene. Bil je točno takšen glas, kot je Mitjev, vendar on ne more biti tukaj, ko pa je odšel v Kanado. Ozrla sem se k osebi, ki mi je držala dežnik, a je nisem mogla videti, zaradi teme. Lahko sem videla le obris moškega, ki se je tisti trenutek usedel poleg mene na klopco, kot kaže ga ni motilo, da je mokra.

»Kaj počneš vendar zunaj na dežju?« me je vprašal in še vedno se mi je zdel njegov glas popolnoma isti oziroma vsaj podoben Mitjevemu.

»Mir sem potrebovala,« sem mu odgovorila in se odmaknila popolnoma na nasprotni konec klopce, saj mi ni bilo všeč, da je neznana oseba tako blizu mene in to v temi. Tako pa sem bila spet na dežju.

»Vidim, da si rada na dežju. Kot vidim se resnično želiš prehladiti,« je rekel.

»Rada imam dež, ker lahko svoja čustva skrijem v njem in jih je potem težko opaziti, glede prehlada si bom pa potem delala skrbi. Vendar ni mi všeč, da ste mi tako blizu, ker vas ne poznam, zato sem se odmaknila.«

»Razumem, imaš prav, če me ne poznaš, je bolje, da si stran, a mislim, da me poznaš!« je rekel.

Pogledala sem ga a še vedno nisem mogla ugotoviti kdo je, rekla bi, da je Mitja, samo on je na poti v Kanado, kdo drug bi pa bil pa nisem vedela:

»Oprosti, pretemno je pa vas ne morem razpoznati.«

»Ti tudi glas ni znan?« je rekel.

»Takšen je kot glas nekoga, ki ga poznam, a ni možno, da ste isti, ker njega ni več v državi, torej res ne morem vedeti,« sem mu rekla.

Prisedel je bližje k meni, da sem imela ponovno streho nad glavo, mi dal svojo roko, ki je bila na moji strani okoli ramen in me nežno stisnil v svoj objem. Z drugo roko pa je še vedno držal dežnik. Nekoliko sem uprla dlani vanj, ker nisem hotela, da me nekdo, za katerega še vedno ne vem kdo je, objema. A ni popustil, mojo glavo je prislonil na svoje prsi in mi rekel:

»Kaj praviš sedaj? Še vedno tako nepoznano kot prej?«

Takoj mu nisem odgovorila, saj sem slišala bitje njegovega srca, bilo je kar hitro, a prijetno ga je bilo poslušati. Mogoče je bil živčen ali pa vznemirjen. Nekaj je bilo, da mu je biló tako hitro. Zavohala sem tudi znan vonj, bil je popolnoma tak, kot pri Mitji. Tudi objem je bil popolnoma tak kot njegov: nežen, a hkrati sem lahko vedela, da me ne bo izpustil kar tako, kar mi je tudi pri Mitji dajalo občutek varnosti. Vse te podobnosti so bile že preveč podobne Mitjevim, torej je bila edina verjetna možnost, da je Mitja tukaj, a zakaj mi je potem Alja rekla, da je šel v Kanado?

»Mitja?« sem previdno vprašala.

»Še vedno nisi sigurna?« me je vprašal.

»Alja mi je rekla, da si šel v Kanado in ne morem biti prepričana, da si tukaj, čeprav si skoraj popolnoma tak. Lažje bi bilo, če bi jasno videla tvoj obraz,« sem mu rekla.

Nekoliko je popustil objem, vendar le toliko, da sem se odmaknila od njegovih prsi, pogledala sem ga v obraz, a je bilo pretemno, da bi ga prepoznala. Nato je obraz nekoliko približal mojemu. Vedela sem, da sem mu strmela naravnost v oči, saj so se nekoliko svetlikali v temi. V trebuhu sem začela čutiti metuljčke in postala sem nekoliko živčna, ko sem mu takole zrla v oči. Prijel me je za roko, se mi še bolj približal in me poljubil. Brez, da bi še kaj razmišljala sem vedela, da je Mitja, poljub sem mu vrnila in začutila sem solze, ki so mi začele polzeti iz oči. Nato pa sem povesila pogled, imela zaprte oči in poskušala zadržati solze.

»Zebe te kajne?« me je vprašal.

»Saj bom dobro,« sem izjavila.

»Mrzle roke imaš in treseš se!«

Nisem mu rekla ničesar več, saj sem vedela, da me resnično že zebe, poleg tega sem še vedno jokala in nisem hotela, da izve to.

»Primeš malo?« me je vprašal in ponudil dežnik, da sem ga prijela. On pa si je ta čas slekel jakno, ki jo je imel na sebi in mi jo ogrnil preko ramen, nato je ponovno vzel dežnik v svojo roko.

»Tako ti bo vsaj nekoliko bolj toplo!« je rekel.

»Hvala.«

»Pridi pojdiva sedaj, da te spraviva na suho, toplo in v suha oblačila!« je rekel.

Kolikor toliko sem ustavila solze, nato pa sem mu rekla:

»Prav, vendar najraje ne bi šla domov, ker me bosta starša kregala, ker sem bila zunaj in si nisem poiskala zavetja pred dežjem.«

»Brez skrbi, lahko greva k Alji, če želiš, ti bo vsaj priskrbela nekaj za obleči,« je predlagal.

A nisem hotela, saj bi šla raje k njemu, da se bova lahko še malo pogovorila, brez da bi se kdo vmešaval, zato sem mu rekla:

»Bi imel kaj proti, če greva k tebi? Lahko bi se še malo pogovorila, da naju ne bi nihče motil. Glede oblek pa se lahko pri meni ustaviva, pa rečeš, da sem te poslala ponje in da bom pri tebi danes, boš lahko?«

»Mene sicer ne moti, edino če tebe, ker mojih staršev ni doma? Glede oblek se bo tudi dalo urediti,« je rekel.

»Bom preživela,« sem mu rekla.

»Prav, bom Mateja poklical pa prosil, če naju lahko pride iskati k tebi domov, ker moj avto je doma, pa bi trajalo, da bi prišel tja in te nato prišel iskati!«

»Ti kar,« sem mu rekla in si njegovo jakno nekoliko bolj ovila okoli sebe. Sedaj sem vedela, da sem mu že nekoliko popustila, saj sem bila raje vesela nad tem, da ni odpotoval, kot pa da bi še vedno kuhala zamero.

»Živijo Matej, oprosti, ker te nadlegujem ves čas že danes, ampak a bi lahko po naju prišel k njej domov?« mu je rekel, ko se je Matej oglasil.

»Ja, našel sem jo. Torej lahko?« je naprej govoril.

»Hvala ti, dolžan sem ti!«

»Se slišiva,« je še rekel in prekinila sta.

»Pojdiva po tvoje stvari,« mi je rekel, nato sva vstala in se odpravila.

****

Kmalu sva prišla do njene hiše, ona se je odločila, da bo počakala zunaj, meni pa je naročila, naj ji prinesem določene stvari. Najprej sem pozvonil na zvonec in njena mama mi je odprla.

»Mitja, kaj pa ti tukaj ob tej uri?« me je vprašala.

»Nuša namerava danes ostati pri meni, pa me je poslala po nekaj njenih stvari, ker ne more brez njih,« sem ji razložil.

»Kar vstopi. Kako pa si prišel sem? Menda ne po dežju?« me je vprašala.

»Ne, prijatelj Matej me je pripeljal, še en opravek je imel, nazaj grede pa me bo pobral pri vas.«

»Razumem. No saj veš kje je njena soba, pa kar pojdi po stvari, ki ti jih je naročila,« je rekla.

»Hvala,« sem ji rekel in se odpravil v njeno sobo. Najprej sem iz omare vzel majico, dolge hlače in srajčko za spati.

