UBIJALKA SOLZ

Naslov sporočila: UBIJALKA SOLZ Pet Apr 18, 2008 8:06 pm

UBIJALKA SOLZ

Zgodba je licencirana z Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 2.5 Slovenija licenco na blogu
vvooodnarka.eDnevnik.si

Z istoimensko pesmijo sem začela pisat in sestavljat kar se sestavit da. Imena so izmišljena. Zgodba je resnična. Sama pesem me je sprovucirala, da izpišem iz sebe še v prozo. V začetku je pisanje teklo gladko kot so tekle solze. Kasneje so se vdrenjali še premori, ki jih nisem prav nič vesela. A jih sprejmem, saj mi nič drugega ne preostane.

Marjeta je mirna nezahtevna deklica. Njena mama Klara je gledala pri vzgoji predvsem to, da jo ljudje niso mogli žaliti in očrniti, da hčerko slabo vzgaja.
»Hčerko si pa slabo vzgojila !? Ti ni nič mar zanjo, ja kakšna mati pa si ?!« Takih in podobnih besed, žaljivk, slabih kritik, svoje preobčutljivosti se je bala, ker so jo zbodle in priklicale solze s kapljo krvi, ki se je pekoče pocedila na srce.

Iz preobčutljivost so solze tekle v slapovih, ki so kopičile bolečino na bolečino. Tako je bila ena od večjih stalnih skrbi, da kaj takega ni slišala ali čim manjkrat, kar jo je polno zaposlovalo. Vendar je bil učinek vseh naporov brez skromnega daru, ki si ga je v vsej pobožni veri nadejala, da svojemu srcu zagotovi manj bolečine.

Misli na hči so morale v takšnih slučajih čakati, da jih je bila pripravljena spuščati in jim odpirati duri srca. Odpiranje in spuščanje pa v njenem primeru ni zadostovalo, da bi na svoji opečeni koži znala zaznati, slišati in čutiti otroško bolečino Marjete.

Dovolila je, da so mesto prevzemale misli, »kaj bojo drugi mislili in govorili o njej ?«
S sekiranjem si je znala obtežiti glavo in zagreniti jutro, ki je prineslo dan, in noč, ki je pričakovala prihod novega dne. Vsak gib, ki ga je naredila je to čutil. Pri tem je namerno obšla zavedanje, da škoduje s takim početjem svojemu in Marjetinemu zdravju. Zdelo se ji je, da je to njena naloga in mora početi. Noben dvom jo ni ob tem obhajal. Sprejela jo je za svojo. V Klari je bivala še ena od močnejših sil; močna želja, da hči ne postane razvajeno, samovšečno, pokvarjeno dekle, in ji bila smisel vsega kar je počela. Nobeni pripetljaji, ki so jo preplavljali niso trdnost v pravilno ravnanje prekosili.

Vedno je čutila hvaležnost, da so ji merila in vrednote slonele na veri v Boga, in se s tolažbo opirala v najtežjih trenutkih na njih.
»Molila bom, da se bo oče spreobrnil in prenehal pijančevat in prenehal
hodit v gostilne, « je govorila izpod solz Marjeti, kljub temu, da se je s svojimi očmi vsakodnevno prepričala, da ni in ne bo na tak način prišlo do izboljšanja bivanja.
V besedah ni dala čutiti, da bi rada imela neizmerno moč čeprav je bila to ena od največjih želja ni v situaciji s pijancem povzdignila glas v tolikšni meri, da bi stvari postavila na pravo mesto kot je bila prepričana, da bi bilo najbolj prav, pa ni mogla, bala se jih je, ker bi rušile za kar si je močno prizadevala ohraniti, ker potem nebi bile njene. Molitve so vrele druga za drugo. Kljub temu, da je bila otrok je spregledala, da mama s takim ravnanjem ne pomaga z ničemer očetu, da bi prenehal piti, da bi postal boljši človek, ju imel rad in skrbel zanju. To je bil čas, ko je vzklil eden od popkov - eden od vzrokov, da je dvomila v vero in dobroto Boga, saj je bil za mamina rotenja in prošnje egoistično gluh.
Bolečina je bila še naprej Klarina stalna spremljevalka. Telesna in srčna, ki sta si jo podajali iz roke v roko. Bilo jo je preveč, prag občutljivosti je popustil nadzorom obvladovanja in razuma. Bolečino je pogosto izpostavljala v tolikšni meri, da jo je Marjeta živo čutila in se jo zavedala. Imela je nadvse rada mamo zato bi zanjo dala svoj dih, da bi jo obvaroval pred tegobami sveta odraslih. Marjeti tako ni preostalo nič drugega, mami pomagati, jo razbremeniti bolečin, ker ni imela nikogar. Sama pa tudi ni imela nikogar, le mamo, in še to v večini ogrnjeno v plašč žalosti in solz.

