Lepote ranega otroštva ...

Danica je bila nežna in zelo občutljiva punčka, ki je globoko čutila ... bila je dovzetna za majhne dogodke, katerih marsikdo še opazil ne bi. Občudovala je naravo. Že toplo sonce in rahla sapica sta otroku pomenili užitek ... celo srečo. Rada je imela živali, jih oboževala in z njimi živela.

Ob vrnitvi iz Rodin je Nanca prinesla kokoško.Ta je spomladi ubogala klic narave ... postala je koklja. Nanca je šla v sosednjo vas, kjer je kupila osem oplojenih jajčk. Položila jih je v gnezdo in nanje položila kokljo, ki je jajčka pridno grela. Prišel je dan, ko so se izvalili drobni piščančki. Bili so bile ljubke, rumene in zelo nežne kepice, ki so neprestano čivkale. Koklja je lepo skrbela za svoj naraščaj, bila je zelo skrbna mamica. Pognala se je v vasakogar, ki se jim je preveč približal. Danici so bile drobne živalice všeč, stegnila je ročico in skušala pobožati eno izmed čivkajočih kepic. Koklja, nič kaj vesela, tega kar se je pravkar dogajalo, se je zagnala vanjo. Kljuvala jo je v rokico. Ob vsakem udarcu močnega kljuna, se je na nežni koži pojavilo nekaj kapljic krvi. Deklica je preštrašena jokala in klicala mamo. Pritekla je Štefanija, ki je bila v bližini. Nagnala je kokljo ... deklico pa vzela v naročje. Pihala ji je v ranice in jo tolažila. Ta dogodek je bil za malo dobra šola, nikoli več se ni preveč približala hudi koklji. Piščančke je opazovala le od daleč.



V sadovnjaku pred hišo, je raslo tudi nekaj češnjevih dreves. Ta drevesa so spomladi prva vzcvetela. V belino odeta so bila neizmerno lepa. Danica, ki je lepoto občutila kot nežen dotik, je posedala pod njimi in sanjarila. Njena duša je lebdela nekje daleč v svetu te bele lepote, oblite z zlatilom pomladnega sonca. Deklica je posedala pod češnjami tudi potem, ko so ocvetele. Opazovala je drobne plodove, ki so se počasi večali. Tako je opazila, da postajajo vse bolj svetli, nežno rumeni ...nato vedno bolj rdeči. To je bil trenutek, ko je spoznala, da so češnje nadvse prijetnega okusa. Očka, ki je te drobne polodove nabiral, jih je nekaj spustil na tla. Pristali so v dekličini drobni ročici, ki jih je nosila v usteca, jih vesela okušala in pri tem pozabljala, da imajo koščice. Čez veliko let, ko je bila starejša se je rada spominjala nazaj ... na lepoto v belo odetih češenj .... na njhove plodove, ki so postajali rdeči ... na tisti okus, ki je deklico prevzel že v rani mladosti.



Ob žetvi, so žanjice odhajale na njive, takoj ko se je zdanilo. Tudi Nanca in Štefanija sta bili med njimi, za njima je tekala Danica, ki je ni moglo nič ustaviti. Zbudila se je sama in nestrpno čakala, da se odpravijo na pšenična polja. Uživala je v ranih jutrih, opazovala jutranjo zarjo in božala roso, ki je ponoči prekrila rastline ... potem je prišlo tisto najlepše. Sončno svtlobo je opazila na zahodu. Prav počasi se je obrnila priti vzhodu in zdaj je lahko opazovala, kako se je sonce počasi dvigalo izza hriba. Potem je zaplavalo na kristalno čisto nebo. Vse to je spremljalo nešteto glasov. Daleč najljubše ji je bilo petje drobnih ptičkov v grmovju ob potoku. Postajalo je vedno topleje. Tako prijetno je znalo božati sonce. Ona je razigrana tekala po strnišču in klepetala z žanjicami. Pozneje, ko je pritisnila vročina, so ženske odšle domov. Vesele, da je žetev za tisti dan končana ... vesela je bila tudi Danica, ki so jo že čakale nove igre in nova sanjarjenja.



Čas košnje je bil za Danico nekaj posebnega, rada se je motala med grabljicami .... se predajala toploti poletnega sonca. Veselila se je ob večerih, ko je bilo seno spravljeno v kopo, ki jo je naredil Pepč. Najbolj jo je vznemirjalo, ko se je pripravljalo k nevihti. Njene velike očke so z velikim zanimanjem opazovale odrasle, ki so hiteli v upanju, da rešijo suho seno. Ob tem ko je postajalo vse bolj temno in je zavel jugo, ki je postajal vse močnejši. Potem je zagrmelo in zabliskalo se je, v zraku je bilo nekaj tako nenavadnega, naelektrenega ... to jo je tako prevzelo, zelo je uživala v teh trenutkih, ki za večino niso pomenili nič dobrega. Poletne plohe so ji bile všeč, rada je tekala po dežju in uživala v prijetnem hladu deževnih kapelj. Strah pa jo je bilo toče, ledenih zrnc, ki so poškodovale rastline in njo tako boleče pikale. Ne, toče pa res ni marala.