»Kje je že rekla, da ima nogavice?« sem se spraševal. A nato sem se spomnil, da mi je rekla, da je predalnik pri postelji, v srednjem predalu naj bi bile. Vzel sem en par. Nato pa me je čakal najtežji del. Iz zgornjega predala je rekla naj vzamem eno spodnje perilo. Kaj je vendar težjega od tega. Sam sebi sem se nasmehnil, ker sem zganjal takšen cirkus zaradi kosa blaga. Počasi sem odprl predal. V oči so me zbodli kosi perila najrazličnejših barv in oblik. Eni poslikani, eni ne, eni s čipkami, eni ne in podobno. A kljub vsej zmešnjavi barv, oblik in podobno, so bili lepo zloženi, če jih primerjam z mojimi, ki so le vrženi v predal.

»No, no Mitja, pomiri se že! Sam sebi se že zdiš kot nek perverznež! Kaj bi rekla njena mama, če bi notri vendar prišla in te zalotila pred kupom Nušinega perila! Hitro vzemi kar rabiš pa ne filozofiraj!« sem bil sam nase jezen.

Vzel sem ene, ki so se mi zdeli simpatični in jih spravil med majico in hlače. Počasi sem zaprl predal. Nato pa sem moral odpreti še najnižji predal. V njem naj bi bili nedrčki. Ko sem tudi ta predal odprl, seveda tudi kar težko, a lažje kot prejšnjega, me je spet zbodlo kot prej, vse te barve in podobno. Zato sem imel skoraj isti problem kot pri prejšnjem predalu, a sem si spet rekel, da naj hitro vzamem, da bo mir, pa je bil problem rešen. Vzel sem enega, ki bi bil primeren za k majici in ga prav tako dal med hlače in majico.

Nekoliko sem si oddahnil, ko sem zaprl tudi ta predal in se vprašal:

»Kaj mi je še naročila, da ji vzamem? Točno!«

Pri ogledalu je rekla, da ima glavnik, stopil sem tja, ga vzel in dal na kupček. Potem pa sem se zamislil, če sem kaj pozabil. Na hodniku je rekla, da ima tudi čevlje, ki jih bom vzel, ko bom odhajal.

»Mislim, da je to vse, drugače pridem pa nazaj,« sem si rekel nato pa sem te stvari spravil v vrečko, ki sem jo našel v predalu pisalne mize, saj mi je rekla, da naj bi tam bila kakšna. Ko sem to naredil pa sem odšel v dnevno sobo, kjer sta bila njena starša in vprašal kje ima Nuša čevlje. Njena mama mi je pokazala, iz omare sem vzel superge, ki sem jih dal v drugo vrečko, ki mi jo je prinesla Nušina mama.

»Drugače si našel vse?« je vprašala njena mama.

»Sem, mi je natančno razložila, kje lahko kaj najdem!«

»Torej, pozdravi jo pa reči ji, naj jutri sporoči, če bo prišla na kosilo!«

»Bom, adijo,« sem rekel in odšel.

Zunaj je bil že Matej, ki je v avtu čakal. Tudi Nuša je bila že v avtu, bila je zavita v neko odejo, sigurno jo je precej zeblo. Usedel sem se v avto in odpeljali smo se. Bil pa sem raje tiho, kaj sem moral vse prestati v njeni sobi.

»Raje bom zadržal zase,« sem si mislil.

»Videl sem, da jo zebe, pa sem ji rekel, naj vzame odejo, ki je bila na zadnjih sedežih!« me je Matej zmotil med mojim razmišljanjem.

»Prav si naredil,« sem mu rekel.

»Rekla, sem mu, da bo imel preveč mokro, a je rekel, da ga ne zanima to, bolj pomembno je, da mene ne zebe,« se je oglasila Nuša iz zadnjega sedeža.

»Kar je res, tudi mene ne briga ali imam mokro jakno ali ne, samo, da ti je toplo,« sem ji rekel.

»Hvala vama,« nama je rekla.

»Takole pa smo tukaj,« je rekel Matej, ko je ustavil pred našo hišo.

»Matej odejo bi vzela, pa ti jo posušila, če nimaš nič proti,« je rekla Nuša.

»Ne, kar pusti, saj lahko tudi jaz doma posušim,« je rekel Matej.

»Prav, hvala ti še enkrat,« mu je rekla.

»Ni za kaj, dobro se imejta, pa se slišimo kaj jutri,« je rekel Matej, ko sva izstopala.

»Bova, prav se slišimo,« sem mu rekel in za sabo zaprl vrata. Tudi Nuša je že zaprla svoja vrata, tako da je Matej lahko že odpeljal.

»Sedaj pa hitro na toplo,« sem ji rekel.

Notri sem prižgal luč, da sva se lahko vsaj dobro videla.

»Kopalnica veš kje je in se lahko stuširaš ter oblečeš suha oblačila. Toliko še počakaj, da ti eno brisačo dam, ker se mi ni zdelo vredno, da bi jo jemal, ker ti lahko jaz eno posodim,« sem ji rekel, ji dal njene stvari in odšel po brisačo. Počakala me je kar na hodniku, saj je skoraj teklo od nje, ko je bila tako mokra in najverjetneje ni hotela, da bi bilo mokro še drugje po hiši. Dal sem ji brisačo, nato pa je odšla v kopalnico, jaz pa sem si šel tudi obleči druge hlače, ker sem imel nekoliko mokre, če ne drugače, pa zaradi sedenja na mokri klopci. Nato pa sem se udobno namestil na zofo v dnevni sobi in prižgal televizijo, če bi bilo kaj zanimivega. A kot vedno sem le nemo gledal v ekran in preklapljal med programi. Na koncu sem pustil na Mtv-ju, pa naj se glasba predvaja.

Kmalu je prišla Nuša nazaj. Na sebi je imela sedaj popolnoma suha oblačila, ki sem ji jih prinesel, lase je imela umite in počesane, obute pa je imela hišne copate.

»Kje lahko pustim mokre obleke in čevlje?« me je vprašala.

»Kar na pralni stroj jih daj, bom jaz kasneje poskrbel zanje,« sem ji odgovoril.

»Prav,« je rekla in spet odšla, najverjetneje je dala obleke na pralni stroj, nato pa je prišla nazaj.

»Že prejle sem slučajno videla, pa ti nisem rekla, na hišnem telefonu gori rdeča lučka, sporočilo imaš,« mi je rekla.

»Hvala ti, čeprav si predstavljam od koga je,« sem ji rekel.

»Koga?« jo je zanimalo ta čas pa se je usedla na zofo, kjer sem bil prej jaz.

»Staršev.«

Pritisnil sem na rdeči gumb in slišalo se je sporočilo:

»Stanovanje Kresnik, trenutno nas ni doma, pustite sporočilo po pisku,« sledil je pisk nato pa sporočilo, »Mitja, kako si drzneš storiti kaj takšnega? Ko pa sva se pogovorila in si se strinjal, da greš z nami! Vem, da si doma ali pa pri Nuši, vendar naj ti bo jasno, da sva z očetom resnično jezna nate. Bom poklicala, ko prideva jutri popoldne s pogreba. Upam, da se zavedaš, da si naju razočaral!«

»Prav, saj sem pričakoval nekaj takšnega, vendar sem vseeno tvegal!« sem bil nekoliko jezen a sem se skoraj takoj spet pomiril.

»Mama je pa resnično jezna nate. Kako to, da nisi šel v Kanado, meni je Alja rekla, da si šel?« me je vprašala.

Prišel sem k njej, se usedel poleg nje, jo prijel za roki in ji rekel:

»naj ti pojasnim to zadevo in pojasnil ti bom tudi vsa vprašanja, ki te begajo, prav?«

Prikimala mi je, torej sem lahko začel.

and so the plot unravels...

hej sm se le spomnla pa našla čas, da ti dam dalje:oops: je že mal tut trajalo, da sm našla kje sm ostala:lol:
***********


Torej končno napočil trenutek, ko bom vse zvedela. Moram priznati, bilo me je nekoliko strah kaj bom slišala.