Zgodnje zasipanje z bremenilnimi razlagami o finančnih in družinskih težavah se je lepilo na krhkost Marjete. Vse je videla in slišala, ker ni bilo očem in ušesom nič prihranjeno. Gledala je najbolj okrutne prizore, ko je stala za mamo in se jo držala oblačila. Od strahu je za njo lovila zatišje. Strah, ki se je od razgrajanja do razgrajanja podivjanega pijanca stopnjeval, jo je vsakič bolj paraliziral in se ni mogla umakniti klofuti, ki so letele kot toča. Od prve drame pijanca, ki se ji je odvijala pred očmi, je Marjeta lovila vse krike, solze in ihtenje in jih sproti zaklepala v tišino srca. Napela vse moči četudi jo je vleklo skupaj, da bi prebile tišino. Ne uspe jim, močnejša je od njih… samo sebe je čutila v prostoru, ki je bil prevelik. Pred njima je stal razkoračen in nestabilen, kar je bilo jasno na prekomerno zaužitje alkohola in škodljivo delovanje na telo in razum.
»Zakaj alkohol ugonablja mojega očeta, da postane rohneča zver, ki naju pretepa ?«
Želela si je, da mu čim manjkrat uspe napraskati drobiž, ki ga je zapravljal za alkohol. Čutila je, da je njegova želja uslišana, ker mu je vsakič uspelo. Ko je po popivanju prišel domov in sta bili z mamo doma je grabil ženo, ki pa ni mogla premagovati bolečine pod grobostjo rok, da je vsakič zaječala. V najhujših dneh je opletal in mahal z rokama, da je letelo po tleh vse kar je bilo na dosegu razgrajača. Vse nevihte in orkani pa so posegali v potek vsakdana in vsakdanjih obveznosti. Na urniku je bilo tudi nočno razgrajanje in bežanje k sosedom, na ulico in k teti. Kar je Klari uspelo v takem slučaju
narediti je pograbila torbico in jopici za obe, če je bilo dovolj blizu, da sta zbežali nepretepeni.

Teža strahu je Marjeto spravila v zaskrbljenost, »mami, kje bova pa danes spali, kje bova pa sedaj živeli ?« Se je z vprašanji obračala na mamo, ki tudi ni vedela kje se jo drži glava. Klara se je vsakič, kljub dnevu kar ji je prinesel in bolečinam uredila ter odšla v službo. Za čuvanje Marjete se je morala zanesti na dobroto sestre in stanovalk. Hvaležna je bila, da ima na vsem svetu sestro, ki ji kolikor zmore ob obveznostih do svoje družine stoji ob strani ter, da so ji stanovalke prisluhnile in bile pripravljene pomagati. Po prenehanju porodniške se je za vsak dan posebej dogovarjala in naprošala svojo sestro in sosede v stanovanjski stavbi, ki so bile po večini že upokojene samske ali vdove. Na vrtec ni mogla računati, ker je že za preživetje komaj shajala s plačo navadne delavke, za tekočim trakom v tovarni papirja.