Veselila se je tudi nedelj. Zjutraj so se vsi lepo oblekli in šli k maši. Nedeljsko kosilo je bilo nekaj posebnega, vedno je bilo tako okusno. Potem so bili tu popoldnevi ... tako prijetni, v hišo ob potoku so prihajali nedeljski obiski. Ti so Danici postajali vedno bolj všeč, kako prijetno je bilo, ko je bila hiša polna. Prihajali sta Nancini sestri in njuni otroci, skoraj vsako nedeljo je prihajal bratranec Lojze, včasih so prišli tudi Lukovi. Veselo je bilo. Otroci so se igrali in klepetali. Nanca je na mizo postavila dobrote, ki niso bile običajne na njihovem jedilniku. Obiskovalci so Danico hvalili, kako je pridna in lepa ... njej je to še kako godilo. Posebno vesela je bila, ko je prišla na obisk Anna. Bila že velika ... a tako nežna in prijazna, da je že ob prvem srečanju osvojila otrokovo srce. Njenen brat Paolo je bil edini med obiskovalci, ki ga ni marala. Zato, ker jo je vedno dražil, s tem jo je velikokrat spravil v jok. Obiskovalici so zvečer odhajali. V dekličini duši so puščali občutke vznesene lepote in prijetnega vznemirjanja. To jo je spremljalo še dolgo v noč.

Ivanovo prvo kresovanje …

Tisto leto je poletje prišlo skoraj neopazno ... bilo je eno izmed najlepših v Ivanovem življenju. Zelo lep je bil ta čas tudi za njegovo družino. Obenem so bili to zadnji brezkrbni meseci, preden je deček začel hoditi v šolo, ki se je ni pretirano veselil.

To poletje je Ivanček preživel v naravi, v prijetni družbi številnih prijateljev. Med igro so dihali čist zrak in toplo sonce jih je božalo. Zato jim je koža je lepo porjavela.

Tudi Tonče je bil vesel novega doma. Veselil se toplega poletja na vasi. Veliko se je družil z najmlajšim stricem. Stalno sta tičala skupaj, tako pri delu, kot pri igrah ... včasih tudi pri zelo resnih pogovorih.

Fani je postala bolj zgovorna. Našla si je nekaj prijateljic, s katerimi se je igrala. Vsaka je imela svojo punčko iz cunj. Igrale se mamice, zelo resno so skrbele za svoje malčice. Pestovale so jih, ujčkale in jih zvečer, ko je postalo temno, dajale spat. Deklice so bile skrbne. Tako resno so se držale, da so se starejši veselo muzali, ko so jih opazovali.

Mariutta je vsak prosti trenutek izkoristila za nabiranje divjih rastlin, da je z njimi popestrila jedilnik. Že zgodaj pomladi je nabirala koprive, ki so bile dobra in zelo zdrava zelenjava. Nabirala je tudi divje šparglje in vršičke divjega hmelja, razne vrste dišavnic, ki jih je dodajala hrani v majhnih količinah in tako izboljšala njen okus. Čaje je nabirala skozi vse leto, sušila jih je v senci in spravljala v platnene vrečke. Pili so jih med boleznijo ali kot topel napitek v mrzlih zimskih mesecih. Nabirala je tudi gozdne sadeže, kot so jagode, robidnice, drnulje, jagode črnega trna, šipek, lešnike in veliko vrst užitnih gob.

Sadje, ki so ga pridelali je rezala na krhlje in ga sušila. Pripravljala je tudi več vrst okusnih marmelad.

Vsak teden je odnesla nekaj pridelkov ... jajca in maslo v Gorico. To je tam prodala, z denarjem ki ga je zato dobila je kupila najbolj potrebne stvari za družino. Kakšna lira ji je tudi ostala, spravila jo je za plačilo davkov.

Junija je postala glavna tema pogovorov med dečki kres. Obujali so spomine, kako lepa je bila lanska kresna noč. Velik kres so prižgali in kako dolgo je trajalo, da je dogorel.

» Naš Lojze ga je preskočil, ko so bili plameni največji.«Se je hvalil Pepček, tudi Frančko se je oglasil in dodal: »Ni bil samo on tako pogumen, skočili so še Janko, Tonče in Janez ... Ko bom dovolj velik, bom tudi jaz skakal.«

»Mi ob kresu pojemo, rajamo in poslušamo starejše, ki pripovedujejo, prav neverjetne zgodbe.«Je nadaljeval pogovor Frančko.
Zavzeto so iskali primerno kurjavo ... jo nosili na kup, da bo njihov kres res mogočen ... največji v okolici ... bo dolgo dogoreval.

