»Ne, res me nič ne
mika, da bi še en večer preživel v diskoteki« je naveličano rekel Mitch in
srknil svojo pijačo. »To ni navadna diskoteka, to je Night star« ga je vseeno
hotel privabiti Brad, ki je slonel na okenski polici in opazoval nočni vrvež.
»Diskoteka je diskoteka in po dolgem času bi rad preživel en večer sam v
hotelu. Dokler ne končam tega projekta za gospoda Robertsa sem obsojen na hrup
in zabave, šele potem se bom lahko za nekaj časa umaknil v svojo hišo in užival
v naravi« se ni dal Mitch in se utrujeno in naveličano zleknil v fotelj.
»Lastnik je slavni Ron Medick bratranec še bolj slavne Liv Medick« se ni dal
Brad. Ob omembi imena Liv Medick se je Mitch zdrznil in vprašujoče pogledal
prijatelja »govoriš o koreografinji Liv Medick in lastnici plesne šole L.M.
Dance?« Brad se je samo nagajivo
nasmehnil in pokimal z glavo »njene plesalke rade zahajajo v Night star in tam
kažejo svoje znanje.« Mitch ga je z zanimanjem opazoval in lahko je bilo
opaziti, da se v njem prebuja poslovna intuicija »mogoče bi se pa res splačalo
pogledati kako dekleta plešejo, ko plešejo za svoj užitek.« Brad se je samo zadovoljno
nasmehnil in odložil svoj kozarec.





S taksijem sta se
pripeljala pred vhod prestižnega kluba pred katerim se je trlo mladih in lepih
ljudi. Že vhod in lično osvetljen napis sta naredila na Mitcha precejšnji vtis
in pomislil je, da vse skupaj le ni bila napaka, da je dovolil prijatelju da ga
zvabi ven med ljudi. Brad je velikokrat zavil v Night star zato ga je osebje
dobro poznalo, konec koncev je bil lastnik ene uglednejših modnih agencij v
mestu. Hitro in brez težav sta vstopila ter takoj dobila mizico tik nad
plesiščem od koder sta imela prečudovit pogled na celo diskoteko in še posebej
na plesišče. Dekleta, ki so delala za
Brada so ju nenehno hodila pozdravljat in obema izkazovati naklonjenost, kar je
dvema radoživima postavnima tridesetletnikoma nadvse godilo. Mitch se je ravno začel ogrevati za prelepo
mladenko z bujnim oprsjem in živo rdečimi lasmi v oprijeti črni oblekici, ko je
na plesišču završalo. Čutil je vznemirjenje množice in s pogledom iskal vir
njihove naslade. Plesalke in plesalci so se razgrnili in na sredini so ostale
štiri brhke mladenke, ki so se pozibavale v ritmu trenutne glasbe. »Punce iz
akademije L.M. Dance, tole bo še vroče« je uspel reči Brad še predno se je
glasba prelila v naslednjo pesem in so dekleta na odru pokazala pravo
čarovnijo. Vsi so strmeli in se nezavedno pozibavali v ritmu. Cela diskoteka je zapadla v ekstazo
prečudovitih gibov umetnic plesa. Mitchu je takoj bilo jasno, da ima akademija
upravičen sloves najboljše šole plesa. Z zanosom je spremljal dogajanje pod
seboj in takoj mu je v oči padla postavna rjavolaska v rdeči mini oblekici in
vrtoglavo visokih petah. Zavedal se je da strmi samo v njo toda ni se mogel
premagati in odvrniti pogleda z njenega telesa in njenega elegantno zapeljivega
plesa. V nekem trenutku je morala čutiti njegov strmeči pogled in njune oči so
se srečale. To bežno srečanje njunih oči ga je še bolj prikovalo na mesto in na
njo. Iz bežnega pogleda je dojel, da je ženska samozavestna in nadvse strastna.
Še predno se je zavedal je bilo plesa konec in začenjal se je nov in po
nenapisanem pravilu so punce za drug ples poiskale v publiki partnerje in
pokazale še malo svojega znanja in gorečnosti. Ne da bi razmišljal je sledil
njenemu pogledu in njeni roki, ki ga je vabila naj se ji on pridruži na
plesišču. Množica se je navdušeno razmaknila in ga skoraj ponesla njej v objem.
Zapeljivo se je gibala okoli njega in ga s svojim žarom pripravila, da ji je
sledil v ritmu in gibih. Ves čas njunega zapeljivega plesa ni odmaknila pogleda
z njegovih oči, na ustnicah pa ji je lebdel zapeljivi, skrivnosten in igriv nasmešek.
Bila je visoka in vitka. Njene zelene oči so žarele in v njem prižigale vedno
nove plamenčke strasti. Rad je plesal toda še nikdar se ni takole z žarom in z
vsem telesom in dušo prepustil ritmu. Držal jo je v svojem objemu in njena roka
je počivala na njegovi čvrsti rami, medtem ko ji je druga drsela čez njegove
mišičaste prsi in trebuh. Utapljala se je v njegovih temnih očeh in ga začarala
s svojimi zelenimi. Od daleč je slišal
vzklike in ploskanje ter navdušenje nad njuno predstavo in čeprav je bil
izkušen moški, ki je rad vodil ljubezenske igrice se je tokrat počutil ujetega in
zapeljanega ter čisto odvisnega od prelepe tujke. Čutil je njeno roko na svojem
hrbtu in nežne dotike njenih prstov v svojih črnih kratkih laseh. Zaznal je
njen nežen a mamljiv vonj in čutil topli dotik njenih ustnic na svojih. Bil je
izkušen ljubimec in česa takega ne bi nikdar zamudil zato jo je še tesneje
privil ob svoje čvrsto in vzburjeno telo ter njene medene ustnice ujel v
strasten poljub. Počasi se je odmaknila od njega in se mu izvila iz objema tiho
je zašepetala »hvala za ples« in izginila.