Trnjev, ki so se zabadali v Klaro kar ni bilo videti konca. Doletela jo
je ena najtežjih bolečin, ki lahko doleti mamo. Marjeta je imela brata
dvojčka, katerega usoda se je z njim kruto poigrala. V pijanosti ga je
oče odnesel od mame, ko je imel par mesecev k sestri Lojzi, in se tako
otresel očetovskih skrbi zanj in stalnih Klarinih prošenj, prigovarjanj
in rotenja, da naj preneha s pitjem in zaživijo kot družina v miru.
Klara je imela dva, ki sta ji redno grenila življenje in sproti
izsesavala zdravje in moči, da se je mukoma pobirala z obupa, ko sta jo
spravila tja.
Gledanje kako teta Lojza vsakič, ko sta šli obiskat
brata, oblega s sikanjem in utaplja v bolečini v slogu: »Klara ti si
tako mehkužna… Z drugimi ponižujočimi žaljivkami, ki so letele na račun
razpadajoče zveze zakona z njenim bratom, nalagala krivdo za vse kar se
ji dogaja in pijančevanje ter njegovo brezdelnost, « ni ušlo Marjeti.
Tu je Klari življenje nalagalo, da prične sama sebe učiti potegniti se
zase s pravimi besedami, pa ni sprejela. Ni znala se spopasti s svojimi
strahovi, da bi v sebi odkrila moč, da se z besedami proti Lojzi in
sikajočim osebam zaščiti. Namesto besed so ji tekle grenke solze po
licu. V njej ni bilo nič življenja - borbenosti, ki jo je znala
uporabiti v nekaterih slučajih. Zdaj jo je zapustila, pustila na
cedilu, da je kot nema držala obraz kamor je vse letelo.
Marjeta je skušala spraviti iz mame, ko sta se poslovili od brata: »Mami zakaj jokaš, mami, mami zakaj jokaš ?« Kar jo je včasih spravilo, da je
prenehala jokati, v večini pa so solze tekle vso pot, ko sta se vozili
na avtobusu in ostali del do doma.

Prav na vsakem koraku, doma in zunaj pri vsakdanjih opravkih, ko je mamo
spremljala, je spoznavala njuno drugačnost, da se oči mimoidočih in nič
slutečih ustavijo na njuni skromni podobi. Kajne, saj je oblačila in
obutev za obe kupovala najcenejša, ki sta jih do novih ponosili.
Marjeta se je vsak dan trudila biti pridna, saj je že bila, in še bolj
kot je lahko bila mirna in ubogljiva, kolikor je razumela v kakšnem
položaju sta. V kotu kuhinje ali v podarjeni posteljici je tiho
presedela ali prespala ure. Prepričana verjela, da z nezahtevnostjo,
prizanašanjem in skromnostjo do potreb, mami s tem pomaga se izkopati
iz pekla bolečin.

Tako je sama v stanovanju čakala na mamo kadar jo ni mogla vzet s seboj
po opravkih, in vedela, da se bo kmalu vrnila, še dodala, » ti kar
pejt, te bom doma počakala,« in jo je ne, da bi kaj ušpičila. Ko se je
vrnila je obema razdelila polovico makovke, jabolka ali kar je spotoma
cenejše kupila. In obe sta bili veseli za košček, ki sta ga delili.

Žalost, ki je Klari sedela na plečih je bila tako močno vsesana vanjo, da ni
prenesla veselja, petja ali smeha, ki se je znašel na ličkih Marjete. Z
besednimi prepovedmi o lepem in primernem obnašanju je takoj zatrla.
Tako je uspevalo mami Klari pogasiti vsako iskrico v Marjeti. Zdelo se
ji je popolnoma prav, da je tudi Marjeta brez veselja in še posebej
smeha, ki bi ga lahko sosede, mimoidoči, uradnice, sodelavke.. prav
nihče ni smel videti. Kot bi verjela sama sebi, da jima bo veselje in
smeh prinesel še več žalosti.

Ni znala potožit, a dobro je vedela, da je premajhna, da bi kaj
spremenila… odrasli imajo zadnjo besedo: »Otroci morajo biti tiho in
odrasle ubogati, « kadar je skušala vskočiti v pogovor znanke ali
naključnega klepeta in ogovorit mamo.

Na to je že padla črna pika, da je scrkljana in nevzgojena. Marsikaj ji
je bilo nerazumljivo, kar pa je razumela pa je stiskalo s težo v prsih.
Pestila so jo vprašanja: »Zakaj se počutim tako sama, pa toliko je
ljudi ?« Ja so ljudje, a niso vsi primerni, da bi pri tem pomagali.

Razkrivat so se ji začele plasti. Druga za drugo zakaj se nekateri ne
morejo razumeti; ker njihove oči nimajo vsakega, ki ga vidijo rade, se
nočejo z njim pogovarjat, pijanci pretepajo ženske in otroke in ne
znajo drugega kot kričati, tako kot moj oče na mamo in mene. Vedela je
tudi, kar jo je mama podučila, da od neznancev ne sme ničesar vzeti in,
da ne sme z njimi, če bi jo nagovarjali. Vse plasti pa so jo silile in
prisilile k prezgodnjemu odraščanju. ...