Tako so se pogovarjali o običaju, ki so ga kristjani prevzeli od poganov, ti so kresove prižigali v čast Kresniku. Običaj kresovanja se je ohranil vse do druge polovice šestdesetih. Takrat je dokončno zamrl, kar je velika škoda, ker je bil to lep običaj s pridihom pravljičnosti.

Končno je prišel, tako pričakovani večer pred praznikom sv. Janeza Krstnika, ki goduje 24.6., čas ko se je zbrala vsa vas ob kresu. Bilo je živo, slišala se je lepa slovenska pesem, telesa so se gibala v ritmu glasbe, pogumni mladeniči so skakali čez in skozi ogenj. Starejše ženske so pripovedovale o moči kresne noči. Rastline nabrane v tej noči naj bi imele magično moč, Ivanček je poslušal o nadnaravnih bitjih, kot so škrati in vile ... pa o praprotovem semenu, ki bi imelo veliko moč. Med drugim, bi to seme v čevljih pomagalo pri razumevanju živalske govorice. No, že sam ogenj prižganega kresa ščiti pred uroki in hudobnimi nadnaravnimi bitji, so menile ženske. Za boljšo zaščito, so dekleta in žene proti jutru natrgale rumenega, še rosnega cvetja in ga spletale v venčke. Te so nameravale obesiti na vrata hiš.

Ob zori so se kresovalci razšli, sproščeni in veseli, da so se ubranili urokov in vseh hudobnih nadnaravnih sil. Venčki cvetja so ostali obešeni na vratih vse do drugega leta, ko so jih zamenjali sveže spleteni.

Življenje je teklo naprej po ustaljenih tirnicah, ob delu, igri ... v prešernem veselju ob poletnih jasnih dneh, ki so priklicali smeh na otroške obraze.

Murko in dan ko je prišel k hiši ...