»Vendar preden bi začel, bi lahko šla v mojo sobo, ker se tam počutim bolj sproščenega. Tam je nekako moj kotiček in samo moja soba je že prenesla vse moje izpade,« me je vprašal. Na nek način sem ga razumela, saj bi tudi jaz hotela moje najbolj zaupne stvari mu povedati v svoji sobi.

»Nimam nič proti,« sem mu rekla.

Tako je Mitja ugasnil televizor, nato pa sva odšla v njegovo sobo, kjer je prižgal radio, da nisva bila v tišini. Oba pa sva se usedla na posteljo, saj je bila za pogovor najbolj primerna.

»Hvala za pesem, danes!« sem mu rekla takoj, ko sem se spomnila.

»Ni za kaj. Vedel sem, da boš vesela, da sem ti poslal željo in tudi pesem se mi je zdela primerna,« je priznal.

»Saj je bila. No sedaj pa povej, kaj si naredil, da so starši jezni nate,« sem predlagala.

»Prav imaš, najbolje je da začneva počasi. Torej, kot ti je Alja povedala naj bi šel danes v Kanado, ker mi je umrl dedek in bi moral iti na pogreb. A nisem šel. Na letalo sem poslal prazen kovček in starša pretental, da sem na letalu, ko pa sem nekaj minut pred vzletom odšel iz letala.«

Nemo sem ga gledala a nato rekla:

»Neumen si, zakaj nisi šel na pogreb, saj je tvoj sorodnik, ki ga sigurno nisi že dolgo videl, vsaj na pogreb bi lahko šel!«

»Prosim, ne bodi tudi ti jezna. Vem, da sem neumen, Matej mi je celo rekel, da sem nor. Kar že dolgo vem, da sem, a nisem mogel oditi, saj si me videla kakšen sem bil danes na plaži. Kot bi me traktor povozil ali pa še kaj hujšega!«

»Saj nisem jezna, le povem ti, da bi bilo bolje, da bi šel. Zakaj nisi šel?« me je zanimalo.

»Nisem hotel nikamor oditi in te pustiti samo, dokler ti ne pojasnim, kako je bilo s Klementino! Prosil sem mamo, če lahko ostanem pa je rekla, da ne, torej sem moral sam ukrepati,« mi je rekel.

»Kaj bi pa naredil, če bi te zalotila?«

»Mi je bilo vseeno. Še sedaj mi je vseeno kaj me čaka. A vedel sem eno stvar, da me predolgo ne bi bilo tukaj, da bi se med tem časom lahko začela obravnava proti Gregorju, poleg tega pa nisem prenesel misli, da bi mogoče vrgla ta čas oko na koga drugega, saj bi mislila, da sem odšel ne, da bi pomislil nate!«

Ob teh besedah mi je srce nekoliko poskočilo in rekla sem mu:

»mislim, da ne bi nikogar opazila kar nekaj časa. Res, da sva bila skregana kar dolgo, ali pa se je samo meni tako zdelo, ampak nisem počela ničesar drugega kot mislila nate. Hkrati pa sem se jezila sama nase, ker ti nisem hotela prisluhniti. Tako je bilo danes, ko mi je Alja povedala, da si šel, zato sem pa šla ven, na samo, kjer sem se lahko sprostila, lahko sem jokala, ne da bi kdo to opazil, vendar sem si na tiho želela, da bi ostal tukaj!« sem mu priznala.

»Hvala za te besede. Si jih bom zapomnil. Poleg tega pa sem se s tem dejanjem, da nisem šel v Kanado, poskušal še bolj spremeniti, nisem hotel biti naiven in neumen, kot pred enim letom!« je rekel.

»No sedaj lahko poveš, kaj je bilo pred enim letom,« sem ga spodbudila, da je vedel, da mu bom resnično prisluhnila.

»Torej pred enim letom, sem bil še zelo navihan. Rad sem preizkušal več deklet. Nekaj časa hodil z eno, ko sem videl drugo zanimivo sem z tisto prekinil stike in se potuhnil ter poskušal osvojiti dekle, ki me je premamilo. To se je pogosto dogajalo, vendar nikoli nisem spal z nobeno. To se je dogajalo kar nekaj časa, preveč če lahko tako rečem. Vendar pri Klementini je bilo drugače. Kot sedaj tudi pri tebi. Občutil sem, da začenjam odraščati in da mi ni bilo všeč nobeno drugo dekle kot ona. Temu bi lahko rekel, da sem imel prvo resno zvezo. Hodila sva približno dva meseca, ko sva se skupno odločila, da bova spala skupaj. A vseeno sva bila dovolj neumna in nisva uporabila zaščite. Mesec kasneje, ko sva imela enega svojih zelo pogostih zmenkov, je prišla vsa bleda in mi pove, da je noseča. Vedel sem, da je prezgodaj, da sva naredila napako, a sem vseeno bil vesel. Saj bi nekako že poskrbela za otroka, najini starši bi nama seveda malo pomagali. Vendar mi je ona rekla, da je svoji mami že povedala za otroka in da sta se odločili, da ga ne mora obdržati, ker mora najprej končati študij in sedaj je res neprimerno, da bi morala skrbeti še za otroka. Hkrati pa je bila njena mama zelo jezna name, češ jaz bi moral paziti, da se to ne bi zgodilo. Seveda se strinjam z njo, bila je moja napaka. Klementina mi je rekla sama, naj raje izginem za nekaj časa, da se bo njena mama pomirila. Takrat sem bil za nekaj mesecev pri dedku v Kanadi, da sem bil resnično dosegljiv samo na internetu. Vendar sva s Klementino ostala ves čas v kontaktu preko interneta. Povedala mi je kdaj je naredila splav in da ji je bilo vseeno hudo potem ter žal, da je to storila, a tako naj bi bilo bolj za vse. Tudi moji starši so kmalu zvedeli, zato so me pa tako na tesno začeli jemati in niso hoteli, da se prenaglim v zvezah in da naj bom previden, kaj počnem. Tudi s Klementino nisem nikoli začel ponovno hoditi, ker sva vedela, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Na koncu sem vendarle spoznal, da mi vse tiste zveze prej niso nič koristile, le škodovale so mi, a ta zveza s Klementino pa mi je pomagala. Naredil sem veliko napak, a največ sem se naučil iz te napake s Klementino in končno odrasel. Sedaj sem veliko povedal, a ti si le tiho poslušala, vendar me zanima, kaj meniš o tem?«

»Povedal si res veliko in ne morem reči, da nisi bil iskren. Videla sem ti v očeh, slišala v tvojem glasu, da si govoril resnico. Torej mislim, da ti lahko rečem, da ti verjamem. Čeprav ne vem zakaj, a občutek imam tak in pripravljena sem tvegati!« sem mu povedala kaj si mislim.

»Lahko se pogovoriš tudi s Klementino, če imaš kak dvom, lahko ti dam njeno telefonsko številko ali pa elektronski naslov, samo reči mi, pa dobiš, saj ne želim, da bi imela kakršne koli dvome še!« je rekel.

»Brez skrbi, mislim, da bo tvoja beseda dovolj. Sicer pa jo kot praviš lahko vsak čas vprašam kaj, kar bi mi vzbujalo dvome. Če prav pomislim, bi lahko rekla, da sem ti verjela že od vsega začetka, a sem bila zmedena in trmasta. Nisem hotela prisluhniti kaj mi pravi srce. S tem sem tudi jaz naredila napako, ki se je zavedam. Morala bi ti zaupati, saj si naredil že toliko stvari zame, verjel si vame in še marsikaj drugega. Pa sem bila neumna in ti nisem verjela!« sem mu razložila.

»Si mi res verjela? Ne skrbi glede tega. Nisem ti zameril, saj bi vsako dekle ravnalo tako, ko bi slišale tako zgodbo. Vendar ti si še bolj, ker si imela na tem področju neprijetno izkušnjo in nisem mogla vedeti ali sem tak kot Gregor ali ne!«

»Mislim, da sem ti res verjela. Tudi, če mi nisi zameril, vseeno menim, da si te ne zaslužim, ker v zvezi je vendar skoraj zlato pravilo, da si dva zaupata, vendar sem jaz to prekršila! Vendar sem pripravljena tvegati, kot sem rekla, saj sem te že preveč vzljubila in ne vem kako bi potekalo moje življenje dalje, ko pa sem se toliko spremenila odkar te poznam!« sem mu rekla in se nekoliko obrnila stran od njega.

