V Gorici se je rodil deček ...

Pisalo se je leto1913, Gorico lepo mesto na jugu tedanje Avstro-Ogerske monarhije, je oklepal novemberski mraz. Redki ljudje, ki so bili tiste noči, na mestnih ulicah, so se stiskali v svoja, pogosto prelahka oblačila.Giovanin je hitel po eni izmed ulic, bilo mu je mraz, najhujši pa je bil strah, bal se je za ženo, ki je rojevala v njunem revnem, slabo ogrevanem stanovanju.Namenjen je bil k babici, katero je nameraval prositi naj pride k porodnici.

Rodilo se je zimsko jutro in v tisti zakotni ulici je privekal na svet droben dojenček. Njegov jok je bil glasen in zdrav, staršema je prinašal upanje, da bo deček živel. Oče je želel naj bo Andrej, saj se je rodil na dan sv. Andreja. Materina želja je bila, naj nosi otrok očetovo ime, tako je bil krščen za Ivana. Klicali so ga Giovanin, ker je bil njegov oče Furlan in v soseski je živelo veliko Furlanov.

V družini so imeli še dva otroka, dveletno Fani in desetletnega Tončeta, ki je bil otrok iz materinega prvega zakona. Mati je bila mlada vdova, jetika ji je vzela moža in mlajšega sinčka. Za vdovo z majhnim otrokom, je bilo v tistih časih življenje zelo težko, zato je z velikim veseljem sprejela snubitev, dobrega, delovnega in poštenega čevljarja furlanske narodnosti.

Ivanček je bil dobrovoljček, usteca so mu vedno lezla v nasmeh, bil je dobrega zdravja, žal mu sojenice niso namenile lahkega življenja. Že v času njegovega rojstva, je v zraku visela temna slutnja, slutnja o grozeči katastrofi hitro bližajoče vojne. Prišel je tisti usodni dan 28.6.1914, dan ko se je zgodil Sarajevski atentat. Ubita sta bila nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova žena, storilec je bil Gavrilo Princip član Mlade Bosne. To je bila iskrica, ki je prižgala že dolgo prisoten sod smodnika, prišlo je do strašne eksplozije, vojne svetovnih razsežnosti. Sledili so prvi vpoklici in potem prva obvestila o padlih, vse več mladih žensk se je odelo v črnino in vse več je bilo od joka pordelih oči.

Tudi Giovanin je bil vpoklican, na Marijina ramena je padla vsa teža skrbi za njune tri otroke. Medtem, ko je prala in pospravljala pri bogatih družinah, je na mala dva pazil Tonče. Otroci so večino časa preživeli na dvorišču v družbi vrstnikov, ki so bili vseh treh tu živečih narodnosti, veliko jih je bilo tudi iz mešanih zakonov. Mali Giovaninček je bil klepetav otrok, klepetal je v mešanici vseh treh jezikov, ki se mešali na dvorišču, kar je bilo zelo zabavno, če si malčka hotel razumeti, si moral znati vse tri jezike.

Nesrečam ni hotelo biti konca, z juga je prihajala nova za meščane Gorice, še strašnejša. Italija se je priključila silam Antante, ob tem se je odprla Soška fronta. Fronta je potekala od Rombona do Tržaškega zaliva in Gorica je bila prav na frontni črti.

Mariuttine sanje ...

Goričani so zaslutili nesrečo, ki se jim je bližala, že veliko prej kot je bil izdan ukaz. Začelo se je sušljat, ljudje so trepetali v strahu, kam jih bo popeljala usoda. Vedeli so, da jih čaka žalostno življenje beguncev, morali bodo v neznano, trepetali so kako bodo tam sprejeti.

Na Mariuttino dušo je legla skrb, hromil jo je strah. Njeno srce je hrepenelo po Giovaninu, oh ko bi ga lahko vsaj za nasvet vprašala, koliko lažje bi ji bilo.

V hišah kjer je delala, je videla, kako se lastniki pripravljajo na skorajšnji odhod. Pomagala je pakirati, tako je lahko videla, kaj vse bodo ti bogati ljudje odpeljali s seboj. Imetje so ukazali natovarjat na tovorne vozove. Odpeljati so se nameravali v svojih kočijah. Njihov cilj so bile hiše in stanovanja, ki so jih imeli na Dunaju, v Gradcu, Celovcu ... Nekateri so imeli v notranjosti monarhije sorodnike, ki so jih bili pripravljeni sprejeti k sebi. To so bili ljudje, ki so imeli denar, njihovo delo, pa so opravljali dekle in hlapci.

Mariutta je bila sama in revna, njeno edino bogatstvo so bili njeni trije otroci, zanje je trepetala.

Ob večerih, ko so otroci zaspali je zbirala svoje borno imetje, bilo ga je malo in bolje je bilo tako, s seboj je lahko vzela le to, kar sta s Tončetom lahko nosila.

Pozno je legla, a spanca ni bilo, v njej se je razraščal strah,v srcu so kljuvali dvomi, porajala so se ji vprašanja:

»Kam nas bo vodila usoda?«

»Bom tam našla prostor, kamor bom lahko položila otroke spat?«

»Bom imela srečo, da bom lahko delala in zaslužila dovolj, da otroci ne bodo stradali?«

»Bomo na tej težki poti, srečevali dobre ljudi, ki bodo pripravljeni pomagati?«

Stiska je bila tako huda, da je reva zajokala, vsa nesrečna je hlipala v temni sobi. Zdrznila se je ko je nekaj slišala, bil je Tonče, ki je prišel zelo potiho in jo začel tolažiti.

»Ne jokaj mama!« ji je govoril: »Jaz ti bom pomagal, skupaj bova zmogla.«

Njegove besede so ji bile v tolažbo, veliko bolje se je počutila, čeprav je vedela, da je deček le prezgodaj odrastel otrok, do katerega je bilo življenje kruto vse od njegovih prvih ur. Nanj se je lahko zanesla, že do zdaj ji je veliko pomagal. Nekoliko se je pomirila, utonila je v nemiren spanec, spala je le par ur. Žal se je tako kmalu, prikradla v sobo prva jutranja svetloba, za Mariutto se je začel nov dan.

Zvečer jo je obiskala tašča, bila je še veliko bolj prestrašena, tako da ji ni bila v tolažbo, prav nasprotno, Mariutta je tolažila ženico, ki je vila roke in vzdihovala, kako zelo jo tepe življenje. Stokala je, da se boji za moža, ki je bolan, strah jo je ali bo zmogel dolgo pot v neznano. Skrbelo jo je tudi za drugo snaho, kako bo z njo ob kopici majhnih otrok, je bila nesrečnica še v blagoslovljenem stanju.