Zadnje junijske nedelje se je družina iz hiše ob potoku, odpravila na obisk k prijateljem v Čikavc. Od doma so odšli takoj po kosilu. Šli so po stezi, občutno krajši od ceste, ki je povezovala oba kraja. Vodila jih je čez domačo vas. V senci ob domačijah so sedeli vaščani in uživali v nedeljskem počitku. Mimoidoči družini so, na njen pozdrav odgovarjali: »Bog daj!«
Sem pa tja je kdo vprašal: »Kam pa kam, skozi ta lep dan?«
Pepč je na taka vprašanja odgovarjal: »V Čikavc gremo k Lukovim.«
Tik ob zadnji hiši so se spustili po strmi stezici, previdno so se spuščali v globoko sotesko potoka, ki je spodaj tekel svoj lahkotni tek. V mirnem tolmunu je plavala račja družina.
Danica je spraševala: »Katere živali so to?« Saj, do tega dne, še ni videla račk.
Nanca ji je potrpežljivo odgovarjala: » To so račke, ki prav tako kot kokoške nosijo jajčka, le da se one zelo rade kopajo.«
Pepč je deklico dvignil in jo prenesel preko vode. Na drugem bregu jo je postavil na tla. Začeli so se vzpenjati po strmini, ki je samevala, v objemu prijetne sence akacij. Pot je vodila visoko v breg. Le malo naprej so akacije zamenjali mogočni hrasti. Tako lepi so bili v svoji mogočnosti. Dvigali so se visoko v nebo. Pod njimi je rasla visoka trava, tam je Danica zagledala majhno zeleno žuželko.
Vesela je zaklicala: »Tata poglej! Hvali Bogca!«
Za trenutek so pobstali in opazovali majhno bogomoljko. Pepč je deklici povedal nekaj zanimivosti o njih.
Nedaleč naprej, so prečkali borov gozdiček, v katerem je omamno dišalo. V krošnjah dreves so se oglašale ptice. Občasno se je zaslišal rahel šum. Morda so ga povzročile v gozdu živeče živali, lahko je bil to le šum vetra, ki je potegnil med drevesi.
Nenadoma so se znašli na čistini. Postalo je svetlo. Obisijalo jih je sonce z zlatimi žarki.
Pred njimi se je razprostirala velika senožet. Sredi tega rajskega travnika je samevala cerkvica sv. Petra. To je bil kraj nepopisne lepote. Med travo, ki je rahlo valovila v mili sapici je v vsej svoji krasoti raslo veliko raznobarvnega cvetja, najlepši so bili divji nageljčki. Cvetje je s svojim omamnim vonjem privabljalo veliko pisanih metuljev. Letali s cveta na cvet in igrivo preletali skozi prijetno topel zrak. Očarana plavooka deklica je vso to lepoto gledala. Bila je očarana. Največ njene pozornosti so pritegnili pisani metulji, s svojim igrivim plesom tik nad dišečimi travami.
Potem jo je zagledala. Za trenutek je obstala odprtih ust. Prešinilo jo je spoznanje, kako lepa je ta drobna, rdeča, s črnimi pikami posuta žuželka.
»Pikapolonica!« Je zaklicala, da bi na lepotičko opozorila tudi ostale. Vzela jo je v rokico, jo podržela na razprti dlani. Gledala jo je, kako se je neodločno prestopala. Opazovala, ko ji je čisto počasi zlezla na drobni kazalček.
Takrat je rekla Štefanija: »Reci ji naj ti pove, kje je tvoj tata!«
Danica jo je ubogala. Vsa resna je nagovorila drobno pikasto žuželko: »Pikapolonica povej kje je moj tata?«
Čudno naključje je hotelo, da je pikapolonica poletela v Pepčevo smer. Vsi so se smejali. Le drobna deklica je verjela, da ji je lepa žuželka pokazala očka.
Prečkali so še en potok. Šli mimo nekaj vrtov in že so bili med hišami ... bili so na cilju. Na Lukovem dvorišču je v senci sedela cela družina, veseli so stopili obiskovalcem naproti in jih veseli pozdravljali: »Bog daj, da ste le prišli.«
Postregli so jim s pijačo in domačim kruhom, za malo se je našla tudi sladka cidela(bonbonček). Starejši so se pogovarjali. Otroci so se zbrali ob robu dvorišča in se veselo igrali.
Sredi igre je Danica presenečena obstala. Od hleva je prišla muca, za njo so pritekle štiri mlade mucke.
Deklica je ob pogledu nanje, presenečeno vzkliknil: »Mucke! Kako so lepe!«
Ivan je ujel tigrastega mladička in ga prinesel deklici, ta ga je dvignila in nežno božala, ... potem je boječe povedala svojo željo: »Tako rada bi imela tega mucka.«
Na to ni nihče nič odgovoril. Odrasli so stopili v hlev.
Nanca in Pepč sta zaželeli srečo pri živini: »Bog daj srečo!«
Ogledali so si govedo in hvalili, kako lepe so živali.
Pozno popoldne so se gostje, začeli odpravljat domov.
Gospodinja je takrat rekla Danici:" Mucek je tvoj! Lahko ga odneseš domov!"
Deklica je bila tega zelo vesela.
Mucka so dali v vrečo.
»Da vam ne zbeži.« Je ob tem rekla Lukčeva tamlada.
Nazaj grede so bile Danične oči, neprestano uprte v vrečo, ki jo je nosil Pepč.
Danica je čez veliko let svojima otrokoma ... še pozneje svojim vnukom pripovedovala zgodbo o nesrečnem mucku Murku. To je bila žalostna zgodba ... ona je bila vse do svoje smrti prepričana, da je kriva za muckovo smrt. Njeno srce je težila senca krivde, ki se tudi z leti ni zmanjšala.
Zgodilo se je tako.
Tudi tistega dne, sta se v senci mogočnega hrasta, igrala ... nerazdružljiva, mali tigrasti mucek in drobna plavooka deklica. Murko je veselo tekal za drobnimi kamenjčki, ki mu jih je metala ... jih potem igraje s tačkami premikal po dvorišču. Danica se je prešerno smejala, v očeh obeh se je lesketalo veselje. Le droben hipec nepazljivosti in veselje se je spremenilo v žalost. Ki je legla na otrokovo dušo in tam za vedno obležala. Temu je bil kriv droben kamenček, ki ga je Danica nerodno vrgla. Zadel Murkovo glavico. Mucek je padel na tla in tam mrtev obležal. Deklica ga je dvignila v naročje.
Vsa prestrašena je klicala mamo: »Mama, mama pomagaj!«
Nanca je hitro pritekla, žal ni mogla ničesar storiti. Murko je bil mrtev.
Poskušala je malo potlažit, ji dopovedat, da ni kriva. Njen trud je bil zaman. Deklica se je počutila krivo.

Ivanček gre v šolo ...