»Kako misliš ne
veš kdo je« je bil začuden Mitch. »Ravno ko so začenjale svoj ples mi je
pozvonil telefon in ker je klicala nadvse pomembna stranka sem šel ven, da bi
lahko govoril in ko sem se vrnil si stal sredi plesišča in strmel v prazno« je
bil nemočen Brad. »Moram zvedeti kdo je« je še naprej trmaril Mitch. »Sigurno
je ena od plesalk iz akademije, jutri jo poišči tam saj si itak domenjen z
lastnico za sestanek« Bradu se ni več ljubilo razpravljati »če želiš žensko
družbo se samo malo ozri okoli in si izberi. Čeprav si kar preveč postaven in
ob tebi me dekleta sploh ne opazijo lahko še vedno poveš kdo si in skoraj vsaka
tukaj ti bo padla v naročje« z roko je
zajel prostor in se posvetil svoji nocojšnji spremljevalki. Mitch je zamrmral
sebi v brado »njo hočem, nje pa ni več tukaj.«








Naslednje dopoldne
je Mitch v vsej svoji eleganci vstopil v moderno oblikovano stavbo plesne
akademije L.M. Dance. Ozrl se je po veliki recepciji. Njegovo poznavalsko oko
je takoj zaznalo, da je prostor spretno in vrhunsko opremljen. Na stenah so se
prepletali nadvse spretno ujeti plesni gibi v objektiv fotoaparata. Dišalo je
prav prijetno in prostor je napolnjevala tiha glasba. Za moderno oblikovano
pisalno mizo je sedela prijetna ženska srednjih let, ki ga je že od daleč
prijazno pozdravila in se takoj ko je pristopil bliže ponudila, da mu pomaga.
Uradno se je predstavil in povedal, da ima napovedan sestanek z gospodično Liv Medick na katerega je prišel nekaj
trenutkov prezgodaj. Ženska je postala še bolj prijazna in mu ponudila da se
usede dokler lastnica ne pride. Takoj je dvignila telefon in ga napovedala »gospod
Crowe je prišel na sestanek h gospodični Medick« nekaj časa je poslušala potem
pa odložila slušalko in mu povedala, da bo takoj prišla gospa Harison pomočnica
gospodične Medick kajti le ta bo še nekaj časa zasedena. V tistem trenutku so
se odprla vrata in Mitch je lahko slišal energično skladbo. Predvideval je, da
se v hodniku skrivajo plesne učilnice. Prijazno se je nasmehnil ženski na
recepciji »predvidevam, da so tam učilnice in da trenutno potekajo vaje. Ali bi
si mogoče lahko ogledal kakšen majhnem segment tega ali naj počakam na gospo Harison in njo
prosim za ogled.« »Seveda lahko stopite naprej, naše dvorane so tako zasnovane,
da imajo vsa ogledala na hodnik in po eno ogledalo vsake učilnice je v principu
okno in medtem, ko odznotraj ne vidijo ven vi lahko nemoteno opazujete njihovo
vadbo. Kar stopite naprej gospo Harison boste srečali na hodniku, pisarne so na
koncu hodnika« je bila receptorka vljudna in ustrežljiva. Mitch je z veselim
korakom stopil proti učilnicam. Pa ne zato ker bi si res želel videti vse vaje
ki so potekale trenutno na akademiji, ne on je hrepenel po tem, da ponovno vidi
skrivnostno žensko v rdeči obleki. Sinoči se je hitro odpravil nazaj v svoj hotel,
po tistem vročem poljubu mu nobena voljna mladenka ni bila po godu. Tudi ko je
dolgo stal pod mrzlim tušem z namenom da si zbistri glavo mu skrivnostna ženska
ni in ni hotela iz misli. Dolgo v noč je ležal buden in obnavljal vsako
malenkost , ki se jo je lahko spomnil o njej. V nosu ga je še vedno ščemel njen
omamni vonj. Prišel je bolj zgodaj v upanju, da jo bo videl ali vsaj zvedel kaj
več o njej. Iskal je karkoli kar mu bo pomagalo, da jo bo našel. Sinoči je
izginila in upal je, da zato ker ima danes obveznosti tukaj na akademiji. Ko je
bolje premislil je prišel do zaključka, da najverjetneje ni učenka temveč
inštruktorica ali pa profesionalna plesalka saj ko jo je držal v objemu si je
lahko dodobra ogledal njen obraz in prisodil bi ji že kakšnih 27 ali 28 let. In
to je bila še ena točka več zaradi katere si jo je še bolj želel najti. Še sam
ni vedel zakaj je to tako, ko pa so za njim vzdihovale dvajsetletnice. Poln upanja je zakoračil med učilnice. V hipu
je ostal brez sape na eni izmed slik, ki
so krasile stene hodnika jo je spoznal. Zapeljivo se mu je smehljala in ga tiho
opazovala izpod trepalnic medtem, ko so ga njene roke vabile v vroči tango
objem. Ni še dodobra prišel k sebi ko je opazil, da je na večini slik tukaj
upodobljena ona. Foto objektiv jo preprosto ljubi si je moral priznati in
vsekakor se tudi ona zna zelo dobro spogledovati z njim. Slike so bile prave
umetnine in njegova skrivnostna ženska na njih prava zapeljivka. Srce mu je
močneje utripalo in v njem so se borili mešani občutki. Vsekakor zdaj je bil še
bolj prepričan, da mora narediti vse, da jo najde in izve kdo je. Še predno je
lahko pokukal v prvo učilnico in si ogledal vajo je do njega prišla gospa Harison ga lepo pozdravila in ga pospremila
v svojo pisarno. Z zadnjimi napori se je umiril in je ni že takoj na hodniku
napadel da mu izda kdo je njegova skrivnostna ženska, ki mu že od sinoči ne
zapusti glave.


