MOJ ZMAJ

Na planetu Zimzelen od življenja sijejo in pojejo oči, prepevajo in vriskajo srca. Okoli tega planeta živi še večji Modrooki velikan, ki je skrbnik vsega neponovljivo lepega. Sprehaja se po planetu in leta okoli njega, da nadzoruje dogajanje nad bitji velike Zimzelene dežele. Tako živali hodijo, letajo, lezejo, skačejo okoli in okoli planeta. S svojimi solzami poji življenja. Premikajo se po tleh, v krošnjah, letijo in krasijo nebesni svod; rastlinje, ki premore cvetove oblik, ki jih je malo katero oko Dvonogcev videlo, čudovito diši in je vseh barv, ki jih premorejo mavrice. Odžejane rastline in živali rajajo in se vesele njegove velikodušne radodarnosti, da nadvse lepo skrbi za njih. Ta dežela se razprostira, da ji oči ne sežejo do konca. Tam, kjer se ustavi pogled so veličastni slapovi, gejzirji, morja, reke, jezera z razpeto mavrico okoli bližnje planjave, čez kanjone. Prostora za življenjske radosti kot so; igra, ples, jasli, vrtec, igrišča za odraščanje, imajo živali toliko kot nikjer drugod. Ni takega planeta vse naokoli.


S planeta Dvonogih potuje nekaj posameznikov, ki se s svojimi letečimi čolni, ki delujejo na njihove misli, popeljejo na obisk na planet Zimzelen. Naš Tonček ima tu prijatelja zmajčka Pšeničko, kar je nenavadno za Dvonogce. Ne morejo se načuditi, kako se je Tonček hitro naučil sporazumevati in se pogovarjati z zmajčkom Pšeničkom. Spoprijateljil se je z njegovo veliko družino. Mučila jih je še ena nejasnost. Ni jim uspelo uganiti ali ugotoviti zakaj mu je izbral ime Pšeničko. Saj, kako bi pa lahko vedeli, ko ga še nikoli niso videli ? O, slišali pa so kako s Tončkom ukata in prepevata, ker sta takrat bolj glasna kot običajno.


Naj vam zdaj Tonček pojasni, zakaj je zanj izbral tako ime: »Dolgo sem premišljeval, ga gledal in ogledoval z vseh strani. Pa ravno v zlati pšenični barvi kožuščka sem našel ime zanj. Take barve je kot pšenica, ki jo ima v času žetve. Pri nas doma jo požanjejo z vozili na štirih kolesih, ki se jim pri repu, ki je dvignjen proti nebu, kadi prah in drobci. Izdelan sem imel že cel načrt, da bi ga pripeljal na svoj dom na planet Dvonogcev.« Zajame sapo in pogoltne slino saj ni dosti manjkalo, da se mu ni zataknila zaradi razburjenja. Začutili so njegov strah, ker je pričel tako hitro dihati. Bilo jim je jasno, da se boji za njegovo življenje. »Ujeli bi ga in stlačili v kletko. V njej bi umrl brez hrane, ker je na planetu Dvonogcev ni, in od žalosti. Imel bi težave, že samo zaradi njegove velikosti. Tako velik podplat ima na prvih dveh tacah, da bi z njim prekril dolgobus. Kaj hitro bi se spozabil in s prednjo taco stopil nanj, v njem pa se vozi najmanj dvajset Dolgonogcev po različnih opravkih. Si predstavljate, kako bi cvilili, kričali, vreščali in tekali zbegano na vse strani. Po tistem, ko bi se vse umirilo bi bili silno, silno sitni in tečni.«