Poletje je minilo kot bi mignil in prišel je čas, ko je Ivanček moral v šolo, tega ni bil niti najmanj vesel. Veliko že je slišal o učitelju, da je strog, da tepe za vsako malenkost in kaznuje s klečanjem na pesku, zato ga je bilo šole strah.
Tistega dne mu je dala Mariutta v roke torbico v kateri je bila tablica, kreda in krpica za brisanje. Preden se je podal na pot proti šoli, mu je mama hitela naročat: »Bodi tiho! Ubogaj gospoda učitelja! Lepo mu odgovori, če te kaj vpraša! Ne pretepaj se s fanti na poti v šolo in iz nje!«
K sreči je bilo že pozno, v drugem primeru bi mu še delila dobre nasvete, mu žugala, česa vesega ne sme, tako se je obrnila še k Fanici in jima rekla: »Zdaj pa le pojdita, drugače bosta zamudila.«
Nista šla sama, v zaselku je bilo še več otrok njune starosti, tako da so skupaj hodili proti šoli, ki je stala sredi spodaj ležeče vasi. Velika večina od teh otrok ni bila navdušena nad učenjem, šolo in učiteljem.
Učitelj je bil starejši, zahteval je strogo disciplino, otroci so morali sedeti vzravnano z rokami na hrbtu, med poukom so morali biti tudi popolnoma tiho. Kdor se tega ni držal, dovolj je bil le rahel premik ali roka, ki je za kratek trenutek ušla in popraskala po glavi, je bil tepen. Ob hujših prekrških, pa je moral otrok k potoku po pesek in potem klečati na njem, kar je bilo zelo boleče. Pouk je potekal v italijanskem jeziku, ki ga večina otrok ni razumela.
Pri verouku jih je učil kaplan, tudi on je bil strog, že malenkost je dala povod, da je njegova palica po nekajkrat udarila nežno otroško dlan. Vendar je bilo učenje pri gospodu kaplanu prijetnejše, on je bil naše gore list in učil je po slovensko, ne samo učil, jezik je tudi ljubil in spoštoval.
V naslednjih letih je postajalo za slovenske otroke v italijanski šoli, iz dneva v dan huje. Ivančka je v višjih razredih poučevala starejša učiteljica, ki je prihajala iz južne Italije, klicati so jo morali: »Signorina maestra,« bila je namreč ostarela gospodična, kateri se ni uspelo poročiti. Doma je bila daleč na jugu, zato ni imela nobenih možnosti, da bi obiskovala svoje domače. Nezadovoljstvo v zasebnem življenju jo je naredilo hudobno in svojo slabo voljo je izživljala nad nič krivimi učenci.Tepla jih je, predvsem pa zmerjala, za to je uporabljala najbolj grde zmerljivke, ki jih premore italijanski jezik, če je nekoga imenovala »schiavo«niti ni bilo tako hudo. Huje je bilo, ko so nič krivi otroci pridobivali imena kot »figlio di puttana,« kar je zelo bolelo v nežnih otroških dušah.
Ivančku so se minute v šoli vlekle, vsaka minuta se mu je zdela dolga kot ura. Sedel je mirno, v mislih je potoval v naravo med ptice, ki so prelepo pele. Učitelj ga je včasih poklical in mu zastavil vprašanje, seveda deček ni vedel odgovora, saj je bil še pred nekaj trenutki, v mislih sredi visoke trave in tam je poslušal prelepe glasove narave. Prav pogosto je zaradi tega pela šiba in v Ivančku ubila še tisto že tako majhno željo po šoli.
Kmalu so se začeli dečki na daleč izogibati šoli in strogemu učitelju, ki so se ga bali. Vsako jutro so odšli od doma; že za prvim grmovjem, pa so zavili v drugo smer, tako so imeli prav prijetne dopoldneve ob igri; le pozorni so morali biti, kdaj so se deklice vračale iz šole. Dolgo je trajalo to lepo obdobje, deklice jih niso zatožile, učitelju pa je bilo prav malo mar, koliko slovenskih otrok ne hodi v šolo.
Vendar je prišel dan, ko so jih odkrili in to čisto po naključju, slučajno jih je videla Marička. Odhitela je v vas in pri vsaki hiši povedala: »Danes sem bila na Livišču, nazaj grede se videla muli, ki so se v času pouka igrali tam spodaj ob poti. Povem vam, da mularija ne hodi v šolo.«
To je bilo krivo, da je bilo potem doma zelo hudo, Giovanin je dečka privezal ob balkonsko ograjo, tam je moral potem prestajati naloženo kazen; Ivančka očka ni nikoli tepel. Veliko njegovih prijateljev ni imelo toliko sreče, doma so bili tepeni. Vsi pa so morali obljubiti, da bodo redno hodili v šolo. Tega so se dečki tudi držali.
No, saj starši niso bili posebno navdušeni nad italijansko šolo:"Doma bi mularija lahko pomagala, če že ne hodi v šolo," so menili.