Gospa Harison je
opravičila gospodično Medick, da je bila nujno poklicana in da je žal ne bo
nazaj do tretje ure. Ponudila mu je, da ali počaka in pride nazaj ob treh ali
začne prve pogovore kar z njo. Mitch je bil posloven moški in je vedel, da je
pri tako velikih plesnih šolah vseeno ali govori z lastnico ali z njeno
pomočnico. V vsakem primeru bo dobil kakovosten poslovni dogovor. Nadvse je želel čim prej opraviti svojo nalogo in si
končno privoščiti nekaj dni dopusta čim dlje od mestnega vrveža in seveda, če
bo takoj pregledal katalog plesalcev jo bo našel brez da bi kaj moral vprašati
in se izdati. Gospe Harison je na kratko opisal svoj projekt, ki ga je
pripravljal za svojega klienta. Gospod Roberts je odpiral nov karaoke klub in
za otvoritev je želel nekaj posebnega. Mitch si je omislil nekaj profesionalnih
pevcev, ki bi na otvoritveni večer peli karaoke poleg pa bi jih spremljale
profesionalne plesalke, ki bi kasneje ko bi mikrofon prevzeli tudi gostje
zaplesale tudi ob njih. Bil je najboljši, hotel je najboljše in zato je prišel
na akademijo, da izbere najboljše. Gospa Harison je razumela njegovo vizijo in
si sproti delala zapiske. Povprašala ga je tudi o izboru pesmi in on ji je
izročil seznam pesmi in imena izvajalcev. Skupaj sta uredila še nekaj
malenkosti in ugotovila, da je najbolje če vsakega pevca spremljajo po štiri
plesalke in glede na obseg programa mu je predlagala tri skupine po štiri. Ko
sta glavnino dorekla mu je ponudila katalog deklet naj si jih zbere pri tem pa
že predlagala katera dekleta bi bila najprimernejša. Strinjal se je z njo, da
bo najbolje če gospodična Medick sestavi ekipe in jim pripravi koreografije, da
bi pa vseeno pregledal njihov katalog z izgovorom če mu katera še posebno pade
v oči. Res je hotel nepozaben spektakel, konec koncev zato so mu plačevali
mastne denarce. Resnici na ljubo pa je ves čas pogovora hrepenel po tem, da v
katalogu najde njeno sliko in spodaj ime.
Z zadnjimi močmi se je trudil, da je katalog listal počasi in se pri
vsaki sliki enako dolgo ustavil. Bližal se je zadnjim stranem kataloga in ni je
še našel zato ga je nemir v njemu
razjedal. Gospa Harison, ki je bila prav tako prava profesionalka na svojem
področju mu je pridno sledila in ob vsaki sliki kaj pripomnila, še posebno je
poudarila dekle za katero je verjela, da jo bo gospodična Medick vzela za to
nalogo. Mitch je prišel do zadnje slike in razočarano ugotovil, da njegove
skrivnostne lepotice ni med njimi. Opogumil se je in vseeno vprašal gospo
Harison »sinoči sem bil v diskoteki Night star, nekaj vaših punc je priredilo
nepozaben ples. Med njimi je bila ena, ki mi je bila še posebno všeč. Ženska
fenomenalno pleše, toda njene slike ni v vašem katalogu« malo je pomolčal in
gospa Harison ga je hotela spodbuditi »pa mogoče poznate njeno ime?« »Ne« je
globoko in žalostno vzdihnil »ne poznam, ne vem kdo je.« »Pa ste prepričani, da
je ena od naših deklet?« je še naprej poskušala pomagati. »Vem samo, da njen
lik krasi večino slik tukaj v hodniku« je nekako le izdavil. Gospa Harison se
je le namuznila »žal nje pa ne morete najeti za ples.« »Kdo pa je, mislim je
inštruktorica. Kako ji je ime« je v njem posijal žarek upanja, da mu bo zaupala
kaj o njegovi skrivnostni ženski. A še predno bi mu lahko odgovorila je nekdo
potrkal in v istem trenutku je pozvonil telefon. Ko sta nekaj minut kasneje
končno spet bila sama je gospa Harison nadaljevala poslovni pogovor, kot bi on
nikoli ne omenil njegove skrivnostne ženske, ki se je smehljala s slik in mu še
bolj burila domišljijo. Vedel je da se ne spodobi, da bi se vrnil nazaj na temo
o njej in tudi prave priložnosti zato ni dobil. Na koncu je zapustil prostore
plesne akademije L. M. Dance s podpisano poslovno pogodbo, ki ga je odrešila
marsikatere skrbi ter s še večjim nemirom in hrepenenjem v srcu.





Brad se je usedel
poleg Mitcha in ga vprašujoče gledal. Natakarju je pomahal naj mu prinese isto
kot ima Mitch, ki se svoje pijače še sploh ni dotaknil, pa čeprav je sedel
tukaj v vrtu hotela že dobrih petnajst minut. »Kaj te razjeda« ni več zdržal in
je kar naravnost vprašal svojega
dolgoletnega prijatelja. Mitch ga je odsotno pogledal in ker se je še predobro
zavedal, da ga Brad zelo dobro pozna je le skomignil z rameni »še vedno ne vem
kdo je.« »Hočeš reči, da ti tista punca
od sinoči še ni šla iz glave?« je bil Brad presenečen in hkrati zbegan saj ni
poznal niti ene ženske, ki bi na ta način okupirala Mitcha. »Ne ni mi šla iz
glave in samo vse bolj in bolj me vleče v nemir. Moram jo najti, moram zvedeti
kdo je« je bruhnilo iz njega, malo je pomolčal in nesrečno pogledal prijatelja
»hudiča priznam moram jo imeti, moram še enkrat okusiti tiste ustnice.« Z dlanmi je prekril obraz in globoko dihal,
na vsak način se je moral prisiliti, da bi odvrnil misli od nje. »Je v
akademiji nisi našel?« je zanimalo Brada, ki je ugotovil, da bo bolje če
prijatelju pomaga. Mitch je počasi dvignil glavo in ga nemočno pogledal »sem in
nisem.« »Oprosti ampak nič ne razumem, si ali nisi?« »Ne, nisem zvedel kdo je
toda videl sem njene fotografije na stenah hodnika med učilnicami, nisem pa
uspel izvedeti kdo je, gospa Harison mi
je samo namignila, da nje ne morem najeti, potem sva bila prekinjena.« Brad je
bolj trezno razmišljal in je rekel »boš že od koga zvedel kdo je na slikah, na
akademiji je veliko ljudi ne skrbi. In ko smo že pri akademiji si uspel to za
kar si pravzaprav šel tja?« Mitch se je samo medlo nasmehnil » ja podpisali smo
dobro pogodbo, za jutri popoldne sem zmenjen, da pridem in si ogledam plesalke
in njihove plesne sposobnosti, mogoče celo vidim že katero od koreografij. Kar
se tega dela tiče sem bil uspešen in sem zadovoljen. Verjamem da je Liv Medick
profesionalka na tem področju, saj zaradi tega sem se tudi odločil za
sodelovanje z njo.« Zdaj se je Brad skoraj zakrohotal » boš pa jutri zvedel,
kdo je dekle na slikah, zdaj se pa nehaj trpinčiti. Vabim te na dobro partijo
tenisa, da si sprostiš živčke, potem greva lahko v savno in bazen, zvečer pa
spet do Night stara, mogoče bo pa spet tam« spil je svojo pijačo in pomahal
prijatelju naj mu sledi.