»Le zakaj nas Bog tako preiskuša?« so bile zadnje besede, ki jih je ženica izrekla, pred odhodom domov.

Giovaninček in Fani sta bila začudena ob njunem obnašanju, z velikimi otroškimi očmi sta opazovala jokajoči ženski, nista ju bila navajena takih. Nona je bila vedno nasmejana, mama pa odločna, stroga ...

Mariutta je dala otroka spat, nato pa rekla Tončetu: »Najbolje, da tudi midva leževa, treba se je spočit, mogoče bo že jutri treba na pot.«

Ugasila je luč, soba je ovila v črno temo, počasi sta tonila v nemirni spanec.

Mariutta je sanjala o soncu in kmetiji tam nekje daleč, to so bile zelo lepe sanje:



Bila je temna noč, ona je bosa stala v mehki travi, priletel je roj kresničk, postalo je svetleje, ona se je čudila, kako so te drobne lučke, tako močno osvetlile pokrajino. Vendar to, je bilo nekaj drugega, v trenutku je postalo svetlo.To je bil dan, svetel, skoraj žareč v čudoviti svetlobi, v mehki toploti, ovit v glasove in vonjave narave.

Stala je tam v travi, obsijana od zlatega sonca, ki je sijalo na jasnem nebu. Nebo je bilo modro, na njem ni bilo niti najmanjšega oblačka. Bilo je toplo, pihal je rahel vetrič in ji nežno božal obraz. Slišala je pesem ptičkov v krošnjah mogočnih dreves. Lahkih nog je hodila po mehki travi, prijeten občutek je bil to.V toplem zraku je bil vonj po cvetju.

Njen pogled je zaplaval proti veliki hiši, tam sta bila Tonče in Giovaninček, v tistem trenutku, je prišla Fani, hodila je narahlo, tal se je dotikala le s konicami prstov, zdelo se je, da lebdi. Oblečena je bila v lahko pisano oblekco. V rokah je držala šopek poljskega cvetja. Stegnila je rokico in ponudila cvetje presenečeni mami. Mariutta je cvetje sprejela, ob tem je bila srečna, čutila je neko neznano toploto, bilo ji je tako lepo pri srcu...

Zbudila se je spočita, bila je dobre volje, pripravljena je bila na tegobe, s katerimi se bo mogla spoprijeti v naslednjih urah, dneh.

Begunček v Mozirju ...

Ob koncu maja 1915, je prispela v Mozirje množica starcev, žensk in otrok; to so bili begunci iz Gorice in njene okolice. Vendar so bil ti le majhen delček, izmed tistih 80 000 nesrečnikov, ki so bili razseljeni ob nastanku Soške fronte, sodili so med 50 000 tistih, ki so imeli vsaj to srečo, da so ostali na Slovenskem. Množica v Mozirju je bila umazana in utrujena od dolge poti. Zbrani v gručo, so se negotovo prestopali, iz oči jim je gledala negotovost, grla je stiskal strah. V tej množici je bil tudi Giovaninček deček iz Gorice, tu se je znašel skupaj z mamo, sestrico in bratom.

Domačini so jih prijazno sprejeli, povabili so jih na svoje domove in jim ponudili streho nad glavo. Marijo(Mariutto) je povabila druga Marija(Micka), gospodinja večje kmetije, tudi njem mož je bil na fronti, ona je po svojih močeh skrbela za kmetijo. Ni ji bilo lahko, bila je mati štirih majhnih otrok, za delo je lahko poprijel le najstarejši Lojzek, tri deklice so bile še premajhne. V veliko pomoč sta ji bila stric in hlapec, oba sta bila stara, a pridna delavca. Primorke je bila vesela, med drugim tudi zato, ker je le ta odrasla na kmetih in je znala poprijeti za delo.

Otroci so se hitro spoprijateljili. Vedno nasmejanega Giovaninčka je imel zelo rad Lojzek, posvetil mu je vsak svoj prosti trenutek. Begunski deček je bil pravi sonček, vedno je bil nasmejan in neprestano je klepetal v svojem jeziku, ki ga Lojzek ni razumel.

Še v pozni starosti, se je Ivan spominjal njunega odnosa. Velikokrat ga je Lojzek, prosil naj moli. Molitev je bila približno taka:

» Bug manditi, Bug manditi!«

Zato je od Lojzka dobil priboljšek, če je bila to hrana na žlico, je Giovanin hrano zajemal z rokico.

Fanta sta velikokrat kakšno ušpičila in potem sta jima Mariji izprašili zakrpane hlače.

Zelo lepi so bili dnevi, ko je Marija prejela kartico od moža, pisal ji je, da je dobro in jo spraševal kako so ona in otroci. Kartica ni pomenila samo tega, bila je tudi znak, da je ljubljeni očka živ.

Dnevi so hitro minevali. Tudi v Mozirje so prihajale novice iz sveta, zvedeli so da je 21.11.1916 umrl cesar Franc Jožef, ki je bil star 86 let in je vladal celih 68 let. Nekatere njegove politične odločitve so pripomogle tudi, k izbruhu 1. svetovne vojne. To je bila predvsem priključitev Bosne in Hercegovine k Avstro-Ogerski monarhiji leta 1908. Ljudje so kljub temu, žalovali za umrlim monarhom.

Deček iz Gorice je rastel, govoril je vse in to v narečju kraja, kjer je sedaj živel. Nalagali so mu lažja dela, ki jih je z veseljem opravljal.Tudi njegova sestrica Fanica je pomagala delati na kmetiji, najraje sta jo ženski uporabili za varuško mlajšim otrokom. Daleč najlepše, pa so jima bile igre z vaškimi otroki. Giovaninček je zelo rad sodeloval, pri teh igrah in bil velikokrat tudi zmagovalec.

S fronte so prihajale dobre novice o Avstro-Ogerskih zmagah, če ne bi bilo strahu za očeta, bi bilo življenje skoraj lepo. Res je bilo veselo poslušat, kako so Italijane pregnali vse do reke Piave.

V Rodinah sta se rodila drobna begunčka ...

V Trebnjem in njegovi okolici je med prvo svetovno vojno, dobilo zatočišče veliko beguncev iz Gorice in njene okolice.

Na kmetiji v Rodinah sta našla zavetje Nanca in Pepč in njuna številna družina.Edino bogatstvo tega primorskega para je bilo njunih petnajst otrok.

Kmetija kjer so ju sprejeli je obsegala hišo, gospodarsko poslopje in kozolec. Ležala je na najnižjem delu vasi pod cesto, ki je vila med polja. Pokrajina je bila zelo lepa, to je bil valovit svet, ki je mejil na obronke gozda.