Velika sestra

Lojze je prihajal pogosto na obisk, bil je zelo prijazen, vedno nasmejan, z Pepčem je rad pomoževala, veliko sta si imela za povedat. Tistega nedeljskega popoldneva je prišel z namenom, da vpraša za Štefanjino roko, že dolgo je ljubil to lepo dekle. Pepč je bil vesel njegove prošnje in takoj mu je povedal, da mu hčer rad da, le ona se mora s tem strinjat, poklical jo je in vprašal. »Sem še veliko premlada, da bi se ženila.« Se je glasil njen odločni odgovor. Lojze se je žalosten, sklonjene glave poslovil. Pepč pa je Štefaniji očital: »Kako si mogla odgnati tako dobrega snubca?«
Začudena je mala Danica gledala, ko se je Štefanija odločno uprla očetu.
»Ne tata, sem še premlada, nočem se še poročiti!« Je odločno rekla postavna mladenka, svetlih las spletenih v debelo kito, ovito okrog glave in lepih modrih oči s katerimi je uporno gledala očeta.
»Poglej Štefanija! Lojze je dober fant, pravi je zate!To vem! Postal bo dober gospodar, znal bo poskrbeti za družino, dober mož ti bo in dober oče bo vajinim otrokom.«Jo je prepričeval Pepč: »Jaz se staram, zato je prav, da pride v hišo zet, ki bo poskrbel za moška opravila«
»Ne!« je samozavestno reklo dekle in odločno odšla iz hiše.
Nanca je skušala posredovati, zato je rekla možu:»Ne sili je, punca je pametna ona že ve kaj dela.«
»Ne bom je silil, a me skrbi ... ta je že tretji, ki ga je zavrnila.«
»Ne skrbi, ko bo prišel pravi, se bo poročila.«
»Lojze je res dober fant, želim si, da bi postal moj zet. Tista njiva, ki bi jo dobil za doto, bi tudi prav prišla.«
»Pepč saj ne želiš, da bi bila Štefanija nesrečna?«
»Tega si res ne želim.«Je rekel Pepč in zaskrbljen odšel k živini. Tam je sam pri sebi razmišljal: »Če bo dekle zavračalo snubce, ne bo nihče več prosil za njeno roko.«
Medtem je Nanca v hiši razmišljala: »Štefanija je pridna, iznajdljiva, med ljudmi je priljubljena in tudi lepa je. Delati zna vse; pridna je na polju, veliko si je že prislužila z delom na grofovih posestvih. Z denarjem zna varčno ravnati; vsako tako prisluženo liro je porabila za nakup bale, to je sama izvezla in zašila. Vse zimske večere je presedela z iglo v roki. Nikoli ni brez dela, tudi pletle zelo lepo in pri gospodinjskih delih se zna obrniti. Ja pridna je naša starejša hči. Ni pa dobro, da je tako odločna, to jo bo še teplo.«
Dekle je sedelo ob potoku, tako kot velikokrat ob nedeljah popoldne in tuhtalo: »Ne, ne bodo me prepričali, ne bom se še poročila, sama lahko skrbim zase. Kaj me čaka, če se že sedaj poročim in to z nekom, ki je res dober fant, a jaz ga nimam rada? Premlada sem še in nekega dne bo prišla ljubezen, takrat si bom želela poroke in želela si bom otrok. Zakaj me toliko silijo? Zakaj mi ne pustijo moje mladosti? Ne, ne bodo me prepričali, saj sem še tako mlada. Poročila se bom takrat, ko bom sama želela.«
Vrnila se je v hišo, nihče ji ni nič več rekel, le mala sestrica jo je začudena gledala.
Niso je prepričali, oče je ni silil več, mama pa je bila tako že ves čas na njeni strani.
Pravi je prišel, res šele čez veliko let, poročila se je, ko je bila stara dvaintrideset let, poroke želela in bila srečna ... poročila se je s svojo veliko ljubeznijo.

Prepoved uporabe slovenskega jezika ...