Telesni napor je
čudovito zdravilo za zbegane mislil. Sicer bolj kratkotrajno zdravilo a vseeno
zdravilo. Mitch je bil hvaležen prijatelju, da ga je zvabil na tenis in kasneje
v savno. Res se je počutil odlično. Zdaj je preplaval že kar lepo število
dolžin in se je zadovoljen s svojim dosežkom naslonil na rob bazena, da počaka
prijatelja, ki je malo zaostajal za njim. Kot bi usoda hotela je dvignil glavo
in za steklom jo je zagledal. Oblečena je bila v eleganten poslovni kostim v
sivih odtenkih, lase je imela lično spete v figo, bila je prava podoba poslovne
in resne ženske, toda vseeno jo je spoznal in kri mu je v hipu zavrela. Resno
se je pogovarjala z vodjo športnega dela kompleksa. Hitro je poklical Brada, ki
je iz njegovega vzburjenega glasu takoj vedel, da se je nekaj zgodilo »kaj?« je bil kratek. »Tam je« je živčno rekel Mitch.
»Kdo je kje« ni razumel Brad, ki se je komaj naslonil na rob bazena in je iskal
osebo o kateri mu je prijatelj hotel nekaj povedati. »Ja moja skrivnostna
ženska, tamle se pogovarja, poglej jo to je ona sicer v čisto drugačni izvedbi
ampak je ona« je bil ves iz sebe. Brad se je zagledal v elegantno žensko in na
ustnicah mu je zaplesal nagajivi nasmešek. »Kaj, kaj se smejiš, jo poznaš« ni
zdržal napetosti in prijateljevega muzanja. »S kom si se pa ti danes pogovarjal
na akademiji« mu je vrnil z vprašanjem. »Kakšne zveze ima to z njo? Z gospo Harison
sem govoril lastnica je bila odsotna. Pa kaj ima to veze, povej mi jo poznaš«
je bil iz sekunde v sekundo še bolj nervozen ves čas pa je pogledoval k ženski,
ki se je vidno odpravljala stran. »Poznam jo in tudi ti jo boš kmalu spoznal,
zdaj pa nehaj saj nisi star šestnajst let« se je zabaval Brad. Mitch ga je samo
začudeno in hkrati hvaležno gledal ter čakal da mu prijatelj pove kaj več.
»Pridi greva preplavat še nekaj dolžin
pred večerjo« ga je pozval in zaplaval stran. »Hej, nisi mi povedal kdo je« je
bil že malo besen na prijatelja, katerega je njegova nemoč zabavala. »Boginja
osebno« se je zarežal in se odločil, da neha mučiti prijatelja »Liv Medick« mu
je samo zavpil čez ramo in zaplaval stran. »Liv Medick« mu je odzvanjalo v
ušesih, to bi bilo logično bila je mojstrica plesa in njene slike visijo na
hodniku njene akademije in vsekakor nje ne more najeti, da bi plesala na
otvoritvi. »Zakaj se sam nisem tega domislil in videl povezavo že prej, zakaj
se nisem kaj bolje pozanimal o lastnici akademije« nešteto zakajev mu je šlo
skozi možgane. Zaplaval je zdaj malenkostno bolj potolažen saj zdaj je njegova
skrivnostna ženska dobila ime in točno je vedel kje jo lahko najde.

Liv uspešna,
premožna in ambiciozna mlada ženska, ki je imela samo to smolo, da so se na njo
lepili sami lažnivi in nezvesti moški se je enkrat tedensko dobila s svojimi
prijateljicami s katerimi je imela ženski večer. Ponavadi so si privoščile
večerjo in obilo smeha potem pa so zavile ali v diskoteko ali kino ali pač kar
jim je tisti večer odgovarjalo. Tako je naneslo, da so tisti torek končale v
Night staru. Zabavale so se v enem od
malo bolj pogledom skritih separejev.
Pristopile so njene plesalke in ji predlagale če bi z njimi zaplesala.
Liv je bilo v ponos, da so njene punce rade plesale v Night staru saj so s tem
predstavljale njeno akademijo in kazale brezhibno znanje ter vzbujale zavist
pri drugih puncah in podžigale željo po učenju tistim, ki bi se rade dokazale s
plesom, istočasno pa so privabljale goste v bratrančev klub. Spila je dva
kozarca rdečega vina, kar je bilo dovolj, da je bila ravno pravšnje volje in je
z veseljem sprejela povabilo in izziv. Kmalu po tistem, ko so se zazibale v
norih ritmih glasbe je na sebi začutila njegov pogled. Ko so se njune oči
srečale jo je zadelo kot strela z jasnega. Še nikdar ni srečala tako
karizmatičnega moškega. Nekaj neustavljivo privlačnega je bilo na njem in
zavedala se je da to isto čuti tudi on do nje. Izkoristila je priložnost in
zaplesala z njim. V trenutku sta se ujela, njuni gibi so bili skladni kot bi ta
ples vadila že neštetokrat in njegova bližina je bila noro vznemirljiva. Kar se
tiče moških je imela slabe izkušnje in iz zveze v zvezo je bila bolj in bolj
nezaupljiva in hladna do moških, toda na svoje presenečenje ga je na koncu želela
le bežno poljubiti. Želela je le gesto in zaključek plesa, le nežen dotik
ustnic, nežen kot kratek dotik rose na lističih vrtnice. Isti trenutek, ko so
se njune ustnice dotaknile je vedela da si tega moškega, tega tujca o katerem
ni vedela popolnoma nič neizmerno želi. Da tudi on si je neizmerno želel njo,
to ji je pokazal s poljubom ki ga je razvil iz njene namere bežnega dotika
ustnic. Z zadnjimi močmi se je izmuznila iz njegovega prijema in izginila v
množici.


Še dolgo v noč je
mislila nanj. Čutila je njegove močne roke na svojem hrbtu in se spominjala
izklesanega telesa, ko jo je privil bliže k sebi. Njegov moški vonj se je mešal
z vonjem vodice po britju in ji dražil vse čute. Verjela je, da je do sedaj že
ljubila in bila izgubljena v strasti toda zdaj je vedela, da pravzaprav v teh
svojih tridesetih letih življenja še ni izkusila nič. Bil je neznanec, ki ji je
vzburjal čute tako kot še nihče pred njim. A kdo je in kaj počne v njihovem
mestu, ga bo še kdaj videla in le zakaj ni zbrala toliko poguma in se vrnila v
njegov objem, saj je opazila kako ga je pustila brez besed in kako močno si jo
je tudi on želel. Toda ne, ni bila pripravljena ponovno tvegati, ni mogla, ni
upala.


