ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

SREDNJEŠOLSKA LJUBEZEN

1. DEL

Zgodilo se je po zaključenem in končanem prvem letniku.
Prišla sem pol ure prej kot sem bila dogovorjena na travmatološko kliniko. Čakala pred pisarno in opazovala kaj se dogaja na oddelku. Dobila sem navodila kaj bom delala; Posteljnino in perilo povezano v vrečah na vozičkih, ki je že čakalo na hodnikih sem zapeljala do dvigala. Ustavila dvigalo, zapeljala dva vozička in do kleti od tu naprej do pralnice. Srečevala sem pisano množico ljudi,….
Prihajala sem k dvigalu po drugi voziček s perilom in oči z reševalcem, ki je peljal nasproti posteljo z bolnikom so se zlepile. Spomnim se, da sem za trenutek obstala kot okamenela. Vročina mi je šla v glavo in sem zafarbala morda potem še kaj prebledela, srce mi je začelo divje razbijat. Ko sem se zbudila iz omotice, ki me je zadela sem peljala naprej voziček. Misel ali ga bom še kaj videla me je ta dan še preganjala.
Ko sem zvozila perilo sem pomagala oddelčni strežnici zvoziti kar je še ostalo kasonov-vozičkov od zajtrka do dvigala, v klet in do kuhinje. Do kosila je čas hitro minil. Vmes sem pospremila bolnika na postelji ali vozičku kamor mi je naročil-a zdravnik-ca. Med tem čakanjem mi je kateri še pojamral in povedal kaj se mu je pripetilo. Tam sem počakala, da je prišel-a na vrsto in odpeljala nazaj na oddelek. Videla sem še kar nekaj reševalcev a tistih nepozabnih njegovih oči v tem dnevu nisem več videla. Kasone-vozičke od kosila sem drugega za drugim zvozila do kuhinje in zaključila prvi dan. Bilo je prijetno naporno….. prevažanje z dvigalom gor in dol, peškanje.
Naslednji dan mi je bilo prijetno tesno, ko sem šla na mestni bus. Še sanjalo se mi ni kaj se mi bo ta dan zgodilo. Začela sem z prevažanjem vozičkov perila do pralnice. Iz prvega nadstropja sem šla po stopnicah v pritličje in kot strela z jasnega. O sveta nabesa, jaz dol po stopnicah on pa gor. Na stopnišču sva obstala in si gledala drug drugemu v oči. Za celo stopnico sem bila manjša od njega, nisem mogla odtrgat pogleda. Pozabila sem ali mi je vroče ali zardevam, kako srce razbija. Sva naredila kar malo zastoja. Podaril mi je nasmeh in za kratek čas je pozabil….. ko ga je dohitel kolega sta šla v prvo nadstropje. Nisem mogla več mislit.. perutničke sem dobila. Vsi obrazi okoli so postali vedri, nasmejani..
Zdravnici, ki me je sprejela prvi dan, ko sem začela delat sem se ji prismejala. Z prijaznostjo in razumevanjem mi je povedala katero bolnico bom pospremila z vozičkom v mavčarno. Čakanje se mi je vleklooo. Pogled na ponesrečenca, ki je imel nogo od kolena navzdol v gibsu (še danes ne morem pozabiti), ven izpod gibsa pa so gledale železne špice. Nauk; kako je treba gledat kako hodiš, in ne imet glavo kot na vrtiljaku. Najprej so ponesrečenko slikali, dočakali vrsto in so ji odstranili gibs in veselo na oddelek. Kasoni-vozički od kosila so že čakali in vanj so že pospravljale pladnje iz sob. Strežnica-čistilka, ki je prihajala iz garderobe mi je prišla povedat, da sem imela telefon. Radovedna poskušam čim več izvedeti. Nisem vedela kje se mi glava drži…. čeprav sem se enkratno počutila. Kasone sem z dvigalom zvozila do kleti in od tu do kuhinje. Delo mi je šlo bolj lahkotno rok. Petnajst minut pred tretjo sem se šla proti garderobi preoblečt. V garderobi se je že trlo žensk. Zaslišala sem zvonenje telefona.. pa nisem vedela kaj si naj mislim, a iz svoje kože nisem mogla-zardevanje (kako sem to sovražila). Želela sem si, da bi me klical, še predno so me poklicale k telefonu.