Prišel je bližje k meni, se mi postavil za hrbet, me tesno objel in rekel:

»Sedaj, ko vem, da mi verjameš, te nikakor ne morem spustiti! Verjamem, da od sedaj naprej ne boš več dvomila vame, zato bi rad, da ostaneš ob meni, ker ne bi rad izgubil osebe, ki mi je tako pomembna v življenju, da niti na dedkov pogreb nisem šel, pa čeprav sem ga imel rad! Pozorno poslušaj, kar ti bom rekel: če veš da delaš narobe, to popravi. Ne glede na to, kako velika je napaka, ti bo oproščena, če boš pokazala, da se je zavedaš in da jo želiš popraviti. Vem, da se je zavedaš in sem prepričan, da jo želiš popraviti! Torej ti je oproščena v kolikor imaš tak namen!« mi je rekel.

Obrnila sem se k njemu in vprašala:

»Torej si res zaslužim še eno priložnost?«

»Samo, če si jo jaz zaslužim!« je rekel.

»Ti si jo vsekakor zaslužiš!« sem mu zatrdila.

»Potem ni več dvoma,« je rekel, nato pa sva se poljubila.

»Seveda, da ti bom ustregel, ko pa te imam vendar najraje na svetu,« je rekel.

»Pri meni je enako!« sem mu zatrdila in sledil je še en poljub.

»Torej, sedaj ni nobenih dvomov več?« me je vprašal.

»Sigurno ne, lahko bi zaupaš, ker jaz zaupam tebi!« sem mu rekla in ga poljubila. Med poljubom pa sem začutila njegovo roko na mojih prsih. V poljubu se je prelivala strast, a sem jo prekinila s tem, ko sem se nekoliko odmaknila in mu priznala:

»oprosti Mitja, a mislim, da še nisem pripravljena. Na to sedaj ne vpliva to, kar si mi povedal, ampak moja preteklost. Nisem se še popolnoma osvobodila spominov, kako je bilo to z Gregorjem. Hkrati me je strah, ker imam tudi nekakšen odpor do tega, tudi govoriti o tem mi ni lahko in strah me je kako bi bilo! Nočem, da ti ne bi bilo všeč, saj tega nisem še nikoli počela z vso ljubeznijo, ki jo čutim, do osebe.«

»Ti oprosti meni. Vendar ne skrbi, nisem tak kot on, to pomeni, da te ne bom silil, če nočeš, počasi ti bo lažje in videla boš, da ti bo uspelo, najpomembnejše pa je, da ne misliš nanj. Najlažje ti bo, da si predstavljaš, kot da je prvič, pozabi na slabe spomine in ko boš pripravljena se mi enostavno prepusti. Razumem, da te je strah, da ne veš kako bi se odzvala in kako se bi jaz odzval, a sčasoma boš videla, da ti bo lažje. Tudi nima te kaj skrbeti kako bi bilo, ker kot sem rekel se mi lahko prepustiš, zaupaš mi lahko, da bi rad le delil svojo ljubezen s teboj, ni pa mi pomembno kako. Le pokazal bi ti rad, da mi res veliko pomeniš in da te ne bom nikoli več razočaral. Vendar kot sem obljubil, ne nameravam siliti vate, lahko počakam, kolikor časa pač potrebuješ!«

»Hvala, ker razumeš, že samo to, ko rečeš, da me razumeš, mi daje veliko poguma in začenjam verjeti vase!« sem mu priznala in razmišljala o njegovih besedah.

»To je že dober znak! Sedaj pa grem še jaz pod tuš, ker povedal sem ti svojo zgodbo in upam, da me spustiš iz sobe…«

»Lahko greš!« sem mu rekla.

»Hvala, ker ste tako prijazni!« se je nasmehnil in jaz nazaj. Vzel je hlače in srajco, saj še nisva imela namena iti spat, ker ura še niti ni bila pozna. Mogoče se bova še kaj pogovarjala ali kaj podobnega. Nato je prišel do mene, me poljubil, nato pa odšel, zaklenil vhodna vrata, da ne bi kdo slučajno prišel in se odpravil v kopalnico.

Ves ta čas, ko sva se pogovarjala in sedaj, ko je v kopalnici so se meni lasje že skoraj posušili. Ležala sem na njegovi postelji in razmišljala o besedah, ki jih je izrekel pred nekaj minutami.

»Ne, ne nameravam biti spet tista, ki nič ne naredi za najino zvezo!« sem rekla sama sebi.

Mitja se vedno trudi, da bi bila skupaj, verjame in zaupa mi, sedaj je čas, da jaz naredim korak. Zaupam mu, torej me ne sme biti ničesar strah.

»Tako je, ni me strah!« sem si spet rekla in s tem samo sebe prepričevala, trenutek kasneje pa so se odprla vrata in notri je prišel Mitja, sveže stuširan. Z njim je v sobo prišel tudi vonj po milu za tuširanje. Bil je oblečen v hlače in srajco, ki jih je prej odnesel s seboj.

»Tvoje mokre obleke sem splahnil in obesil, da se posušijo,« je rekel.

»Hvala,« sem se mu zahvalila, vstala, odšla do radia, ga dala malo tišje, prišla do Mitje, ga poljubila in se hkrati z eno roko stegnila do stikala ter ugasnila luč, da je bilo skoraj popolnoma temno.

»Se greva skrivalnice ali kaj?« je vprašal.

Brez besed, sem ga prijela za dlani in popeljala stran od vrat, ki sem jih istočasno zaprla.

»Tole pa postaja kar srhljivo! Me nameravaš ubiti?« je nagajal in se smejal.

»Seveda,« sem rekla z nekoliko bolj globokim glasom.

Pripeljala sem ga do postelje in mu rekla:

»tukaj se lahko usedeš.«

Usedel se je na posteljo, jaz pa njemu v naročje in ga tudi poljubila.

»Nekaj se je spremenilo od prejle! Vrni mi mojo Nušo!« je nagajal še naprej.

Nasmehnila sem se in rekla:

»spremenjeno je le to, da sem upoštevala tvoje besede, sedaj je prepozno, ne dobiš je nazaj!«

Počasi sem mu začenjala odpenjati gumbe na srajci, zato je hitro vprašal:

»Ampak, si prepričana?« in me prijel za roki.

»Mislim, da,« sem rekla, a sem čutila kako so se mi tresli prsti.

»Prav, vendar midva ne bova tako neumna, kot sva bila midva s Klementino!« je rekel.

»Seveda,« sem pritrdila in ga poljubila.

Mislim, da je čutil, kako sem se tresla od živčnosti, zato mi je odmaknil roki od njegove srajce in rekel:

»Ne skrbi, kar meni prepusti vse skupaj!«

Tako sem se mu prepustila, saj je on sigurno bolj vedel kako in kaj, da se bom počutila udobno.

hmmmmm... mam občutek, da bo kmalu konec...

hm mislim da te občutek vara... hehe mislim da sva nekak na pol nekje:P lol

V novem letu začetek za drugo polovico... Kaj misliš?

Te že nestrpno pričakujem...