Zjutraj je zgodaj
vstala in se kar precej časa zadržala pod tušem, toda tudi voda ni hotela
odplakniti spomina na tujčeve roke na njenem telesu in sladkega okusa njegovih
ustnic. Vedela je, da jo čaka naporen dan, danes je tudi imela sestanek z
slavnim koordinatorjem raznoraznih prireditev gospodom Mitchelom Crowom. Pred
nekaj dnevi jo je klical in ji ponudil, da bi njene plesalke plesale na
otvoritvi novega karaoke kluba v Vegasu. To je bila enkratna priložnost da
svojo prepoznavnost ponese na širše območje. Res, da je imela zelo uspešno
plesno šolo in je odlično služila z njo in tudi precej znana je bila, pa vseeno
je bila Crowova ponudba dobrodošli izziv, ki bi unesel nekaj vznemirjenja v
njeno zdaj že precej rutinsko življenje. Spet je pomislila na strastnega tujca
in sama sebe okregala naj že preneha. Tolažila se je, da bo z nalogo za gospoda
Crowa zelo zasedena in če se ji posveti z vso svojo vnemo ne bo imela časa
misliti na postavnega temnolasca. Tako bo najbolje je sklenila, za nekaj časa
bo izklopila svoje želje in privat življenje
in se posvetila nalogi. Urno se je oblekla in odpravila na akademijo kot
so njeni plesni šoli L. M. Dance radi rekli.


Liv je prišla na
akademijo med prvimi toda njen poslovni dan seje začel vse prej kot je
načrtovala. Imela je nešteto klicev in nepomembne drobnarije so ji vzele vse
preveč časa. Hotela se je pripraviti na srečanje z gospodom Crowom in mu že
takoj predstaviti nekatere svoje zamisli, toda zgodilo se je, da je morala
oditi in sam sestanek z imenitnežem prepustiti svoji pomočnici. Ko se je
popoldne vrnila na akademijo ji je v glavi močno razbijalo. Edina svetla točka
je bila, da je gospa Harison podpisala več kot zadovoljivo pogodbo z gospodom
Crowom. Liv je občutila rahlo slabo vest, da je ni bilo na sestanku in na vsak
način se je hotela odkupiti gospodu, ki ji je ponudil priložnost za še večji uspeh in dokazilo
svoje nadarjenosti. Sama je bila res čisto izmozgana zato je prosila gospo Harison,
da pokliče gospoda Crowa in ga povabi na poslovno kosilo. Sama pa se je
odpravila domov saj je bil spanec vse kar je trenutno potrebovala.





Ko je Brad vstopil
v Mitchev apartma je bil ves presenečen nad prijateljevo dobro voljo in še
vedno športnim izgledom. »Saj ne misliš kar takole oblečen v Night star« ga je
začudeno vprašal. »Ne ker ne grem v Night star« je kratko odgovoril in še
prijatelju natočil kozarček pijače. »Kako ne greš, mislil sem, da bi rad
ponovno videl punce iz akademije« je poskušal Brad prepričati prijatelja. »Ne
danes bom raje tukaj« se je skrivnostno nasmehnil nato pa nadaljeval
»gospodična Medick me je za jutri povabila na poslovno kosilo, kot opravičilo,
ker se danes ni uspela sestati z menoj in pripravila je že nekaj svojih
predlogov za nalogo za katero sem jo najel, ter po kosilu mi bo predstavila
plesalke in poskusno nekaj koreografij.« »Sama si je skopala jamo, od jutri pa
do otvoritve ji boš dihal za ovratnik« se je zarežal Brad, ko je dojel namere
svojega prijatelja. »Mi zameriš« je vljudno vprašal Mitch. »Ne seveda ne, saj
sem videl kako te je osvojila, samo opozarjam te, Liv ni naivna najstnica.«
»Vem da ni in mogoče je ravno to tisto kar me še bolj privlači na njej. Vredna
je vsakega napora« je bil iskren. »Upam, da se ne motiš. Srečno« je rekel Brad
in nazdravil prijatelju. Pijačo je popil na eks in odložil prazen kozarček na
stekleno mizico poleg sedežne. »Uživaj v samoti hotela jaz grem k moji
včerajšnji osvojitvi, punca mi je res všeč. Adijo«





Liv si ni smela
dovoliti še enega spodrsljaja, zato sta z gospo Harison prišle v restavracijo deset minut prej predno sta bili
zmenjeni z gospodom Crowom. Liv se je usedla s hrbtom proti vhodu, da je lahko
gospa Harison imela pregled na vhod saj je le ona poznala gospoda Crowa. Bila
je žejna zato je naročila vodo za ostala naročila pa je vljudno hotela počakati
na svojega gosta. Mitch je bil točno ob uri v restavraciji. Takoj z vrat je
opazil gospo Harison in ob pogledu na kostanjevo rjave lase spete v pleteno
kito se je rahlo nasmehnil. Počasi je stopal proti mizi, kjer ga je čakala nič
hudega sluteča skrivnostna ženska, ki mu je od tistega večera burila
domišljijo, pri tem pa ni vedel, da tudi njej možgani vsako prosto sekundo
izkoristijo zato, da pomislijo nanj. Gospa Harison ga je opazila in je urno
vstala in mu ponudila roko ter ga prisrčno pozdravila. Gospa Harison je bila
dobra opazovalka, ki je rada uporabljala svojo dobro razvito logiko in intuicijo.
Namerno se je tisti dan izognila odgovoru, kdo je skrivnostno dekle na
fotografijah, ki je očaralo gospoda Crowa. Poznala je svojo šefinjo in želela
ji je samo najbolje. Vedela je za njene navade, da ob torkih hodi na ženski
večer in ko je Mitch omenil, da jo je videl plesati je doumela, da sta se
srečala brez da bi vedela kdo je tisti drugi. Opazila je, kako je Mitch na
skrivaj z gorečo strastjo pogledoval na njene slike na hodniku. Nekaj na njemu
ji je bilo takoj všeč in ocenila ga je za iskrenega in zaupanja vrednega
moškega zato je pomislila, da bi bilo čudovito če bi med njima z Liv preskočila
iskrica. »Gospod Crowe naj vam predstavim gospodično Medick« je rekla
ustrežljivo in se odmaknila, da bi se lahko še ona dva pozdravila. Liv je takoj
ob pozdravu gospe Harison vstala, toda ker je bila njena namestnica precej
visoka ženska ji je v popolnosti zaprla pogled na prišleka. Sedaj ko se je
odmaknila in je Liv že stegnila svojo roko ji je ob pogledu na zelo znan obraz
in globoke temne oči, ki so jo požirale zastal glas v grlu. Mitch je prijel
njeno ponujeno roko in veselo rekel »me veseli, da se ponovno vidiva« narahlo
se je sklonil in ji poljubil roko pri tem pa ni umaknil svojega gorečega
pogleda z njenega presenečenega obraza. Liv se je z zadnjimi napori zbrala in
tiho rekla samo »gospod Crowe.« »Kar Mitch mi recite« se ji je zapeljivo
nasmehnil in ji pomagal sesti nazaj za mizo še prej pa premeril njeno popolno
postavo v po meri krojenem pastelno zelenem kostimu, ki se je skladal z barvo
njenih oči. »Seveda, jaz sem Liv« je rekla malce bolj zbrano in se mu prijazno
nasmehnila. Odločila se je da je najbolje če ne omenja torkovega večera, zato
je gostu vljudno ponudila jedilni list pri tem pa se mu je že čisto s poslovno
zbranostjo in samozavestjo opravičila, ker včeraj ni mogla priti na sestanek. Zaradi
gospe Harison se je tudi Mitch odločil, da bo predvsem posloven, čeprav ga je
zelo zabavalo spoznanje, da je tudi on tako vplival na Liv, kot je ona vplivala
na njega. V njenih očeh je prebral odgovor na vse kar ga je mučilo zadnjih
nekaj dolgih ur. Bal se je, da je narobe prebral strast v njenem pogledu in
neustavljivo privlačnost, ki sta si jo delila tisti kratki trenutek njunega
gorečega poljuba. Ne ni si domišljal prav tako kot on za njo je bila tudi ona
dovzetna zanj. Toda ne glede na vse je zaznal njeno odločnost prezreti strasti,
zatreti želje in ga postaviti čim dlje od svojega življenja. In če hoče zdaj
poslovno igro ji jo bo dal. Počakal bo, bo že prišel trenutek, ko bosta ostala
sama in ko ji bo lahko ponudil to o čem oba hrepenita. Sproščeno se je predal
poslovnim stvarem in kaj hitro videl, da se ni zmotil, ko se je obrnil na njeno
akademijo, saj je bila prava strokovnjakinja in med pogovorom si je drznila in
ga opozorila na nekaj drobnih spodrsljajev pri njegovem načrtu. Iskreno je bil
vesel zaradi njunega sodelovanja in nič kaj mu ni bilo nerodno priznati, da ima
ženska prav. Odločil se je da bo upošteval njene namige in jo poprosil za
pomoč, da skupaj predelata sam potek dogodka. Delno si je to želel ker je res
imela koristne nasvete in delno ker jo je hotel imeti čim več ob sebi.