SREDNJEŠOLSKA LJUBEZEN

2. del

Pobrala sem slušalko telefona z mize in jo prislonila k ušesu. Na drugi strani zaslišim njegov glas. Nisem uspela veliko besed spraviti iz sebe. Noge so me bolele, a so me čarobno prenehale, prekipevala sem od mladosti in očarana nove simpatije. Prihajala sem k dvigalu kjer sva se prvič videla. Pa zagledam, da tam že nekdo čaka. Sedaj ni bil v belem. Vznemirjena sem bila od tega kar sem v sebi čutila, preplavljena, srečno sem se počutila,… njegov glas in bližina. Povedal mi je kako je prišel do telefonske in informacije o meni. Od veselja, ko mi je ugajalo, da je iskal pot, da bi se slišala, srečala, še videla-zbližala sem se zasmejala in potegnilo je še njega v smeh. V tamkajšnjo menzo sva šla na kosilo. Usedla sva si nasproti in bilo mi je čarobno. S pogledom sva se lovila, ko sva v tišini jedla. Na smeh mi je šlo, ko mi je bilo neprijetno prijetno, ko sem se ujela v njegov pogled. Utapljala sem se v njegovih očeh.
Naslednji dan in vse ostale dni (dva meseca in pol) je poskrbel, da sva se videvala in hodila skupaj na kosilo. Po parih dneh sva si pri izmenjala sliki in izrabil je priložnost, da me je prijel za roko. Še dodatno mi je polepšal vsak dan, ko me je presenetil na počitniškem delu, saj nisem vedela kdaj in kje ga bom zagledala. Popoldnevi, ko ni imel službe sva bila skupaj na dolgih romantičnih sprehodih.
Spoznavala sva drug drugega, si odkrivala delček po delček svojega življenja. In prišla na sled prstanu, ki ga je nosil na zlati verižici okoli vratu. Novica me je zabolela, ker sem čutila njegovo ljubezen in, ker je bila ljubezen taka o kateri sem sanjala. To, da je imel dve majhni hčerkici in, da se ločuje mi je dalo misliti. Premišljevala sem in tehtala kako se naj odločim. Težko mi je bilo… jokala sem in se spraševala zakaj sem ga morala spoznat, zakaj je tako kot je,…… bilo je kot v pravljici. Ko mi je pokazal slikco hčerkic sem tisti hip dokončno sprejela odločitev za katero sem se še dodatno prepričala, da je najbolj prava. Odločila sem se zaradi hčerk, da ne bom posredi razdiranja družine , četudi mi je rekel, da je z ločitvenimi listi proti koncu. Na slovo, sem prijela njegov obraz v svoje dlani in mu rekla, da hčerkam ne bom jemala očeta. Vroči poljubi in objemi so ostali za spomin.. bilo je nepozabno. Poslovila sva se kot prijatelja.

Ja ,upam da sta kljub vsemu ostala prijatelja.Sicer ljubezen itak daje samo sebe in jemlje samo sebe.Jaz bi isto podobno zgodbo napisal.In lahko povem,da mi je prav ušeč, ko tako osebo srečam in mi se še vedno kolena zatresejo in sem zgubljen kot v vesolju in mi da občutek ,da sem še živ.In zaradi svojih presodkov zavozimo svoje življenje.Ampak ,kdo ve zakoga je kaj prav ? :flower: :flower:

Hvala za tvoje misli.
Videla se po tistem nisva več. Me pa zmeraj malo prijetno zmrazi, prestraši in vznemiri kadar imam kakšne opravke v tisti bolnišnici, če ga bom kot prikazen zagledala . Pa tudi prevozov z reševalnim vozilom sem že tudi nekaj imela, pa sem zmeraj cvikala.

Napiši :pisanje: svojo zgodbo, sem radovedna kako je bilo pri tebi

:papa: vvooodnarka