Zgodaj zjutraj se je Tonček s šolarji in sošolci odpeljal z dolgobusom v šolo. Do začetka pouka jim ostane še nekaj časa za druženje v šolski avli, kjer se zbirajo tudi med odmorom in prav na veliko pogovarjajo o Pšeničku. Razlaga jim kakšen je, kaj je in pije, kako je Pšenička naučil nekaj besed Dvonogcev, da ga je poskušal naučiti voziti leteči čoln. Dogovor, da se dobijo v avli so sklenili med vožnjo. V garderobne omarice so pospravili čevlje in jopice, in se odpravili v najljubši kotiček. Nekaj radovednežev je Tončku zastavilo vprašanje in je začel nanje odgovarjati; »Njegov kožušček se sveti in blešči kot sonce, ki greje in razveseljuje planet Zimzelen in Dvonogcev. Spomnim se, da sem imel svileno majčko, ko sem začel hoditi v šolo. Mama mi jo je stkala z nežnih niti metuljeve bube za darilo, ker sem postal prvošolček. Nitke so tako prosojne, zato jih je pobarvala z olupki zelenjave. Dotik sešitih igračk, ki me čakajo v postelji vsak večer, ni tako mehek kot kožušček zmajčka. Njega bi objemal, božal in celo na hrbtu spal.« Napeto pripovedovanje je pretrgal zvok šolskega zvonca. Glas spominja na trobento lovcev, ki najavlja, da njihovi štirinožni prijatelji stečejo po gozdu. Od prodornega glasu so se zdrznili, začeli pospravljati za seboj klopi in stekli v učilnice, nabirat znanje v svoje glave. Podobno počnejo čebele na paši, ko si v koške na nožicah nabirajo slastni med. Tončka skrbi, da porabi preveliko časa za učenje v šoli in za pomoč mami in očetu. To so že male skrbi in opravki, ki Tončka utrudijo. Misli mu uhajajo zdaj k eni, in zdaj k drugim stvarem. Premišljuje in ugotavlja. Pšeničko je zdaj še mladič. Njegovi odrasli bratje in sestre imajo dvanajst glav. Tinček obiskuje tudi živalski park na svojem planetu. Zasanjano je zamižal in priplesali so mu dogodki v spomin, ko je bil prvič z mamo, očetom in dvema bratoma. Sedel je na očetovih ramenih in opazoval. Že takrat se je prestrašil kletk, v katerih so zaprte živali. V glavi se mu prikaže zaprt Pšeničko in skoraj bi zastokal, če ga ne bi sošolka dregnila pod pazduho, ko je opazila, da učiteljica vanj srepo strmi. Takoj mu je bilo jasno, ko se je njegov pogled srečal z učiteljico, da so ga misli odnesle z učilnice. Po končanem pouku, je premišljeval koliko časa sta z zmajčkom Pšeničkom že prijatelja. Ves ta čas pa se že redno zbirajo v šolski avli. Radovednost sošolcev in sovrstnikov pa še vedno narašča, saj se vedno zgodi kaj nenavadnega in nepredvidljivega. Najtežje vprašanje, ki so mu ga do sedaj zastavili je njihova radovednost kakšen je ? Najlažje je to storil, da se je z mislimi sprehodil po živalskem gaju in jim na primerih razlagal; »Glavo in vrat ima podoben žirafi le, da je krajši. Kadar stoji je velik kot stolpnica. Pa ni tako suh kot žirafa,« se za hip zamisli in nadaljuje. »Po telesu ima proge kakor jih lahko vidimo pri zebri. Zmajčkov kožušček je
pšenične barve in ima proge za odtenek temnejše.« Skorja doma spečenega kruha ima tako barvo, pripomni, da bi si ga lažje predstavljali zarisanega pred očmi. »Mehkost in voljnost kožuščka pa ne ve, kako bi jim ga približal in opisal, ker je tako mehek, redno si ga čisti in neguje, kadar se k njemu stisne se mu zazdi, da je postal še mehkejši. Grivo in uhlje ima kot konj. A, postaja še gostejša in daljša, je skoraj taka kot jo ima lev.« Vedno mi pomaga splezati na hrbet tako, da se skloni z dolgim vratom proti tlom. »Takrat se oprimem grive, da dvigne glavo. Objamem jo tako močno z obema rokama in si zaželim, da bi to trajalo, kolikor bi si zaželel. Nosi me po pokrajini, ki je polna življenja. Živali se pasejo med rastlinjem, kopajo v jezerih, hodijo po pokrajini in dremajo pod krošnjami. Med hranjenjem s cvetjem in listjem grmovja in dreves, priletijo ptice in metulji, ki se mu usedejo na hrbet ter dolg vrat. Tako se med hojo zmajčka Pšenička pozibavam, hihitam, zabavam in šalim. Pripovedujem jim kaj sem se učil in počel v šoli, kaj sem delal v teh dneh z očetom, kako sva z mamo pekla zavitek, da imam brata dvojčka in tri leta mlajšega bratca. Pozibavanje na hrbtu Pšenička je tako prijetno in druženje s pticami, vevericami, opicami, metulji prehitro mine. Zabava se zavleče v temo, in takrat odleti domov z letečim čolnom.«


Z bratom dvojčkom Tinčkom nosita v srcu skrivnost, ki jo skrbno varujeta pred Dvonogci. Bliža se težko pričakovano praznovanje Pšeničkovega drugega rojstnega dne. To jima zadnji mesec kravžlja možgančke. Še vedno nimata prave rešitve, kako bi prepeljala darilo s planeta Dvonogcev na planet Zimzelen. Čoln bi bil primeren le, da skozi dvižna vrata pa nebi mogla spraviti pito velikanko. V primeru, da odpreta okno bi skozenj gledala in visela cvetlična pita. Ugotovila sta, da bi ta del med letenjem izgubila. Vse priprave jima grejo dobro od rok, le to pa ju je ustavilo. Jutri z bratom Tinčkom nimata šole in bosta skupaj nabirala na planetu Zimzelen zelenje in cvetje. Bo pa to še poseben dan, saj ga bo Tinček prvič videl prav na daleč. Vsa nestrpna sta se preoblekla v pižame in smuknila pod odejo. Takoj po šoli načrtujeta nadaljevati s pripravami za zmajčkovo darilo in praznovanje. Leteči čoln je Tonček parkiral stran od počivališča Pšeničkove družine. Tinček je izstopil iz čolna in se odšmuglal do gostega grmičja in gledal Pšenička in nekaj članov iz družine. Tonček ga je moral miriti, ker je od sreče in veselja radostno poskakoval kot bi imel vzmeti pod podplati. Še nikoli ni videl brata tako srečnega in veselega. V srcu se mu je prižgala drobna iskrica pomešana z veseljem in žalostjo, da se je odločil, obrnil, objel Tinčka in mu rekel; »Brat moj, ker imaš v srcu Zimzelen, če me preživiš je zmajček Pšeničko tvoj.«. Za prevoz spečene cvetne pite pa morata počakati do naslednjega prostega dne pouka. Do takrat pa vas lepo, lepo
pozdravljata in vabita, da se pridružite na rojstno dnevno praznovanje.



Naj te bralec-ka ob koncu še poprosim, če lahko podaš svoj komentar kaj ti je bilo všeč in kaj bi si želel-a, da bi bilo drugače. Hvala.