Aljaž

hej ja v novem letu bom poskusila kaj pridna bit pa ti gor dati... hehe danes še ne, ker je malo pozna ura in se ravno odpravljam spat:D hehe sicer pa enkrat v kratkem mislim, da ti bom dala dalje:D

no samo, da še čakaš, da se še nisi naveličal:P

Čakam, čakam, le kdaj se res načakam...

hej sorry ker je tolk dolg trajal... včasih res nekoliko pozabim na tole tu... sorry še enkrat...
********





Počasi se rešujem prehlada. Mamo sem poklicala tisti dan in rekla, da bom
nekaj časa še pri Mitji. Sedaj je že približno šesti dan po tistem, ko sem
zbolela in počutim se precej bolje. Mitja je bil večino časa pri meni, pa če
sem spala ali pa če sem bila budna. Vzel si je knjigo, ki mu je bila zanimiva,
se ulegel na posteljo poleg mene in jo bral. Vročina mi prve tri dni ni
pretirano padla, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem se morala stuširati z
mrzlo vodo. Ker sem bila še šibka zaradi vročine, mi je Mitja nekoliko
priskočil na pomoč. Nekoliko mi je bilo nerodno, a sem zdržala. Nekajkrat je tudi
odšel k meni domov, da mi je priskrbel nekaj stvari, saj nisem mogla biti ves
čas v eni in isti srajčki. Čeprav sem bila sedaj že skoraj dobrega zdravja je
vseeno vztrajal, da ostanem v postelji in počivam. Tudi Alja, Matej in Rok so
me nekoliko prišli pogledati, če sem dobro. A, ko so videli, da Mitja dobro
skrbi zame, so jo kmalu popihali. Tudi mama je nekajkrat klicala, kako sem, saj
sva ji povedala, da sem prehlajena, a ji nisva povedala razloga. Včeraj, ko je
klicala, mi je povedala, da sem dobila pošto iz sodišča, kjer piše, da bo
obravnava čez dva meseca in tri dni. Nekoliko sva z Mitjem že živčna, ker se tisti
dan vztrajno približuje. A sva prepričana, da bo sodišče razsodilo v najin
prid. Prav tako se ne obremenjujeva preveč s tem, ker je še kar nekaj časa do
tja. Sedaj sem še vedno v postelji, le da sedim, saj mi Mitja še ne dovoli, da
bi vstala in šla kam, čudno je že, da mi dovoli iti na stranišče, sem že skoraj
mislila, da bi mi ga on najraje sem prinesel, da ne bi vstajala. Poleg mene pa
tako, kot vedno zadnjih nekaj dni, sedi Mitja, ki bere knjigo, jaz pa imam
glavo naslonjeno na njegovo ramo.


»Si kaj lačna?« je nenadoma vprašal.


»Sicer sem res nekoliko, a še ni panike! Kako pa si prišel do tega
vprašanja?« me je zanimalo.


»Ravnokar sem bral v knjigi, ko so jedli, pa sem začutil, da sem lačen, pa
sem te vprašal, če si tudi ti kaj lačna!« je rekel.


»Aha, hotel si prikriti, da ti kruli, pa si mene vprašal, da jaz ne bi
menila, da vsakih pet minut ješ!« sem mu nagajala.


»Škoda, dobila si me,« se je nasmehnil.


»Kdaj te pa ne dobim?« sem se tudi sama nasmehnila.


»Enkrat me pa nisi!« je rekel.


»Kdaj?« me je zanimalo.


»Ah, ne bi govoril o tem, ker me je sram,« je priznal.


»Ah, daj no, povej mi!« sem mu rekla in ga nekoliko požgečkala.


Namuznil se je in nekoliko zardel:


»ne vem, če bi ti povedal.«


»Saj veš, da mi lahko poveš!« sem ga spodbujala.


»Vem, a vseeno ne vem, če bi ti!« mi je rekel.


»Konec koncev je tvoja odločitev ali mi poveš ali ne.«


»Prav, naj ti bo, da ne boš rekla, da ti nočem,« je rekel.


Pripravila sem se, da bo povedal, nato pa je rekel:


»Povem ti, vendar šele po tem, ko kaj pojeva, saj sem že pošteno lačen!«


Zavzdihnila sem in se pripravila, da bi vstala, a je spet rekel:


»Ne, ne ti boš danes kar lepo še ostala v postelji, bolje da se popolnoma
pozdraviš, pa potem hodiš okoli! Vendar jaz pa bom moral iti sedaj v center
mesta in kaj nakupiti, da bova lahko jedla!« je rekel.


Še enkrat sem zavzdihnila in ga vprašala:


»koliko časa pa te ne bo?«


»Kakšne pol ure, odvisno od prometa in gneče v trgovini.«


»Prav, bom počakala toliko časa!« sem mu rekla.


»Prav,« je rekel, me poljubil in odšel v kuhinjo, da bi pogledal, kaj vse
mora kupiti.


»Pridem hitro kolikor morem!« je rekel, ko se je vrnil k meni, me spet
poljubil in ponovno odšel. Slišala sem, ko je zaprl vrata za seboj in jih
zaklenil. Prav tako sem lahko slišala glas motorja avtomobila, ko se je
odpeljal.


Nekoliko sem še zaspala,
ko se je odpeljal, vendar me je čez nekaj trenutkov zbudil hišni zvonec. Le kdo
naj bi bil? Vstala sem iz postelje, slekla srajčko, si oblekla hlače in majico
ter odšla k vratom. Ko sem šla proti vratom, sem čutila, da se še ne počutim
popolnoma dobro. Odklenila sem vrata in jih odprla, tam pa me je čakalo
neprijetno presenečenje. Na pragu je stal Gregor. Gledala sem ga, a rekla nisem
niti besede, saj sem bila preveč presenečena nad njegovim obiskom in to pri
Mitji doma. Ker nisem rekla ničesar je rekel on:


»Lahko vstopim? Hvala.« nato je vstopil pa če bi mu hotela preprečiti ali
pa ne.


»Kaj počneš tukaj?« sem ga vprašala, v mojem glasu se je sigurno slišal ton
presenečenja, če ne celo šoka.


»Samo ne mi reči, da me nisi pogrešala?«


»Moral bi biti vendar priprt! Kaj delaš tukaj?« sem ga ponovno vprašala.


»Mama in oče verjameta moji zgodbi in sta mi plačala varščino, tako, da sem
do obravnave, ki je čez dobra dva meseca, svoboden!« se je nasmehnil.


»In kaj počneš tukaj? Kako si vedel, da sem tu?« sem ga vprašala in se
odmaknila nekaj korakov nazaj.


»Ah prijatelj se je pozanimal pri tebi doma, kje te lahko najde, on je pa
meni povedal. Drugače pa sem tukaj, da bi se pogovoril, kako se bo pa ta
pogovor končal, pa je od tebe odvisno!« mi je rekel.


»Kako moreš spraševati moje starše kje sem! Pojdi od tu, prav? Ni mi do
tvojih potegavščin!«


»Saj niso potegavščine! Popolnoma resen sem!« je rekel.


»Vseeno te prosim, da greš, pa se vidiva na sodišču!«


»Ravno o tem bi se rad pogovoril. Rad bi, da umakneš ovadbo, pa si me za
vedno rešena!«


Presenečeno sem se mu nasmehnila:


»ne govori neumnosti! Če bi bila še tako nora, ne bi nikoli umaknila
ovadbe!«


»Pa, kaj si res tako neumna? Ponujam ti najboljšo priložnost in možnost, da
si me za vedno rešena, ti pa nočeš sprejeti moje ponudbe!« je povzdignil glas.


»Ne boš povzdigoval glasu nad mano! Poleg tega pa hočem, da dobiš kazen, ki
si jo zaslužiš za svoja dejanja!« sem tudi sama rekla glasneje.


»Nič nisem naredil, kar bi obžaloval!«


»Pa še boš!« sem rekla z istim tonom.


»Ne, ne bom, ker me ne boš ovadila!« je rekel.


»Kdo je to rekel? Jaz že ne! To se plete po tvoji bolni glavi!« sem mu
rekla, nato pa mi je prisodil zaušnico, da sem se kar nekoliko opotekla.


»Mene ne boš tepel, grozil pa še manj!« sem mu zavpila.