Liv je Mitchu
predstavila plesalke in ga prepričala v koristnost, da v nekaj točkah nastopijo
tudi plesalci in pa seveda v skupne točke kjer bi njeni varovanci pokazali tudi
nekaj dih jemajočih akrobacij. Ogledala sta si nekaj koreografij in Mitch je
zadovoljno ugotovil, da je najbolje, da vse prepusti njej. Sedela sta v njeni
pisarni in pila kavo. Prepričala ga je v
spremembo že določenih pesmi po
izvajalcih, saj je njena ideja, da bi kakšno moško pesem zapela ženska in
obratno bila res dobra. Konec koncev to karaoke so, da zapoješ svojo
priljubljeno pesem ne glede na to kdo je pravi izvajalec. Tudi namig, da bi
zadnjo pesem v uradnem delu zapel sam lastnik kluba in nato predal mikrofon
publiki, se je zdel precej ljubka gesta, ki jo bo upošteval. Mitch je
telefoniral in se še dogovarjal z izvajalci, katere pesmi bo točno kdo pel in
kot mu je naročila Liv poizvedoval kakšna oblačila bodo imeli, saj je hotela
plesne kostume uskladiti z osvetlitvijo odra in nastopajočim. Sama je delala
veliko razpredelnico v kateri naj bi bila točna navodila in sosledje dogajanja
na odru. Mitch jo je ves čas na skrivaj opazoval in občudoval, ter se boril
proti svoji želji, da jo poljubi. Ni mu ušlo, da je v trenutku obupa naslonila glavo na roki in globoko vdahnila.
Končal je s pogovorom in jo za trenutek še opazoval. Najraje bi vstal in ji
stopil za hrbet ter ji zmasiral ramena in poprosil, da mu zaupa svoje skrite
skrbi. Toda to bi jo še bolj oddaljilo od njega. Nemočno je sedel in jo
opazoval. Ni več zdržal zato je kar se da ljubeznivo in prijateljsko povprašal
»kaj je narobe?« Počasi je dvignila glavo in se zagledala v njegove oči.
Prebral je nelagodnost in nemoč v njih ko je tiho rekla »tisto noč v Night
staru res nisem vedela kdo si, če bi, se sigurno ne bi pustila puncam
prepričati, da zaplešem z njimi. Predala sem se ritmu, vzdušju in svojim
občutkom. Zgodilo se je kar se je zgodilo in tega ne morem popraviti pa tudi ne
obžalujem in ni me sram. To sem jaz in tudi tisto sem bila jaz. Tako pač je.
Glej to ti govorim samo zato, ker ne želim, da bi si kar koli narobe razlagal.
Midva sva poslovna sodelavca na tvojem trenutnem projektu in samo to je
pomembno. Ampak dejstvo je, da kljub
temu, da je to moja akademija in da sem veliko časa tukaj. Jaz sem si jo
omislila in opremila, tukaj delam, pa vseeno ideje in navdih nastajajo drugje.
Ne morem, ne gre mi, če bova sedela tukaj ne bom nič pametnega ali
zadovoljivega domislila« spet je globoko vdahnila in obraz pokrila z dlanmi.
»Meni je vseeno, pa pojdiva tja ker boš lahko delala. Res me ne bo motilo« je
bil iskren in vesel hkrati saj jo je iz trenutka v trenutek spoznaval in
zavedal se je, da je presegla vsa njegova pričakovanja in ujel se je, da se je
začel spraševati kaj se mu dogaja ali se nemara začenja zaljubljati v njo. Iz
nežnih in zanj nepoznanih občutij ga je predramil njen tihi šepet »bojim se da
bo mene motilo.« »Potrudil se bom, da te ne bom motil in nič naj ti ne bo
nerodno, umetniki potrebujete svoje skrivnosti, da lahko ustvarjate in
obljubim, da bom tvojo zadržal zase« je bil prepričljiv saj je mislil, da ji je
nerodno ker bo odkril neko njeno skrivnost ali navado na katero ni bila posebno
ponosna. Samo nasmehnila se je in tiho dejala » prav pa pojdiva, poberiva vse
te papirje in zgoščenke« začela je pospravljati po mizi in zlagati v svojo
poslovno torbo. Zdaj je on prekinil tišino in vprašal »kam pa greva« v mislih
je imel, da je še vedno v svoji poslovno elegantni obleki in srajci s katere je
že zdavnaj odvezal kravato, ki je zdaj ležerno ležala na enem izmed stolov
okoli njene velike konferenčne mize na kateri so bili razmetani papirji, slike
in raznorazni barvni svinčniki. Ne da bi ga pogledala je rekla »k meni domov.« Za trenutek je obnemel in upal, da tega ni
opazila. Spoznal je kaj je točno pomenila njena opazka, da bo mogoče njo
motilo. Vedel je, da oba gorita od želje in potrebe po intimnosti in da se
istočasno oba zavedata, da v trenutnem položaju to ne bi bila prava odločitev.
Pri njej doma bosta oba na hudi preizkušnji in samo vprašanje časa je kdaj bosta
podlegla svojim strastem. In hitro se je opomnil, da je on to želel že od
prvega pogleda na njeno vroče telo v rdeči obleki. Ni si znal odgovoriti kdaj
se je premislil in kdaj se je pojavila potreba po nekaj več kot potešitvi
strasti. Kot je že enkrat rekel Bradu vredna je vsakega napora. Zdaj se je
dodobra začel zavedati svoje ujetosti v pasti ljubezni in ona je bila njegova
odrešitev.