Gospodinja na kmetiji, dobra ženska, a utrjena ob nešteto udarcih, ki jih ji je namenila usoda, tega da je družina tako številna ni bila niti najmanj vesela. Bilo je veliko lačnih ust, malo pa rok, ki bi lahko poprijele za delo, razen dveh starejših deklic ni bil nobeden izmed otrok dovolj velik za delo na kmetiji. Vendar je bila kmetica dovolj pametna, da je svoja razmišljanja obdržala zase, saj ni hotela še bolj prizadeti nesrečnih beguncev.

V jeseni 1916 je postala pozorna na Nanco, ki je postala bleda, njen obraz je kazal na utrujenost, oči so bile brez leska, postajala je počasnejša, med delom je pogosto počivala. Kmetica je mislila, da pozna odgovor, kaj se z begunko dogaja, potem se je nekega večera opogumila in jo vprašala. Ženska se je zmedla, nekaj časa mencala, nato pa priznala, dazopet pričakuje. Kmetico je pogrelo, samo še tega se je manjkalo, si je mislila. Ostala pa je tiho, saj se je zavedala, da ima Nanca dovolj svojih skrbi in ji ni prav nič potrebno še njeno narganje. Res je bilo,da primorka ni bila niti malo vesela svojega stanja, skrbelo jo je kako bodo živeli, vendar skrbi in razmišljanja niso prav nič pomagala. Nosečnost je bila tu in treba se je bilo sprijazniti s prihodom še enega otroka. Ženska je v sebi tuhtala:

»Ko le ne bi bil Pepč tako veren, potem ne bi imela toliko otrok.« Mož je bil nežen, ni niti kadil, niti pil, bil je dober mož in oče, živel pa je strogo po verskih zapovedih.

Da je bilo še slabše je bil Peoč vpoklican v vojsko, že res da ni bil poslan na fronto in je zato Nanco manj skrbelo, kako je z njim, a njegove delovne roke so še kako manjkale, manjkale so ji tudinjegove besede spodbude.

Počutila se je zelo slabo, veliko slabše kot v prejšnjih nosečnostih. Popatki so se začeli mesec prezgodaj, Najhujše so bile neznosne bolečine v križu. Ker je vedela kaj je porod, je že po nekaj urah ugotovila, da gre tokrat nekaj hudo narobe. Bolečine so trajale in trajale in nič ni kazalo, da se porod bliža koncu. Konec drugega dne je tudi izkušena babica začela obupavati, potem pa je drugo v jutranjih urah, končno privekala na svet drobna punčka. To je bilo zgodnje jutro 8. 3. 1917. Babica je takrat že vedela, da bosta tokrat dvojčka, ni se motila, že po nekaj minutah se je rodil še deček. Bil je droben, veliko manjši od punčke, njegov jok je bil zelo slaboten, zato ga je babica takoj krstila, kar je bilo prav, ker je živel le nekaj minut.

Punčko so krstili za Danjelo, klicali so jo Danica, ime se je tako prijelo, da je imela tudi vse dokumente na to ime, verjetno niti sama ni vedela za svoje krstno ime. Zato je bila nemalo presenečena njena hči, ko je po mamini smrti iz matičnega urada Trebnje, prejela mrliški list na ime Danijela, ki ga ni nikoli prej slišala v zvezi s svojo mamo.

Punčka je bila zdrava, rada je jedla, njena lička so postajala vse bolj okrogla, postajala je prava modrooka lepotička, njen vedno nasmejani obrazek so nežno obdajali svetli, rahlo skodrani lasje.

Kmalu po rojstvu male Danice, je prišlo do nesporazuma med Nanco in vaščani, šlo je za običaj blagoslova matere in otroka. Otroček bi moral biti, med obredom oblečen v posebno oblekico, ki bi si jo begunka lahko sposodila ob plačilu določene odškodnine. Bila je revna kot cerkvena miš, denarja ni imela, oblekice ni dobila, brez te pa ni mogla k blagoslovu. Vaščani niso razumeli njene stiske in zato so ji to zelo zamerili, še huje je postalo, ko se je nad krajem razbesnela nevihta s točo. Ljudje so bili prepričani, da je temu kriva begunka. Strasti so se pomerile, ljudje so po svojih močeh pomagali, a po tem dogotku je med njimi in Nanco ostala senca zamere, zato se v kraju ni počutila najbolje. Pogum ji je dajala le iskrica upanja, na skorajšnji konec vojne in vrnitev domov.

Povratek v Gorico …

V Gorico so prispeli, ko se je že večerilo, sivino starih stavb je še poudarjala megla, iz katere je rahlo pršilo. Giovaninček je z odporom opazoval velike stavbe, ki so se stiskale tesno skupaj in utesnjevale sive ceste, ki so vodile med njimi. Po prostranosti Mozirske kmetije, mu staro mesto ni niti malo ugajalo. Tišino je zmotilo vprašanje, ki ga je postavila vedno molčeča Fani:

»Mama ali je še daleč do našega kvartirja?«

»Ne, že v sosednji ulici je stavba, v kateri smo stanovali«, ji je odgovorila Mariutta.

Ko so stopili v ulico, kjer je bil njihov dom, je mami zastal korak, na njenem obrazu se je zrcalil strah, tudi Tončetu se je zmračil pogled. Fani je vprašala:

»Mama ali je bil naš kvartir v tisti porušeni hiši na desni?«

»Ja otrok«, ji je s stisnjenim glasom, odgovorila Mariutta.

Pred njimi je stal kup ruševin, njihovega stanovanja ni bilo več, kje naj si odpočijejo, si najdejo zaščito pred dežjem?

»Kaj bomo zdaj?«je vprašal Tonče.

»Šli bomo na Rafut, mogoče sta se nono in nona že vrnila.«

Pot so nadaljevali, noč se je počasi bližala, vlaga se jim je zažirala v utrujena telesa, v srcih so se porajali dvomi:

»Kaj naj storijo, če se stari starši še niso vrnili?«

Prihajali so v predmestje, tu je bilo Giovaninčku veliko bolj všeč, hiše so bile manjše, obdajali so jih vrtovi. Namenili so se v majhno hiško, ki je samevala sredi zanemarjenega vrta, takoj so ugotovili, da so se stanovalci že vrnili.