Čas je hitro tekel. Jesen se je poslovila, odeta v najlepše barve. Prišla je mrzla zima, ki je prinesla nekaj snega, prav za božične praznike.
Danica je vedno raje hodila v šolo. S Pavlo sta postali nerazdružljivi, veselila se je druženja z vaškimi otroki, prijetne so ji bile igre na šolskem dvorišču. Želela si je novega znanja … se veliko naučiti, bila je naravnost lačna znanja.
Pouk je potekal v italijanščini, kar ji ni bilo posebno všeč. Žal se tega ni dalo spremeniti. V prvem razredu so še imeli dve uri slovenskega jezika na teden, tudi verouk je potekal v materinščini. To je bilo malo. Potem so prišla leta, ko tudi tega ni bilo več, zato jo je ob večerih očka učil slovenščine. Veliko sta skupaj brala in pisala. Pomagala sta si s starimi šolskimi knjigami. Učil jo je, in predvsem ji je skušal vcepiti ljubezn do slovenskega jezika, uspelo mu je, res ga je vzljubila. Brala je vsak prosti trenutek, posebno je uživala je ob recitiranju pesmi.
Nad primorskimi Slovenci se je izvajala strahovlada, v obliki agresivnega fašizma že od 1920 leta. Naslednje leto !921 so bili izvoljeni slovenski poslanci v italijanski parlament, borili so se za en sam cilj, ohraniti svojo narodnost v boju proti vse hujši italijanizaciji. Oktobra leta 1922 je v Italiji prišel na oblast Benito Mussolini. To so bila leta, ko se je pritisk italijanskih fašistov na slovenski živelj na primorskem stopnjeval, postajalo je vedno huje. Leta 1923 je prišlo do prepovedi uporabe slovenskega jezika v vsem javnem življenju. Prepovedali so uporabo slovenskih krajevnih imen, v rojstne in matične knjige so vpisovali le italijanska imena in priimke. Slovenske učitelje so pregnali v južno Italijo ali preko meje v Jugoslavijo. Nekateri so preko meje zbežali sami, v upanju da bodo na drugi strani svobodno zaživeli.
Primorskim Slovencem je ostala le slovenska molitev in petje v cerkvi. Prav zato je imela Danica rada verouk. Gospod kaplan je bil prijazen, bil je tudi zaveden Slovenec. Po svojih najboljših močeh je skušal otrokom približati jezik njihovih staršev.
Potem se je zgodilo nekaj, kar se ji je vtisnilo v mlado dušo in ji za vedno zagrenilo obiskovanje verouka. Po tem dogodku se je gospoda kaplana bala, ni mu več zaupala.
V razredu je bilo tiho, vsi so z zanimanjem poslušali zgodbo o Jezusu v templju. Danica je mirno sedela, roki je držala na hrbtu. Naenkrat je začutila, da jo srbi nosek, podzavestno je dvignila roko k obrazu in se popraskala. Gospod kaplan je to videl, jezno jo je poklical iz klopi.
„Takoj pridi pred kateder!“je jezno zavpil.
Deklica ga je vsa prestrašena ubogala.
Vzel je palico in ji velel: „Razpri dlan!“
Šlo ji je na jok, bila je vsa prestrašena, vendar je ubogala. On je nekajkrat je zamahnil. Vsakokrat se je od bolečine zdrznila. Bolele so jo dlani, še bolj jo je bolelo ponižanje. Prepričana je bila, da si kazni ni zaslužila.
Učiteljica je ni nikoli tepla, tudi zaprta ni bila nikoli. Zato, ker je bila mirna punčka. Rada se je učila in zato je veliko znala. Dobro je znala računati, še bolje je brala in pisala. Italijanska učiteljica jo je imela zelo rada, vzpodbujala jo je pri učenju in skupaj sta sanjarili, kako bo nekega dne šla v Gorico v šolo in tudi ona postala učiteljica.
Iz tistih dni se je Danica zelo živo spominjala tudi naslednjega dogodka:
Sosedov Francelj je pritekel na dvorišče in ves zadihan rekel: „Pepč skrij Mohorjev koledar! Karabinjerji gredo, če knjigo najdejo jo bodo sežgali.“
Pepč je brez besed stekel po knjig in jo hitro skril na vrtu.
Prav kmalu so prišli v hišo ob potoku karabinjerji in zahtevali koledar.
„Ne nimam ga, mi ga gospod kaplan ni dal,“ se je izgovarjal Pepč.
Niso mu verjeli, zato so premetali celo hišo. Ničesar niso našli. Osramočeni so odšli, še prej so zagrozili, da se bodo vrnili, ker vedo, da imajo v hiši prepovedano knjigo.

25.



Beg strica Petra v Jugoslavijo




Leta so tekla. Ivanček je prerasel šolske klopi. Postal je Ivan. Pridno je delal na domači kmetiji.

V tistih dneh je Tonče odslužil vojsko, vrnil se je domov in tudi on poprijel za delo.

Stric se je oglasil iz Amerike:

„Znašel sem se, namestil sem se pri irski družini. Zaslužim toliko, da nisem lačen. Verjamem, da bom našel boljše delo. Potem vam pošljem nekaj denarja.“

Za družino bi lahko bil ta čas, miren, brez večjih skrbi … žal ni bilo tako.

Fašizem je vedno bolj pritiskal na Slovence.

Za družino so prišli dnevi tesnobe ... strahu.

Na kmetijo so večkrat prišli karabinjerji. Zasliševali so strica Petra. Brskali po hiši. Našli res niso ničesar. Vendar si niso pomišljali, odgnali so ga v zapor. Nekaj dni so ga tam zasliševali, potem so ga izpustili. Domov se je privlekel pretepen, premražen in izstradan.

„Zakaj,“ so se spraševali domači.

Nekje izrečena beseda, morda Slovenska pesem zapeta v javnosti in stric je postal sumljiv. Od zaslišanja in preiskave v hiši do zapora, v tistih časih ni bilo daleč.

Na kmetiji je zavladal strah.

Sledili so resni pogovori v družinskem krogu. Kmalu je padla odločitev: „Peter mora proč!“

Edina možnost zanj je bil beg čez mejo v Jugoslavijo.

Petra je vzela noč.

Čez nekaj časa je prišlo njegovo pismo. Pisal je, da mu je dobro. Dela … našel si je kletno sobico. Zadovoljen je, čeprav ni tako kot je bilo doma.

Pisma so prihajala redno. Družina si je spet nekoliko oddahnila.

Eno izmed pisem, poslano približno eno leto po begu, jih je prineslo veselo novico:“Spoznal sem dobro dekle. Micka ji je ime. Nameravava poročiti.“

To je bil vzrok, da je stric Peter za vedno ostal v Ljubljani.

Po vojni je prišel s takrat že petčlansko družino na obisk. Stiki so se ohranili. Otroci so radi prihajali na kmetijo, še raje so se vračali v prestolnico.

Mladi so odrasli. Mariutta in Peter sta med tem umrla, stiki so postajali vse redkejši, dokler niso povsem zamrli.

26.