Ko je parkiral za
njenim avtomobilom na privozu pred hišo je bil vesel, da se je do sem pripeljal
sam. Ni vedel kaj bi ji lahko med potjo govoril. Bil je prevzet in hkrati
zmeden od novih spoznanj in novih čustev a vseeno je bil dovolj priseben, da se
je zavedal, da je ne sme prestrašiti. Počasi je zlezel iz svojega avtomobila in
s sedeža vzel svoj poslovni kovček. Ni mogel skriti navdušenja nad njeno hišo.
Takoj je začutil mir in pozitivno energijo. Hiša je bila malo odmaknjena od
mestnega vrveža. Obkrožala jo je narava. Čeprav je stala v naselju je bilo
okoli toliko dreves in zelenja, da si lahko pomislil, da stoji kje na samem. Še
posebno ker so glavni prostori bili
obrnjeni na vrt in v tisti spokojnosti se je pravzaprav odvijalo njeno
življenje Radovedno se je oziral po prostorih v pritličju, domneval je da so
zgoraj samo spalnice. Hiša je bila urejena in okusno opremljena s pridihom
domačnosti iz časov njunih babic. Liv mu je ponudila, da si ogleda kar želi
dokler ona pogleda kaj bi jima lahko pripravila za večerjo. Šele ob omembi
hrane je začutil, da je res že precej časa minilo od kosila in da je že lačen.
Takoj se je ponudil, da ji pomaga. Stvari sta odložila na masivno hrastovo
mizico sredi svetle in ogromne dnevne sobe. Odpravila sta se v kuhinjo in Liv
mu je takoj ponudila predpasnik in se nelagodno nasmehnila »tudi če nič ne boš
počel ne bi rada videla, da si uničiš obleko.«
»Hvala, čeprav mogoče ne verjameš sem kar spreten pri kuhanju, dovoli,
da nama jaz kaj pripravim. Zdiš se mi nekam utrujena, mogoče bi si privoščila
osvežilno kopel, dokler jaz ne pripravim večerje.« Razumevajoče jo je gledal in
iskreno mislil vse kar je rekel, res je delovala utrujeno in vsekakor se ji je
hotel priljubiti in približati tudi kot dober prijatelj. Nekaj časa ga je
opazovala in omahovala nato pa le rekla »prav« malo je še pomolčala in le tiho
pristavila »hvala« nato pa kot za stavo hitro izginila iz kuhinje. Mitch je še
nekaj trenutkov strmel v smeri kamor je izginila in se trudil umiriti. Priznal
si je da ga je totalno obsedla, tako kot še nobena pred njo. Hotel jo je imeti
toda ne samo imeti, hotel je da tudi ona čuti isto kar čuti on do nje. Počasi
se je obrnil in odprl hladilnik z namenom, da ji res pripravi okusno večerjo. Spomnil
se je starega reka, da gre ljubezen skozi želodec.


Urno je vstopila v
svojo sobo in prvič v svojem življenju obrnila ključ v vratih. Ni se bala, da
bi on prišel v njeno sobo in jo mogoče zalotil pomanjkljivo oblečeno, ne bala
se je da bi mogoče prišel in opazil njena čustva. Bala se je, da bi videl njeno
razgaljeno dušo. Že od torka zvečer je bila na robu pameti. Vse misli so ji
venomer uhajale k neznancu, ki ji je čisto pomešal vse čute in jo v hipu
zasužnjil. Skoraj dva dni se je borila sama s seboj, da si ga izbije iz glave
in osvobodi nevidnih vezi s katerimi jo je priklenil in potem se zgodi, da
spozna, da je njen tujec nihče drug kot gospod Mitchel Crowe za katerega je
bila prepričana, da je šarmanten gospod v poznih petdesetih. Ne da bi se zavedala kdaj si je slekla obleko
je stopila pod curek mlačne vode, ki ji ni in ni hotel zbistriti misli in
ohladiti vrelo glavo. Bila je ženska, izkušena ženska in ne naivna
osemnajstletnica in vedela je kaj pomeni žar v njegovih očeh. Zavedala se je,
da si je tudi on neizmerno želi in hrepeni po njenih dotikih toliko kot ona po njegovih. Čeprav nista omenjala
ali kakor koli drugače napeljevala na to temo sta se oba zavedala energije, ki
je valovala okoli njiju in grozila, da ju zajame v svoj erotični naboj. Želela
si je prepustiti se tej energiji ne glede na posledice. V končni fazi je bila
navajena, da se vse njen zveze klavrno končajo in misel o tem, da si ne bo
dovolila izkusiti njegove strasti ji je bila hujša od misli, da bi jo izkusila
in ga nato izgubila in ostala sama in razočarana. Ponavadi ji ni bilo pomembno
kako se bo katera od njenih zvez končala saj v nobeno ni vstopala s kakršnim
koli pričakovanjem, toda zdaj in z Mitchelom je bilo nekaj drugače. Tokrat ji
je bilo pomembno. Tokrat je hrepenela po nečem več kot po vroči kratki
avanturi. Ni si znala razložiti po čem je točno hrepenela le vedela je da ji tokrat
ni vseeno.