Stari starši so jih bili veseli, čeprav niso imeli veliko prostora, saj so se v majhni hišici stiskali, nona, nono, stric s število družino in še eden stric, ki ni bil poročen. Tudi hrane je bilo zelo malo. Po skromi večerji so se spravili k počitku. Giovaninček je spal stisnjen med kopico bratrancev in sestričen, ki jih ni poznal, to ga ni motilo. Zjutraj se je zbudil spočit, na njegovem obrazu je igral vesel nasmeh, v očeh se mu je iskrilo veselje do življenja. Po skromnem zajtrku sta mama in Tonče odšla v mesto, mala dva sta ostala pri noni skupaj z ostalimi otroki. Veselo so se igrali, se ob tem spoznavali in si postajali vedno bolj všeč. Njihovi želodčki so bili prazni, a to jim ni vzelo veselja do igre, to so bili srečni trenutki, trenutki razigranega otroštva.

Naslednji teden je na vrata male hiške, potrkal prijazen prišlek, nona je zajokala in moža stisnila v objem. Potem je poklicala Giovaninčka in Fanico, s tresočim glasom jima je rekla:

»Pridita otroka, vajin očka se je vrnil iz vojske!«

Mož ju je vzel v naročje, po licih so mu pritekle solze sreče. Giovaninček ga je začudeno gledal, bil je še premajhen, ko so očka vpoklicali, zato ga ni poznal, Fani je pozneje večkrat rekla, da je očka spoznala, vendar ji tega ni verjel. Očka ju je postavil na tla in ju vprašal po mami in Tončetu.

»Šla sta v mesto iskat delo,« mu je hitel pripovedovati klepetavi deček, ki je bil očeta zelo vesel.

To je bil trenutek, ko mu je oče postal veliki vzornik in to ostal za vse življenje, prav tisti trenutek ob vrnitvi je v otroku sprožil veliko ljubezen, ki je v njem živela celo življenje.

Že naslednji dan, so sosedje začeli prinašat čevlje v popravilo, tako je Giovanin lahko nekaj zaslužil, najbolj je bil vesel plačila v hrani, saj je te zelo primanjkovalo. Druga velika skrb je bila, najti primerno stanovanje, tukaj ni bilo dovolj prostora, stanovanj pa je v poškodovanem mestu zelo primanjkovalo. Giovaninu se je nekega dne nasmehnila sreča, našel je sobico z uhodom z balkona in skupnem straniščem, ki je bilo na drugem koncu dolgega balkona. Vesel se je vrnil iz mesta in družini sporočil, da se bodo selili v svoj dom.

Španska gripa ...

Španska gripa, pandemija ki je zajela cel svet, nikjer ji niso ušli, morila je v velikih mestih in majhnih vasicah, v toplih krajih južnih pokrajin in v ledenem mrazu severnih prostranstev.

V približno letu dni od 1918 do 1919, je pomrlo od 50 do 100 milijonov ljudi, nihče ne ve točnega števila, različni veri navajajo različne številke. Vsi pa so si edini, da je zahtevala več žrtev, kot prva svetovna vojna in med drugim prispevala tudi k njenemu koncu.

Domnevajo, da je bila ena izmed najbolj smrtonosnih pandemij v dosedajni zgodovini človeštva. Okužilo se je približno 500 milijonov ljudi, od tega jih je umrlo od 2 do 5 procentov. Umrljivost je bila 50 krat večja, kot pri navadni epidemiji gripe. Največ smrtnih primerov je bilo med mladimi, zdravimi ljudmi, starimi med petnajstim in petintridesetim letom starosti.

V naših krajih je bolezen razsajala v oktobru 1918.

Ime » španska gripa« je pandemija dobila, ker so ji v Španiji posvečali veliko večjo pozornost, to pa zato, ker država ni bila v vojni in ni bilo s tem povezane cenzure, časopisi so lahko o bolezni nevtralno pisali. Drugod je poročanje zavirala vojaška cenzura. Zagotovo je znano le to, da se virus ni razvil v Španiji, država pa je bila hudo prizadeta zaradi bolezni v maju 1918.

V tistem času so se pojavljala različna ugibanja, kaj je bolezen povzročilo, širile so se govorice, da gre za nemško biološko orožje, nekateri so menili, da je zanjo kriv Aspirin, zdravilo ki so ga začeli uporabljati malo pred tem. Šele po 87 letih, je uspelo znanstvenikom dokazati, da je bolezen povzročil virus ptičje gripe, ki se je prilagodil ljudem.



Prav tako kot potok, ki je tekel pred hišo, mirno in veselo žuboreč, ko se je vrtinčil okrog drobnih kamenčkov, tu in tam katerega preskočil in ob tem rahlo valovil, je bilo življenje družine, ki je stanovala v hiši. Imeli so se radi, otroci so se igrali, se razposajeno smejali, starša sta jih z občudovanjem v očeh opazovala. Včasih se je pojavila drobna težavica, ki so jo s skupnimi močmi premagali. Živeli so skromno, ničesar ni bilo v izobilju, kljub temu so bili srečni.

Nihče ni slutil žalosti, ki se je črna in zastrašujoča bližala, strašne bolezni, ki je prihajala v družbi bele smrti, s katero sta družino ovili v obup in pustili tistim, ki so preživeli pečat, ki jim je za vedno spremenil življenje.

Selitev v temačno sobico ...

Očka je odprl težka lesena vrata, vstopili so na majhno kvadratno dvorišče. Tla so bila tlakovana s kamnitimi skrlami, obdajali so ga visoki zidovi, to je ustvarjalo občutek temačnosti in utesnjenosti. Na desni so bile strme stopnice.Oče se začel vzpenjati po njih, stopal je proti drugemu nadstropju, družina mu je molče sledila. V drugem nadstropju, so stopili po ozkem balkonu, do drugih vrat. Bila so bila zakenjena, tako da je očka uporabil velik ključ, ki ga je ves čas nosil v rokah. Vstopili so, Giovaninček je bil v hipu razočaran, nič bolje se ni godilo ostalim. Znašli so se v temni, ne preveč prostorni sobi, okno je bilo samo eno, zelo majhno, tik nad zidanim štedilnikom. Soba je bila, njihovo stanovanje, bila je kuhinja, jedilnica in spalnica za pet člansko družino, ker je bil oče čevljar je bila to, tudi njegova delavnica.

Prostor so za silo uredili in skušali čim lepše zaživeti. Starejša otroka, sta že naslednje jutro odšla v šolo, mama pa delat po hišah. Giovaninček je ostajal z očkom, ki je čevljaril doma. Včasih je deček odšel ven na stopnice ali dvorišče, tam se je družil z otroki iz hiše, iskali so načine, kako bi se igrali, zabavali, si krajšali čas v tem neprijetnem okolju. Z očetom sta se veliko pogovarjala, se po mesecih očetove odsotnosti ponovno spoznavala. Ljudje, ki so prinašali čevlje, so veliko govorili o političnih razmerah, otrok je tiho sedel in poslušal pogovore.