KO SO UMRLE SANJE …

Bil je večer, podoben neštetim pred njim in neštetim po njem. Vendar je bil to poseben večer, v tistih urah so Danici umrle sanje, dokončno se je morala posloviti od svojih želja.
Po večerji je družina sedla. Pepč je pletel košaro, Nanca in Štefanija sta šivali. Danica je stopila po knjigo. Potem je sedla k mizi tik pod petrolejko, pripravljena da začne z branjem.
Pepč jo je ustavil z besedami:“Samo malo Danica, nocoj se moreva pogovoriti.“
Deklica ga je presenečeno, skoraj prestrašeno pogledala.
Oče se ji je blago nasmehnil in nadaljeval: „Vem Danica, da si želiš v šolo v Gorico.“
„Ja tata,“ji je uspelo tiho, skoraj šepetaje odgovoriti.
„Glej, veliko sva z mamo razmišljala,“ je resno nadaljeval.
„Stroški bi bili veliki, vendar bi nekako šlo. Veliko bolj naju skrbi stanje v državi. Gonja proti vsemu, kar je slovensko ali samo spominja na nas Slovence.
Za trenutek je pomolčal, pogledal deklico, ki je čisto bleda sedela ob mizi. Pogled nanjo ga je bolel, globoko v srcu je čutil bolečino nemoči. Vedel je, da mora z besedo na dan, povedati ji mora vso bolečo resnico.
„Dovolj si pridna in dovolj tiha, zato sem prepričan, da bi šolo kljub vsemu uspešno končala.“Je razpredal naprej: „Problem bo nastal, ko boš želela v službo.“
„Tudi, če poteptaš svoj ponos in se opredeliš za Italijanko, ne bo lahko. Službo boš dobila nekje na jugu italijanskega škornja. Daleč od doma boš, med tujimi ljudmi. Možnosti, da prideš na obisk, skoraj ne boš imela. Morda ostaneš za vedno tam.“
„Ne tata, nikoli se ne bom izdajala za Italijanko, dobro vem kdo sem!“
„Oba z mamo verjameva vate, veva, da se zavedaš svojih korenin.“
„Nikoli ne bom učiteljica,“ je rekla deklica. Njene oči so bile vlažne od solz, ki so prav počasi polzele preko mladih lic.
„Žal res ne boš. Zato sem razmišljal, kako naprej. Mislim, da bi lahko mama vprašala Pepco, če bi te vzela v uk. Šivilje nimajo težkega dela, vedno so na toplem. Kaj misliš?“
Vprašujoče se je zazrl v objokano Danico.
Njej je med ihtenjem uspelo iztisniti le:“ Prav tata.“
Pepca jo je rada vzela za vajenko. Danica se je pridno učila in pozneje je z veseljem šivala. Bolečino je skrila globoko vase, le redko komu jo je razkrila.

27.



Mala Anica


V hiši Nancinega bratranca Lojzeta se je zelo pogosto mudila štorklja, skoraj vsako leto jima je prinesla drobno štručko.

Vesela sta bila prav vsakega njenega obiska. Rada sta imela svoje malčke in njihov živ – žav. Otroci so jima prinašali veliko veselja in še več skrbi.

„Le kako naj nahraniva toliko lačnih ust?“ Sta se spraševala. Garala sta na svoji krpici zemlje in se udinjala na žarnadah pri okoliških kmetih.

Nanca in Pepč sta jima pomagala, kolikor sta lahko.

V tistih dneh je Marička spet pričakovala, zato je Nanca rekla Pepču:

„Skoči do Lojzeta, da vidiš, kako je tam!“

V mraku se je vrnil, ni bil sam. V naročju je nosil malo Anico, do tistega dne najmlajšo Lojzetovo hčerko. Obema so veselo žarele oči.

Mala je hitela čebljat: „Veš teta, štorklja je bila pri nas. Prinesla nam je čisto majhnega otročička.“

Pepč je pojasnil, bolj sebi kot Nanci: „Nekaj dni bo Anica pri nas, toliko da si Marička opomore.“

Tistih nekaj dni se je nategnilo v skoraj dve desetletji.

Malo je družina vzljubila, pomenila je žarek sonca v hiši ob potoku. V posebno veselje je bila Pepču, on je punčko naravnost oboževal.

Domov je hodila le na krajše obiske. Spoštovala je starša in rada ju je imela. S sestrama in kopico bratov so se lepo razumeli. Še raje je imela teto in strica, ter „veliki“ dekleti v hiši ob potoku.

Iz te hiše, ki je bila njen dom, je hodila v šolo. Teta in stric sta poskrbela za vse, kar je potrebovala.

Družina je naredila vse, da ji je bilo lepo, vsi so jo crkljali in rzvajali.

Pepča so vedno bolj zapuščale moči, zbolel je in umrl.

Začela se je druga svetovna vojna in prinesla veliko novega gorja.

Šele nekaj let po vojni je šla Anica domov. Takrat je bila že zaposlena na „državnem posestvu“, bilo je le nekaj mesecev preden se je poročila in se preselila na možev dom v sosednjo vas.