»Tako bo, kot bom jaz rekel!«


»Zakaj, saj nisem tvoja last, da bi mi ukazoval, kaj moram narediti!«


»Nisi moja last, a jaz sem tako rekel in tako tudi bo! Umaknila boš
obtožbo, pa bomo vsi zadovoljni!«


»Saj sem ti rekla, da si nor, nikoli ne bom naredila kaj takšnega, pa če bi
mi še tako grozil!« sem mu glasno rekla. Čutila sem, da sem se počutila nekoliko
izmučeno, saj sem že kar dolgo stala. Mitja ima prav, nisem še popolnoma
zdrava, morala bi počivati, ne pa da se naprezam tukaj.


»Lahko pa bi preverila!« je rekel Gregor.


»Nič ne boš preizkušal! Pojdi, ker bi rada počivala. Nočem se obremenjevati
še s teboj!«


»Pridi, da vidim, kako dolgo bo trajalo, da se vdaš!« je rekel, stopil
bližje, me prijel za zapestje in me potegnil za seboj.


»Pusti me, sem rekla!« sem skoraj vpila in vlekla sebe in svojo roko nazaj,
a je bil močnejši, zato nisem mogla storiti ničesar. Skoraj odvlekel me je v
kopalnico. Zamašil je odtok kadi in odprl vodo, da je tekla, medtem, ko me je z
drugo roko še vedno držal za zapestje.


»Kaj vendar nameravaš?« sem ga vprašala, ko je še vedno točil vodo.


»Kot sem rekel, preveril bi rad, kako vztrajna si! Rad bi, da umakneš
obtožbo!« je rekel.


»Nikoli! Kolikokrat naj ti še rečem, da je ne bom umaknila!«


»Bomo videli, kako dolgo boš vztrajala!« je rekel, me prijel z drugo roko
za lase in me potegnil k sebi ter me poljubil. Nekako sem se odrinila od njega
in mu skoraj zavpila:


»gnusiš se mi!«


»O, hvala za kompliment,« je rekel, a me še vedno držal za lase. Gladina
vode v kadi se je kar hitro višala. Počasi se mi je začelo dozdevati, kaj ima v
načrtu. A takrat mi je obe roki zvil na hrbtu, da sem zaječala, ju držal z eno
roko, z drugo pa je še vedno držal za lase. Obrnil me je proti kadi in mi glavo
porinil pod gladino vode. Skoraj sem zaječala, saj je bila voda vroča. A, ko
sem odprla usta, mi je voda začela stekati v grlo, zato sem usta zaprla in
držala sapo. Kmalu mi je začelo primanjkovati kisika. Z obema rokama sem se
nekako oprijela njegove roke, ki mi je držala roki zviti na hrbtu, mu vanjo
rinila nohte, tudi praskala, seveda s čim večjo silo. Nekoliko je zaječal ob
tem pa ni popustil. Ko mi je že skoraj zmanjkalo kisika, mi je dvignil glavo iz
vode, da sem lahko zadihala. Začela sem kašljati, iz ust sem pljuvala vodo, ki
sem jo imela že v grlu.


»Poglej, kaj si naredila!« je rekel, mi z drugo roko prijel zapestji in mi
pokazal roko, ki sem mu jo praskala z nohti. Cela je bila rdeča od mojega
praskanja, poleg tega pa mu je iz približno štirih mest, nekoliko tekla kri, ki
sem jo med praskanjem že nekoliko razmazala po skoraj celi dlani.


»Še kaj hujšega si zaslužiš!« sem mu zadihano rekla.


»Kaj praviš, boš umaknila ovadbo?« je vprašal in se ni menil za moj
prejšnji komentar.


»Nikoli!« sem mu rekla in že naslednji trenutek se je moja glava ponovno
znašla pod vodo. Vem, da sem bila tokrat dlje časa pod vodo. Vroča voda mi je
spet zalila obraz. Roki, ki ju je držal na hrbtu je sedaj držal nekoliko
drugače, da ga nisem mogla praskati, saj me je preveč bolelo, ker sem ju imela
zviti na hrbtu. Ko me je spet dvignil, so mi lasje padli na obraz in z njih je
tekla voda, prav tako iz mojih ust. Kašljala sem še bolj kot prej in malo je
manjkalo pa bi bruhala.


»Boš umaknila obtožbo? Pa hitro povej, ker sem v baru Tri palme zmenjen z
odvetnikom!« je rekel.


Tokrat mu nisem odgovorila, ker še nisem popolnoma prišla do zraka, zato
sem mu le odločno odkimala in spet sem bila pod vodo. Upirala sem se tako kot
prej, a nisem mogla storiti veliko, saj me je močno držal za roki in mi glavo
tesno držal pod vodo. Mehurčki kisika, ki so mi uhajali iz ust, so se dvigali
proti gladini. Vedela sem, da tokrat ni imel namena popustiti in me dvigniti
nazaj iz vode. Komaj sem še zadrževala sapo, izgubljala sem moči, ki jih kljub
še ne preboleni bolezni nisem imela veliko. Čez nekaj trenutkov sem čutila kako
mi je voda zapolnila grlo, kisika pa še vedno ni bilo. Nato sem izgubila
zavest.

***





Ko sem odšel, sem se
najprej odpravil v trgovino po hrano, saj sem bil že res lačen. Že takoj, ko
sem prišel na cesto, je bilo veliko prometa, saj je bila ravno takšna ura, ko
je bilo konec delavnih ur in so se ljudje vozili domov. Že samo do trgovine sem
porabil približno petnajst minut. V trgovini je bila prav tako gneča. Kupil sem
nekaj kruha, salame, ki jo je včeraj zmanjkalo, nekaj mleka in še kakšna
malenkost bi se našla. Kar nekaj kupcev je bilo pred mano, preden sem prišel do
blagajne in sem bil jaz na vrsti, da sem plačal. Ko sem se ponovno usedel v
avto, sem ugotovil, da sem se zadržal v trgovini dlje kot sem mislil. Če bo
tudi pot za domov tako dolgo trajala kot prej, me doma približno eno uro ne bo.
Kar je precej dlje, kot sem rekel Nuši. Če bi jo slučajno že kaj skrbelo, sem
jo poklical, a se mi ni oglasila, kar je bilo čudno, saj sem ji vendar rekel,
naj bo v postelji, pa tudi telefon je imela pri sebi ob postelji. Vsekakor
čudno je bilo vse skupaj, zato sem pohitel proti domu. Pot domov je potekala
nekoliko hitreje. Končno sem prišel domov, vzel stvari iz avta, zaklenil avto
in poskusil odkleniti hišo. Ugotovil sem, da je že odklenjena, kar je bilo
ponovno čudno, saj se dobro spomnim, da sem jih zaklenil pred odhodom. Vstopil
sem, odšel v kuhinjo, tam odložil ključe od avtomobila in stvari, ki sem jih
kupil ter zaklical:


»Nuša? Saj si doma ne? Kako to, da se nisi javila na telefon?«


Ni bilo odgovora, zato sem odšel v svojo sobo, da bi pogledal, če slučajno
spi. A tam je ni bilo.


»Nuša?« sem jo ponovno poklical. A spet ni bilo odgovora od nikoder, a v
istem trenutku sem slišal tresk vhodnih vrat, ko je nekdo zapustil hišo v nuji,
nekomu se je verjetno zelo mudilo. Pohitel sem za osebo, ki je zapustila hišo,
a ko sem prišel iz hiše ni bilo nikogar več videti. Ponovno sem vstopil v hišo,
a sem šele sedaj opazil, da so po hodniku na tleh mokre stopinje, po velikosti
ne bi rekel, da so Nušine. Ker so bile sledi mokre in usmerjene proti izhodu
hiše, sem sklepal, da je oseba, ki je pohitela iz hiše, prišla iz kopalnice.
Zato sem odšel tja, da bi izvedel, kaj je oseba iskala tam. V kopalnici so bila
tla skoraj popolnoma mokra, paziti sem moral, da mi ni spodrsnilo. Voda je
lahko iztekala le iz kadi, pri kateri je bila zavesa zagrnjena. Odgrnil sem
zaveso, a kar sem videl najverjetneje ne bom nikoli pozabil. V kadi je bilo
skoraj polno vode, v njej pa je z obrazom navzdol, ležala Nuša in se ni niti
malo premaknila.