Pošlušal je, kako je razpadla stara Avstro-Ogerska monarhija, na njenem ozemlju so nastajale nove države. Govorili so o generalu Maistru, ki je razglasil mobilizacijo 9. 11. 1918 in kljub nasprotovanju politikov, branil severno mejo. Veliko so ljudje govorili o kraljevini SHS, ki je nastala 1. 12. 1918. Pridružili so se ji tudi Slovenci, žal primorci niso imeli nobene izbire, oni so pristali pod Italijo. Primorska je bila nagrada kraljevini Italiji, za sodelovanje v vojni na strani Antante, to ji je obljubljal že londonski pakt iz leta 1915, dokončno potrdila, pa rapalska pogodba leta 1920. Ljudje niso imeli dobrih občutkov, nekateri njihovi sosedje, ki so bili italijanske narodnosti, so dvigali glave, postajali prevzetni, več vredni, saj so bili iz priviligiranega naroda.

Popoldne so bili vsi doma, v sobi je bilo zelo tesno, vendar prijetno domače.

Potem so bili tu še večeri, ki so bili neprijetni, zaradi dogajanja v sosednjem stanovanju. Mož vojni invalid je prihajal domov pijan, potem se je znašal nad ženo in otroki. Večer za večerom so sosedje poslušali kričanje, razbijanje in jok nesrečnih otrok. Zjutraj so prišli soseda in njeni trje otroci iz stanovanja tihi, žalostni, polni modric in predvsem zelo prestrašeni, to se je ponavljalo dan za dnem. Ljudem so se smilili, a niso se vmešavali. Bili so tiho, če se je le dalo, so se srečanju s to družino na daleč izogibali.

Po vseh teh tegobah je prišla še bolezen, španska gripa, ki je na veliko morila. Pomenila je strah in trepet za reveže, ni pa prizanašala niti bogatim. Vendar je prizanesla Giovaninčkovi družini, kdo bi vedel zakaj. Mogoče so bili manj podhranjeni, ko so bili v begunstvu, to so bili meseci, ko so zares imeli srečo.

Nekega dne je prišel na obisk kmečko oblečen človek, pinesel je novico, da je umrl Mariuttin oče, bogat kmet, ki je hčer pognal iz hiše, ko se je odločila za ljubezen do revnega fanta.

Na pogrebu …

Zjutraj je družina krenila na pot proti Mariuttini rojstni vasi, spremljalo jih je sonce, ki je pravkar vstalo in se napotilo na svoj dnevni pohod preko jasnega neba. Giovaninčku je bila jutranja hoja všeč, posebno potem, ko so za seboj pustili še zadnje mestne hiše. Cesta se je vila med polji, na katerih so pridno delali kmetje. Med potjo so srečevali ženske iz bljižnjih vasi, nakatere so porivale lesene ročnevozičke(burele), natovorjene s kmečkimi pridelki, druge verjetno revnejše, so nosile na glavah košare(čestele). Vse so bile namenjene v Gorico, prodajat svoje pridelke. Med njimi je bilo veliko takih, ki so Mariutto poznale, pozdravljale so jo, ji izrazile sožalje, jo spraševale kako živi. Hvalile so jo, kako lepe otroke ima.

Cesta je peljala po ravnini, tu in tam so ob njej stale hiše, zaselki okoliških vasi. Po nekaj kilometrih, so zavili na cesto, ki se je dvigala v pobočje hriba, bila je precej strma. Šli so skozi strnjeno vasico, hodili med vinogradi in sadovnjaki, ves čas so se vzpenjali.

Nekoliko zadihani so prispeli v majhen zaselek, ki je bil v resnici središče hribovske vasice. Bili so na cilju, tu je bil materin dom, sestavljala ga je stara hiša, tik ob njej je bila nova hiša, v trikotniku čisto v križišču dveh cest, se je stiskalo gospodarsko poslopje. V zaselku je bilo še nekaj hiš, zgrajenih tesno skupaj in lepa majhna cerkvica.

Kako lepo je bilo tukaj, pomladno sonce jih je grelo, božal pa lahen vetrič. Giovaninček je očaran vsrkoval to nepojmljivo lepoto.

Pokojnik je ležal v stari hiši, pare so bile v veliki črni kuhinji z ognjiščem. Tu je bilo zbranih veliko sorodnikov in v črnino odetih starejših sosed, ki so molile rožni venec. Dečkov pogled je blodil po temnem prostoru, ustavil se je ob mrliču, ki je ležal v krsti, razpelu, goreči sveči, posodici z blagoslovljeno vodo in vejici pušpana v njej. Čudno mu je bilo, da tega svojega nonota ni še nikoli videl, niti slišal ni veliko o njem. Družina je postala ob krsti, izkazala spoštovanje pokojniku in pritegnila molitvi za njegovo dušo.

Čez nekaj časa je mama, otrokom dovolila, da zapustijo prostor skozi zadnja vrata. Znašli so se, na majhnem dvorišču, obdanem z zidovi sosednjih hiš, tla so bila tlakovana z kamenjem. Na zadnji strani hiše so bili hlevi, kletke z zajčki, v nadstropju pa kokošnjak. Otroci so stekli okrog vogala in prišli na prostoren vrt. Na krpici trave sredi vrta, je rasla košata lipa, pod njo je bila preprosta lesena klopca.

Giovanin je stopil h klopci, od tam je imel čudovit razgled, čisto blizu na pobočju so cvetele češnje, v dolini so bila polja, na njih drobne pikice, to so bili ljudje, ki so delali na svojih njivah. Na zahodu se je razpotegnjeno dvigala rahla vzpetina, tik za njo nekaj sivine zgradb, ki se niso videle razločno, dale pa so slutiti Gorico. Vse skupaj so obdajali hribi, vzpenjali so se visoko in se stikali z modrino neba. Giovaninu je v radosti igralo srce, užival je v neizmerni lepoti narave in poslušal petje ptic. Na dan so privreli spomini na Mozirje, tukaj je bilo še veliko lepše. V njegovi duši je tlela želja, da bi lahko za vedno ostal tu, da bi bil to njegov dom.

Mariutta ga je poklicala, bil je čas za kosilo, pri katerem so bili zbrani skoraj vsi ožji sorodniki. Giovaninček jih je z zanimamjem opazoval, saj ni nikogar poznal.

Popoldne so prisostvovali pogrebu.

Po končanem obredu je družina vzela pot pod noge, hiteli so, ker so želeli priti v Gorico še pred nočjo.