»Moj Bog, Nuša!!!« sem zaklical v strahu.


Obrnil sem jo, da je imela obraz obrnjen proti meni, jo dvignil iz vode in
jo položil na kopalniška tla. Takoj sem preveril, če diha in pa njen srčni
utrip. Srce je še bilo, vendar šibko, a dihanja nisem mogel zaznati. Čutil sem
kako so se mi roke začele tresti, saj sem bil živčen, bilo me je strah in še
kaj bi se našlo, vendar sem se poskusil zbrati. Ko mi je to uspelo, sem bil
pripravljen, da ji nudim umetno dihanje. Iz obraza sem ji najprej odmaknil
lase, obraz je imela nekoliko rdeč, saj sem čutil, da je bila voda v kadi vroča,
nato pa sem ji dvignil brado, stisnil nos in nekajkrat globoko ter hitro pihnil
zrak skozi njena usta. Nekajkrat sem to ponovil, a še ni kazalo, da bi mi jo
uspelo oživeti oziroma, da bi sama zadihala. Ponovil sem še nekajkrat.
Približno po tolikšnih vpihih zraka ponavadi pridejo k sebi, a pri Nuši še ni
kazalo nič na bolje. Roke so se mi spet tresle, saj sem bil že skoraj obupan.
Vendar nisem hotel obupati. Odločen sem bil, da mi bo uspelo. Zavedel sem se,
da mi je steklo nekaj solz po licih. Saj je resnično nisem hotel izgubiti. Ne! Nihče
mi ne bo vzel moje Nuše! Jasno kot beli dan mi je bilo, da je oseba, ki je
odhitela iz stanovanja, imela prste vmes, pri tem kar se je zgodilo Nuši. Še
vedno sem vztrajal in hkrati nekoliko smrknil. Tudi sam se počasi postajal
izmučen, saj sem že veliko energije porabil, ko sem jo oživljal in ker sem bil
lačen, nisem imel veliko energije na voljo. Še nekaj vpihov sem ji lahko nudil,
kajti potem bom ostal brez energije in ji ne bom mogel več pomagati na pravi
način.


»Daj no, Nuša! Potrudi se!« sem ji rekel.


Od teh nekaj poskusov, ki mi jih je ostalo, mi je v drugič končno uspelo.
Pljunila je večjo količino vode, začela kašljati in loviti zrak. Usedel sem se
na tla in se naslonil na kad, saj sem bil izmučen in ves sem se tresel. Skoraj
privlekla se je do mene in pustila, da sem jo objel. Stisnila se je obme, glavo
naslonila na mojo ramo in še vedno kašljala. Da ji je bilo lažje, sem jo
nekoliko drgnil po hrbtu. Tudi sam sem bil premočen, saj so bila tla mokra. Pa
tudi, ko sem jo dvignil iz kadi, sem se kar precej zmočil. Olajšano sem si
obrisal solze.


»Nuša, si dobro?« sem jo vprašal, hkrati pa sem čutil olajšanje. Skrbi in
obup, ki so se me skoraj polastili, so počasi izginjali. Občutek sem imel, kot
da bi tekli ven iz mene. Imel sem jo v naročju, dihala je, vedel sem, da je
živa, kaj več si pa vendar ne morem želeti. To mi je bilo najpomembnejše.


Nuša je še nekoliko zakašljala in mi nato počasi odgovorila:


»mislim, da bom dobro. Mislila sem že, da… je to… konec. Bila sem… šibka.
Ni me bilo strah. A, ko sem ugotovila kakšen namen ima, me je… panika
zagrabila!«


»Kdo ti je to storil?« me je zanimalo, v mene pa je začela sedaj pritekati
jeza. Saj ne bom nikoli odpustil tistemu, ki ji je to naredil in mi jo skoraj
vzel.


»Gregor je bil tukaj!« je odgovorila.


»Kaj!?« sem se razjezil, »kako si drzne! Kaj počne vendar na prostosti, ko
pa bi moral biti v priporu?!«


Odkašljala se je in mi rekla:


»starša mu verjameta in sta mu plačala varščino. Preko prijatelja pa je
izvedel, kje sem in prišel sem. Zahteval je, da umaknem obtožbo, a je nisem
hotela!«


»Kako lahko sploh pomisli, da bi umaknila obtožbo, ko pa ve, da si ne želiš
ničesar drugega kot le to! Prav si naredila, da nisi popustila!« sem ji rekel.


»Ker pa nisem popustila, me je skoraj utopil! Takrat sem že skoraj
popustila, a sem vedela, da ne smem!«


»To bo še pošteno plačal!« sem bil jezen.


»Sedaj ga lahko še toživa zaradi poskusa umora!« mi je rekla.


»Seveda ga bova! Samo, da ga najdemo!«


»Kolikor vem, je dogovorjen s svojim odvetnikom v baru Pri treh palmah!
Slučajno je omenil, da gre tja,« mi je rekla, isti trenutek pa sem začel
čutiti, da se je tresla, sigurno jo je začelo zebsti.


Odmaknil sem jo od sebe, vstal, jo dvignil v naročje in odnesel v mojo
sobo. Tam sem jo zavil v odejo, ji na posteljo dal suha oblačila in ji rekel:


»najbolje bo, da se čim prej oblečeš v suha oblačila, saj še nisi popolnoma
zdrava! Poleg tega pa bo najbolje, da si daš obkladke na zapestji, saj sem
opazil, da imaš rdeča, ker te je najverjetneje močno držal zanje!«


Prikimala mi je in vprašala:


»kaj pa boš ti?«


»Preoblekel se bom, nato pa poskrbel za zadevo!« sem bil še vedno jezen.


Vzel sem moje stvari in se oblekel v suhe.


Nuša pa me je nato vprašala:


»kakšno zadevo? Kaj boš naredil?«


V njenem glasu sem slišal strah, ki se ga od prej še ni znebila pa tudi
sedaj jo je bilo strah, ker ni vedela, kaj imam v načrtih.


»Bolje, da ti ne povem. Sedaj pa bo najbolje, da se kar odpravim, da ne
zamudim priložnosti!« sem ji rekel in prišel bližje k njej.


»Kakšne priložnosti, prosim povej mi!« me je vprašala.


Poljubil sem jo in ji rekel:


»verjemi vame, vem kaj počnem! Baraba bo dobila, kar si zasluži!«


Nato pa sem odšel, za mano je Nuša še zaklicala:


»Mitja, ne počni neumnosti, raje pridi nazaj!« nekaj trenutkov je bila
tiho, nato pa sem jo slišal zaklicati, »Mitja!«


A jaz sem nato že odšel iz hiše. Nisem se mogel zadržati, Gregor bo vendar
dobil, kar si zasluži. Šel bo ponovno v zapor in tam tudi ostal do obravnave
ter še dlje. Odhitel sem v bar Pri treh palmah.


Ko sem prišel tja, sem
vstopil in se razgledal po baru. Za eno mizo sem videl sedeti Gregorja in
nekega, okoli štirideset let starega možakarja, za katerega sem vedel, da je
njegov odvetnik. Gregor je bil videti precej dobre volje, najverjetneje je
mislil, da se je Nuše znebil in da mu sedaj ne bomo mogli soditi za njegov
zločin. Vendar se je še preveč motil. Sedaj bo obtožen še za en zločin, ki mu
je sicer spodletel. Vendar plačal bo sigurno! Odšel sem do njiju. Gregor me ni
videl, da sem prišel do njiju, saj sem mu stal za hrbtom, videl pa me je njegov
odvetnik, a mu ni ničesar rekel. Gregorja sem s prstom potrepljal po rami, da
se je obrnil. A, ko se je obrnil, sem ga boksnil v obraz, da je padel s stola.
Pogledal me je s strupenim pogledom in rekel:


»Kaj ti je vendar?«


»Ne delaj se vendar nedolžnega, ker nisi!« sem mu zabičal.