Prepovedane igre na vozovih …

Sonce je postajalo vedno bolj toplo, pokukalo je tudi v najbolj temne kotičke vie Rabatta. Toplota in svetloba sta naredili svoje, življenje je postalo znosnejše, bolj veselo. Ljudje so bili boljše volje, na ustnicah jim je bolj pogosto igral nasmeh. Govaninček je postal spet razigran, prešerno se je smejal. Že zgodaj zjutraj sta na vrata potrkala, prijateljčka Berto in njegov leto mlajši bratec Karlo.Bila sta sinova zidarja Alda in njegove žene šivilje Pierine. Stanovala sta v večjem stanovanju na koncu dolgega balkona. Pri njiju se je, vedno razlegal otroški živ žav. Najstarejši hčerki sta bili že poročeni in sta živeli z možema, kljub temu je bilo doma kar osem otrok. Berto in Karlo sta bila najmlajša. Bila sta prijetna fantiča, z Giovaninčkom sta se lepo razumela. Vsako jutro so dečki prosili Giovanina, če lahko grejo na dvorišče.

Navadno jim je rekel: »Lahko, na ulico pa ne smete.«

»Saj ne bomo šli,« so obljubljali dečki, navadno so obljubo tudi držali.

Tistega dne, jih je premagala radovednost. Stopili so na ulico, z vlikim zanimanjem so opazovali vozove in kočije. Veliko je bilo tudi pešcev, sem pa tja je pripeljal kolesar. Nekaj časa so le opazovali, potem jim je postalo dolgčas.

V njihovih glavicah se je porodila ideja:"Kaj ko bi se malo vozili ?"
"Odpeljali bi se do konca ulice, tam bi počakali na voz iz druge smeri in se pripeljali nazaj." Je modroval Giovaninček.
"Ja, ja, to bi bilo zabavno, igro bomo lahko ponavljali še in še, saj je na ulici veliko vozov." Sta se strinjala Berto in Karlo.

Seveda je Giovaninček prvi skočil na voz, tik za petami sta mu sledila še Karlo in Berto.Veselo so se zabavali, vse jim je šlo gladko, nobeden od furmanov jih ni opazil.

Potem se je zataknilo.Tudi tokrat, se je Giovaninček prvi zavihtel na voz. Prijatelja sta mu sledila. Furman je nekaj slišal. Hirtro je ustavil je konja in stopil na tla. Tudi Karlo in Berto sta hitro skočila in zbežala proti domu. Giovaninčka je furman med glasnim brentenjem in preklinjanjem zagrabil za uho. Postalo mu je vroče, zelo ga je bilo strah. Zbral je pogum in predvsem moči. Skušal se izviti iz trdnega prijema. To mu je celo uspelo, ko je skušal steči za prijateljema, ga je presenetila pekoča bolečina. Nogi mu je oplazil furmanov bič, ki se mu je kot kača, ovil okrog golih meč. Dečk je zatulil od bolečine. Jokal je še dolgo potem, ko mu je uspelo zbežati na domače dvorišče.

Na balkonu v drugem nadstropju se je pojavil očka, nagnil se je preko ograje in ukazal: »Takoj gor!«

Deček se je počasi vzpenjal ... ni hitel, ker ga je bilo strah. Bal se je očetove jeze. Zdelo se mu je, da je prehitro prišel v drugo nadstropje.

Z očetom sta stopila v stanovanje, tam je sledila kazen. Očka ga je z dreto privezal ob mizo ... no saj bi se lahko brez velikega napora odvezal. Ni si upal ... očeta je spoštoval. Zavedal se je tudi, da je kriv in zato mora odslužiti kazen.

Imel je srečo, da je prav tisti dan prišel na obisk stric Drejc mamin mlajši brat. Tako je bil čas kazni občutno krajši, pa še na dvorišče je spet smel.

Obiski maminih bratov, so bili v tistih dneh zelo pogosti. Otroci niso vsega slišali, vendar so vedeli, da so se dogovarjali, naj bi se družina preselila na mamin dom. Zato, ker je tam podedovala nekaj premoženja, še bolj pa zato, ker je bilo na kmetiji vse v razsulu, bratje so bili mladi in neizkušeni. Skrbnik, pa je skrbel samo za svojo korist.

Maiutta in Giovanin sta se po pemisleku odločila, da se preselijo na kmetijo, otroci so se tega razveselili, najbolj vesel je bil mali Giovaninček.

Življenje teče naprej …

Prišla je pomlad, s seboj je prinesla veliko sonca. Na travnike posejala cvetje, njegov vonj je lebdel vzraku. Slišalo se je ptičje petje. Življenje je zajelo sapo in postalo živahno. Začel se je nov življenski krog.

Družina iz hiše ob potoku se je lotila kmečkih opravil, orali so in sejali. Delali od jutra do noči. Utrujeni od dela, so legli in po dolgih zimskih mesecih nespečnosti in nočnega tuhtanja, trdno zaspali. Delo in skrb za kmetijo, sta počasi polnila njihove duše z veseljem do življenja. Praznina in žalost sta počasi izginjali iz njihovih src. Zavedali so se, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Praznina ne bo nikoli, popolnoma izginila, a njihovo počutje se je izboljšalo.

Nanca je tisto pomlad garala, delala je več, kot je bilo treba. Želela je v delu utopiti žalost ... pozabiti na gorje. Delo na polju in gospodinjska dela, so polno zaposlovala njo in Štefanijo. Mala zlatolasa Danica je hodila povsod z njima. Nanca ji je laske spletla v drobni kitki, svetli koderčki so ji vedno znova uhajali iz njiju in se svobodno kodrali, okrog nežnega obrazka. V očeh ji sijala modrina, v njih si videl mir in nedolžno sproščenost. Deklica je bila izrezan oče, bila je visoka za svojo starost, svetlolasa, modrooka ... njene poteze so kazale njuno podobnost. Potem so bile tu še kretnje, tudi te so bile zelo podobne njegovim. Bila je zelo boječ otrok, ob srečanju s kom nepoznanim, se je vedno skrivala za starša ali sestro.

Štefanija jo je imela rada, vendar se je do nje obnašala kot odrasli, bila ji je skoraj druga mama.
V Štefanjini duši je bila še vedno bolečina, zato je bila pogosto otožna ... pogrešala predvsem Tinčko, s katero sta si bili zelo blizu.

Pepč je skušal živeti v sedanjem trenutku, vedel je, da je tako najbolje.

»Preteklosti v resnici ni več,«si je dopovedoval: »Prihodnost pa je še nepopisan list, ne vem, kaj mi lahko prinese.«
Je modroval sam pri sebi. Skušal je odmisliti preteklost, kar ni bilo lahko. Vedno znova se je vračala s svojo bolečino. On je delal ... da bi pozabil ... da bi pobegnil žalosti ... da bi se znašel v znosni sedanjosti. Ni šlo.
Razmišljal je o prihodnosti ... skrbelo ga je, da prišla Primorska pod Italijo. Zelo slabe občutke je imel ob tem, slutil trplenje, ki se je s naglimi koraki bližalo.

Iskal je svoj mir. Delal je na domači kmetiji in na posestvih grofa Coreninija, ko se je vreme skazilo, je popravljal hišo. Skušal jo je narediti čimbolj prijetno za bivanje. Hiša je bila pred vojno premajhna. Zato je dozidal še štiri prostore, ki so bili sedaj občutno preveč, tudi ti prostori so ustvarjali bolečino in občutek izgube.

Posejano in posajeno je vzklilo in raslo. Družina je plela in okopavala ... ob tem molila za dobro letino.

Nekega majskega dne, je prišel na obisk Lojze, Nancin bratranec. Nekaj je prinesel. Majhna glavica je kukala izza njegove srajce in se oglašala: »Hov, hov.«


To je bil Pazi, drobna, rdečkasta kepica, vendar so ga bili vsi veseli. Postal je ljubek mešanček. Podoben je bil lisički. Njegov rep je bil košat, oči prijazne, topel pogled je izžareval vdanost in zvestobo.

Od dne, ko je prišel k hiši Pazi, je imela Danica dobrega prijatelja, ki ji je bil prijetna družba v igri. Nikoli več se ni počutila osamljeno. Vedno je bil z njo psiček, tako prijazen in zvest.

Čez veliko let je poginil. Danica tedaj že šolarka, je zelo žalovala za njim. Posebno ob večerih, ko je sama ležala v postelji. Ni mogla zadržati joka, solze so ji tekle po ličkih in močile vzglavnik.

Že od prvih dni, preživetih v domači hiši, je imela deklica še enega dobrega prijatelja. To je bil potok, ki je žuborel pred hišo. Medtem ko tekel je mimo, ji šepetal zgodbe. Potem je veselo odžuborel tja daleč, vse do morja.

Giovaninček postane Ivan …

Dnevi so minevali z vrtoglavo hitrostjo. Velikokrat sta se Mariutta in Giovanin z najmlajšim odpravila na kmetijo. Za dečka so bila to enkratna doživetja. Ob teh priložnostih je vpijal vase vso lepoto pomladne pokrajine, njene čudovite vonjave in glasove. Predvsem mu je bilo všeč oglašanje ptic. Lepota ljubezenskih spevov namenjenih drobnim ptičicam, njihovim družicam. To je bila nepojmljiva lepota, ki je dajala čar in upanje pomladnim jutrom.

Otroku so bila zanimiva tudi srečanja z ženskami, ki so hitele proti prebujajočemu mestu. Pozdravljale so družino, izmenjale po nekaj prijaznih besed in zaželele lep dan.

Na polju je bilo delo v polnem teku. Kmetje so z upregami orali in branali. V tako pripravljeno zemljo so sejali in sadili. Garali so, ob tem bili zadovoljni in veseli. Pomlad je bila to, začetek novega življenskega kroga, to so bili dnevi, ko se je življenje ponovno rojevalo.

Takoj po prihodu na kmetijo, so tudi oni poprijeli za delo. Mali je tekal med delavci, po svojih močeh pomagal, če ne drugega je nosil vodo, tistim ki so ga za to prosili.

Na kmetiji je bilo vse boljše, veliko lepše, bilo je tako svetlo, ni bilo tiste sive utesnjenosti, tako značilne za mestne ulice. Razgled od tu je bil čudovit, videlo se je daleč in kraji tam spodaj so bili zelo lepi.

Hrana je bila veliko boljša, skromna a raznolika. Obogatena z veliko doma pridelane zelenjave. Giovaninček je imel posebno rad regrat pomešan s kuhanim krompirjem in zabeljen s slanino. Vsakodnevna hrana je bila polenta, kot dodatek so k njej ponudili šimico, peperonato, kislo mleko, kisel fižol, včasih so jo samo zabelili s slanino.

Velikokrat je bila na jedilniku tudi mineštra, zelo različna, tako kot so bile različne njene sestavine. Včasih so njen okus spremenile le začimbe in prav vsakokrat je v mineštro »stopil« prašič, res da prav narahlo, vendar dovolj, da je bila jed zato boljša.

V vasi se je razvedelo, da se bo Mariutta vrnila domov. Sosedje so bili radovedni, zanimalo jih je vse, kar se je pri Polaku dogajalo. Na kmetiji je bilo veliko novega, zanimivega. Ludje so selitev sprejeli z odobravanjem, ker so si želeli, da bi se življenje pri sosedovih pomirilo, da bi v hišo prišel nekdo, ki bi znal pokomandirati in urediti razmere na kmetiji, ki ji je grozil propad. Sosede so Mariutto spraševale, kako misli ali se res vrača. Vesele so njen odgovor povedale naprej ostalim vaščanom.

Tudi Giovaninček je v tistih dneh radovedno opazoval sosede. Njegovo zanimanje so pritegnili predvsem otroci, ki jih je bilo veliko, bili so vseh starosti. Vsaka družina je bila številna. Otroci so bili sramežljivi, skrivali so se za vogali, od koder so zvedavo kukali. Mestni deček jih je zelo zanimal, niso si mu pa upali približati in z njim navezati stika.

Nekega dne ga je nagovorila soseda Marička, vprašala ga je kako mu je ime.

»Giovaninček,«ji je odvrnil presenečeni deček.

»A Ivan si, lepo ime imaš in prav prijeten fantiček se mi zdiš.«Je rekla prijazna ženica, tako je Giovaninček postal Ivan, le očka ga je še vedno klical po starem.

Vedno več je bilo tistih, ki so ga ogovarjali. Prijaznemu dečku so se približali tudi otroci in bila so sklenjena številna prijateljstva. Nekatera so kljub temu, da je usoda vodila življenja zelo burno in jih premetavala sem in tja, trajala vse do pozne starosti, vse dokler ni prišla botra Smrt.

O vseh teh srečanjih je ob večerih, ko se je s starši vrnil v tesno stanovanje v Gorico, deček pripovedaoval sestrici in bratu. Bila sta mu nekoliko nevoščljiva, za vse kar je lepega doživljal. Tudi ona dva sta si želela čimprej na kmetijo v raj, ki ga je tam v hribu ustvarjala narava. Žal to ni šlo, ker je pouk še trajal in Mariutta je želela, da otroka hodita redno v šolo ... želela je da si pridobita čimveč znanja.