Gregor se je počasi pobral in se postavil predme. Naslednji trenutek je
tudi on boksnil mene v obraz, da sem skoraj padel po tleh, a sem se obdržal na
nogah. Premikal sem čeljust in se držal za lice. V ustih sem dobil čuden okus,
nato pa sem čutil, da mi je iz kotička ust pritekel majhen potoček krvi. Dvignil
sem pogled in videl, da mu gre na smeh. Ponovno sem se pognal vanj, da sva oba
pristala na tleh in se ruvala. Nekaj ljudi se nama je raje odmaknilo.


»Nehajta!« je vpil natakar izza točilnega pulta. A midva sva se še vedno
valjala po tleh, boksala eden drugega. Občasno sva malo počivala, saj je eden
ali drug drugega močno udaril, da je malo popustil in počakal, da si je nabral
moči. Opazil sem pogled njegovega odvetnika. Mislim, da ni pričakoval, da je
njegova stranka tako močna in napadalna. Končno je lahko videl za koga dela. Čez
nekaj trenutkov sva bila spet na nogah. Videl sem, da je Gregorja, nekoliko
močnejši možakar prijel pod roki, da ga je zadržal. Prav tako sem čutil močni
roki, ki sta držali mene.


»Nehajta že! Saj se bosta še pobila!« je rekel možakar, ki me je držal.


»Baraba, si zasluži! Nikoli mu ne bom odpustil, kar je naredil Nuši!« sem
bil glasen.


»Kaj noriš? Ne vem, kaj misliš s tem?« se je Gregor delal neumnega.


»Nor si! Ne delaj se neumnega! Komaj sem jo spravil nazaj k življenju, ki
si ji ga ti skoraj vzel! Poleg tega pa si to tudi zaslužiš glede na to kar si
ji storil pred dvema letoma! Plačal boš!« sem mu zavpil.


»Kaj vendar govoriš?« se je še vedno delal nedolžnega.


»Delaj se kolikor želiš, a midva z Nušo bova dokazala, kaj si naredil in
česa si sposoben! Noben odvetnik ti ne bo hotel in mogel pomagati!« sem bil
jezen, hkrati sem se hotel osvoboditi rok, ki so me držale. Isto je počel
Gregor, ki se mu je uspelo osvoboditi rok. Odrinil je možakarja, ki ga je
držal, vzel steklenico z mize in ji odbil dno, da so na steklenici nastale
ostre konice, tekočina, ki je bila še v steklenici, pa se je razlila po tleh.
Tudi meni je uspelo, da sem se osvobodil rok, ki so me držale. Tudi možakar, ki
je mene držal je ugotovil, da je bolje, da se odmakne. Večina gostov je tudi raje
stekla iz bara, saj so ugotovili, da Gregor resno misli, jaz pa se tudi nisem
mislil vdati. Gregor je pohitel proti meni s steklenico v rokah in z njo
zamahoval pred menoj. Ritensko sem se odmikal zamahom, a enkrat sem se
spotaknil ob nekaj in padel s hrbtom po tleh. Čutil sem, da sem zadel ob nekaj
trdega. Mislim, da je bilo po tleh celo nekaj stekla, ki je prej popadalo iz
miz. Saj me je neprijetno bodlo v hrbet. Vedel sem, da preden bi se jaz pobral,
bi Gregor že zamahnil s steklenico in če bi zadel na pravo mesto, bi bilo lahko
tudi usodno zame. Gregor se je pripravil, da bo zamahnil s steklenico, ko sem
zaslišal:


»Ne!« in nekdo je odrinil Gregorja stran od mene. Po glasu sem vedel, da je
Nuša. Kaj za vraga počne tukaj, ko pa še ni zdrava! Hitro, kolikor sem mogel
sem se vstal in pogledal v smer kamor naj bi padla Gregor in Nuša. Nuša je
izkoristila priložnost in mu iz roke vzela razbito steklenico, da ne bi še
naprej grozil z njo.


»Odmakni se Nuša!« sem ji rekel, jo prijel za roko in spravil stran od
Gregorja. Ta se je že poskušal vstati, ko smo zaslišali sirene. Pred barom je
bila že policija, ki jo je najverjetneje poklicala Nuša. V bar so prišli štirje
policisti. Trije so prijeli Gregorja in ga odpeljali, eden pa se je obrnil k
nama.


»Rekel sem vam, da ne pojdite naprej! Kje ste imeli glavo vendar!« je
policist okregal Nušo.


»Morala sem iti, vedela sem, da moram!« je odgovorila in se me držala za
roko.


»Drugič bolj uporabljajte glavo, prav?«


»Bom!« je rekla.


Nato se je policist obrnil k meni in mi rekel:


»slišal sem, da ste vi začeli pretep! Zakaj?«


Preden sem lahko odgovoril, se je oglasil Gregorjev odvetnik, ki je bil ves
čas v bližini:


»mislim, da mu ne bi nihče zameril, če bi začel pretep. A ga ni! Vsaj
povoda za pretep ni dal, mislim, da bi vsak prišel obračunati z osebo, ki je
nadlegovala osebo, ki jo ljubi!«


Z Nušo sva ga gledala presenečeno, kajti jaz bi vsekakor povedal, da sem
začel. Vendar sedaj, ko je on rekel, da nisem, je bolje, da se držim te zgodbe.
Ki je bila seveda nekako tudi resnična, le malo prirejena.


»Ste prepričani v to, kar ste rekli?« je policist vprašal Gregorjevega
odvetnika.


»Bil sem ves čas poleg, kaj je res si pa lahko sami mislite!« je odgovoril.



»Prav, potreboval bi vaše podatke, vajine pa že imamo in slišali se bomo na
sodišču! Ker pa nas je gospodična že obvestila o današnjem dogodku, mu bodo
sodili tudi zaradi poskusa umora! Do obravnave bo v priporu in ga ne bomo
spustili.« je razložil.


Oba z Nušo sva si oddahnila. Nato pa je Gregorjev odvetnik dal policistu podatke,
ki jih je potreboval. Ko je policist opravil svojo nalogo, se je poslovil še od
naju. Čez nekaj trenutkov pa smo lahko slišali, ko se je policijski avto
odpeljal.


»Prav je, da si takoj sporočila policiji, kaj se je zgodilo!« sem rekel
Nuši in ji pokazal na en stol, kjer se je lahko usedla, saj sem lahko videl, da
je bila šibka še od bolezni.


»Vedela sem, da si šel za njim in pričakovala sem, da gre lahko kaj narobe,
še posebno, ker sem videla, kako jezen si bil!« mi je odgovorila.


»Ampak ti pa moram priznati, da si pogumna, ko si se pognala vanj!« sem jo
pohvalil.


»Kdaj moram tudi jaz kaj narediti zate!« mi je rekla.


Objel sem jo v zahvalo a je nekoliko siknila, kot bi jo nekaj bolelo.
Odmaknil sem se od nje in videl da se drži za ramo. Okoli dlani, ki jo je
držala, pa je bilo nekaj krvi.


»Nuša! Poškodovana si!« sem ji rekel.


»Ah, saj ni nič hudega!« je rekla.


»Seveda je, krvaviš!«


»Samo površinska rana je, brez skrbi. Prej, ko sem porinila Gregorja, me je
nekoliko urezal s steklenico.«


»Pusti mi, da pogledam, prav?« sem jo vprašal.


Odmaknila je dlan. Iz rane je nekoliko tekla kri, a se je videlo, da rana
res ni globoka, vseeno sem podrobneje pogledal, če je kaj stekla v rani. Ko sem
bil prepričan, da ni ničesar, sem iz žepa vzel čisti robček, ki ga imam skoraj
vedno s seboj in ji rano zasilno povil.


»Tako bo bolje. Sedaj pa greva najprej v zdravstveni dom, da ti to lepše
povijejo.«


»Prav,« je rekla, nato pa sva se odpravila.