Vodnjak …

Pepč je popravljal kolo starega voza, z mislimi je bil pri delu. Delal je natančno, ni si hotel privoščiti napak, ki bi ga stale časa in denarja za nov materjal.
Njegovo veselo žvižganje, je kazalo, kako dobro je razpoložen. Od časa do časa je pogledal k mali Danici, ki se je igrala pred lopo nedaleč stran. Pestovala je čisto novo punčko, ki ji jo je prejšni večer sešila Štefanija. Igračko je klicala "Marička". Glasno se je z njo pogovarjala, jo nežno ujčkala in ljubeče uspavala. V Pepčevem pogledu, ki je nežno božal hčerko, je bila ljubezen in bil je ponos očeta na lepega in prisrčnega otroka.

Naenkrat je zaslišal kričanje, ki je prihajalo od studenca ... bolj zbrano je prisluhnil in slišal Nanco in sosedovega Ivana, ki sta se pepirala zaradi vode. Slišal je ženo, ki je sosedu očitala, da je za zalivanje svoje njive porabil vso vodo. Sedaj nima vode niti za najnujnejšo uporabo.
Pepč ni bil preperljiv moški, zato ni šel k studencu, da bi potegnil z Nanco, zanjo je tudi vedel, da je dovolj odločna in iznajdljiva in zato prav gotovo ne bo kratke potegnila. Besede, ki sta jih uporabljala prepirajoča, niso bile niti prijazne, niti lepe. Vzrok prepiru je bil ta, da je Ivan pridno zalival, pravkar presajene sadike na svoji njivi in porabil vso vodo, Nanca je prišla k skupnemu studencu z lesenim škafom in želela odnesti vodo domov. Našla pa je le, do zadnje kaplje izpraznjen studenec. Ženska je odločno stopila do soseda in od njega zahtevala pojasnilo. Vsak izmed njiju je zagovarjal svoj prav in vsak izmed njiju, je to podkrepil z grobimi zmerljivkami.

Čez nekaj minut je Nanca jezno privihrala na dvorišče, sedaj je bil na vrsti Pepč, da jih pošteno sliši. Jezna se obrnila k njemu: »Tako ti si kar tu med tem, ko sem bila jaz tam pri studencu sama s tistim grobjanom kradljivim.«

»Vem, da Ivan ni naredil prav, a jaz se ne bom prepiral z njim. Tega nočem, pa tudi zmorem ne.«

Ob tem mirnem in odločnem odgovoru, se ji je jeza polegla. Za trenutek je še pogledala k Danici, ki ju je gledala z velikimi modrimi očkami v katerih se je zrcalilo vprašanje: »Zakaj?«

Nanci je postalo nerodno in mislila si je: »Spet ima Pepč prav.«
Urno se je lotila dela, ki jo je čakalo. Po vodo je šla čez nekaj ur. Do takrat se je že natekla in brez večjih težav je napolnila škaf.

Naslednjega dne je bila sobota, dan ko je Nanca vozila pridelke na trg v Gorico. Vse je pripravila že zvečer. Zjutraj je vstala bolj zgodaj, nabrala še svežo zelenjavo. Oblekla se je nekoliko bolje in si privezala boljši predpasnik.

Zbudila je malo zlatolaso deklico, jo nahranila, lepše oblekla in počesala njene lepe laske. Ko je bila tudi mala pripravljena za odhod, jo je mama dvignila na voziček in že sta hiteli proti mestu. Na cesti nista bili sami, veliko žensk je hitelo s pridelki v Gorico. Nanca je vse pridelke oddala sestri Ani, ki je bila branjavka in je prodajala na tržnici.

Sestri sta si na hitro izmenjali novice, Ana je potožila o težkem življenju, o pomanjkanju, ki ga njena družina trpi, pritoževala se je čez moža in njegov način življenja, na koncu vsa obupana dodala: »Še v grob me bo spravil.«

Ana je bila leto mlajša od Nance, pri izbiri moža ni imela najbolj srečne roke. Pepi je bil lep, postaven, vedno nasmejan, znal je dvoriti, zato je bil ženskam všeč. Zelo rad je pregloboko pogledal v kozarec, še raje je tekal za za vsakim krilom, ki mu je prekrižalo pot. Velikokrat je bil v težavah, ko so zanj zvedeli možje, da se njihove žene sestajajo z njim. To je prišlo na uho tudi Ani in ob takih novicah jo je zelo bolelo srce, ki je še vedno ljubilo.
Živela sta pri njegovih starših, v majhni hiški ob Soči, ki je bila last njegovega očeta. Ob njegovem načinu življenja, ni zaslužil niti zase, tako da je skrb za družino padla na Anina ramena. Skrb za štiri otroke, pa ni bila lahka naloga. Srečo je imela le v tem, da ji je najstarejša Anna, že pridno pomagala na trgu. Žal so malo Anno razmere v domači hiši, zaznamovale za vse življenje. Ni se poročila, če je kdo postal radoveden, zakaj je tako, mu je mirno razložila: »Kdo, ki bi bil kaj vreden, me ni zaprosil, pijanca pa nisem želela. Raje garam sama zase, kot za ničvrednega moža in kopico lačnih otrok.«

Pepiju ni uspelo spraviti Ane v prerani grob. Še zelo mlad je neke noči, ko se je pijan vračal domov, padel v globok jarek. Zjutraj ga je tam, še živega našel sosed, čez nekaj dni je za posledicami padca umrl.

Nanca je skočila tudi k starejši sestri Pavli, ki je imela trgovino v eni izmed najbolj prometnih ulic. Trgovina je dobro poslovala, Pavli šlo zelo dobro, kljub temu da ji je mož padel v vojni. Bila je spoštovana vdova, primerna partija za marsikaterega moškega. Veliko je bilo takih, ki so jo želeli vzeti za ženo, ona ni hotela nobenega, zgovarjala se je da to počne v dobro svojih dveh hčera. Gracija in Pavla sta bili lepi, nekoliko prevzetni dekleti. Dovolj stari za delo v trgovini. Pridno sta pomagali mami in čakali na primerna snubca.

Pavla je Danici dala bombonček in jo pobožala po lepih kodrčkih. Nanca je kupila nekaj malenkosti, pozdravila je sestro in nečakinji in odhitela domov.

Med potjo je mala neprestano čebljala o teti, ki ji je dala bombon. "Mmm ... tako dober je", je zaupala mami:"In teta pa je tako pridna", je še dodala, vsa vesela tako dobrega darila.

Doma je Nanco čakalo presenečenje. Pepča je našla, ko je kopal vodnjak. Začudena ga je vprašala: »Zakaj?«

Nekaj trenutkov je bil tiho, potem ji je mirno odgovoril: »Ni mi do prepirov s sosedi, zaradi vode še najmanj, upam in znam si pomagati, prav kmalu bomo imeli dovolj vode.«
Res je bilo v vodnjaku dovolj vode za družino in tudi za sosede, ki so večkrat prosili zanjo.