Čez slabe pol ure
se je pojavila v kuhinj. Mitch je lahko zaznal svež vonj, vonj po pomladi ki jo
je obdajal. Oblečena je bila v kavbojke in oprijeto bombažno majico, lasje so
ji še mokri in lepo počesani padali po hrbtu. Delovala je še mlajše in še bolj
nedolžno. Njen previdni pogled in vljuden nasmeh sta bila dovolj, da se je
zavedal kakšni dvomi jo mučijo. Zavedal se je, da se oba borita z istimi
strahovi in željami. Odločil se je, da ji bo dal čas in jo le počasi navezal
nase in ji pri tem dokazal, da je nima namena izkoristiti in prizadeti. Veselo
se ji je nasmehnil in z roko pokazal na že pripravljeno mizo »prosim kar sedi,
vsak hip bo pripravljeno.« Globoko je vdahnila omamni vonj, ki se je širil iz
posode na štedilniku »čudovito diši, hvala za vse.« »Počakaj in najprej
poskusi, kaj če boš razočarana« je rekel navidez resno, kar je pripomoglo, da
se je sprostila in tudi sama nasmehnila »mislim, da sem sestradana in da bo vse
okusno, nikar ne skrbi« sproščeno je sedla na stol, ki ji ga je malo prej
pokazal.


Ob hrani in
kozarcu rdečega vina sta se pogovarjala sproščeno in tudi njun pogovor je
zaplaval v bolj privatne vode. Mitch je ugotovil, da bi se prav zlahka navadil
na njen zvonki glas in nalezljiv smeh. Pravi užitek jo je bilo gledati in
poslušati, ko se smeji in ko kaj vzneseno pripoveduje. Kot bi mignil se je
popoldne prevesilo v večer. Zunaj je pokrajino obsevala svetloba bližajoče se
polne lune. V sobo je zavel hladen piš
in Liv je vstala z namenom, da zapre balkonska vrata. S kozarcem v roki je kot
da lebdi prečkala razdaljo od jedilnega kota preko nežno osvetljene dnevne sobe
do vrat na vrt. Mitchu se je zdelo, da še nikdar ni bil deležen bolj romantične
geste in pogleda na žensko. Cel dan je skušal zatreti svoje želje po njen in to
je bila pika na i in ni več zdržal. Razum mu je izpuhtel in čutil je kako vsaka
celica njegovega telesa hrepeni po njej. Počasi je vstal in ji sledil. Ko se je
obrnila je stal tik za njo in samo pogled na njegove s strastjo zamegljene oči
so bile dovolj, da je tudi njej popustila zavora s katero je mirila in brzdala
svoje poželenje. Počasi ji je iz roke vzel kozarec v katerem je bilo še za
požirek omamne pijače in ga previdno odložil na bližnjo omarico pri tem pa ni
izpustil njenih oči iz svojega pogleda. Vse kar si nista mogla povedati z
besedami so zdaj govorile njune oči. Počasi se je dotaknil njenega obraza in
kot bi jo božal s peresom ji je zdrsnil s prsti preko obraza čez brado in čez
ustnico nazaj. Drugo roko ji je nežno ovil okoli pasu in jo čisto počasi začel
vleči v svoj objem. Čutil je njen roke na svojih ramenih in prste, ki so se
zapletli v njegove lase, rahlo je razprla ustnice in od silne strasti zaprla
oči. Nežno kot bi se bal se je približal in njene ustnice pokril s svojimi.
Poljub je počasi začel vleči oba v vse večjo in večjo strast. Stala sta tesno
drug ob drugemu, lahko sta čutila utrip njunih src, ki sta bila v enakem in
hitrem tempu. Želela sta si en drugega in oba sta hotela jemati in dajati
hkrati. Še predno bi se lahko poljub in strasten objem razvil v strast v kateri
sta oba gorela se je oglasil zvonec na vratih, ki je nekajkrat močno pozvonil
in še predno sta se uspela ločiti že je bilo slišati pasji lajež in topot
težkih šap po parketu. »Ron in njegove mrcine« je le s težavo izustila Liv in
se odmaknila od Mitcha.


»Hej že dva dni te
nisem ne videl in ne slišal, kje si, slišal sem, da delaš na novem projektu pa
vseeno še nikdar me nisi zanemarjala dva dni« je veselo še z vrat govoril Ron.
Vstopil je v dnevno sobo kjer se je Liv posvetila njegovim trem pasjim
ljubljenčkom. Z očesom je premeril situacijo v slabo osvetljeni dnevni sobi in
ostanke očitno romantične večerje v kuhinji. »Ups zgleda, da sem ga polomil ker
sem takole vdrl nenajavljen« se je nedolžno smehljal in skušal ugotoviti kaj se
res dogaja in kdo je postavni moški v elegantnih hlačah in srajci brez kravate.
Liv se je otresla psov in vljudno rekla »gospod Mitch Crowe moj poslovni
sodelavec, na njegovem projektu delam in Ron Medick moj bratranec in lastnik
Night stara, ki se spet dolgočasi« potem pa se nelagodno nasmehnila »ne
obremenjuj se Ron nič nisi zmotil itak je že čas, da se spet posvetiva poslom«
pri tem pa je pazila da se njen pogled ni srečal z Mitchevim. »Če ti tako
praviš ljubica in veseli me da sva se spoznala Mitch« je rekel z nagajivim
nasmehom na ustnicah, ki je bil dovolj zgovoren, da niti za trenutek ni
pomislil, da bi verjel sestrični, da prejle ni zmotil, toda če je ona tako
hotela jo je pustil pri miru saj jo je še predobro poznal in celo res mu je
bilo žal da je takole vdrl v njeno hišo. Potrepljal je Mitcha po rami in mu z
grimaso, da ga Liv ne bi slišala ponovno
rekel »žal mi je« in ji sledil v kuhinjo, kjer se je lotila pospravljanja
ostankov večerje. »Kavo« je sproščeno vprašala in radovedno pogledala oba
moška, ki sta si bila dovolj všeč, da sta takoj sklenila moško zavezništvo.
»Hvala ampak pozno je in ti si res utrujena, kaj ko bi lepo šla spat midva pa
vsak svojo pot, jutri pa nadaljujeva« je bil odločen Mitch in Ron mu je samo
prikimal »zdaj ko vem, da si še med nami in da imaš obsežen projekt lahko grem
potolažen in zadovoljen.« Oba moška sta vstala v nameri, da res gresta. Liv ju
je lahko samo gledala. Mitch je vzel svoj suknjič in namignil proti svoji
aktovki »vse bom pustil tukaj, jutri zjutraj bom prišel sem in bova
nadaljevala« nasmehnil se ji je in sledil psom ven na dvorišče. Liv ni mogla
slišati, ko je Ron tiho povabil Mitcha, da pelje za njim do njegove hiše in se
mu pridruži na kozarčku dobre kapljice. Počasi se je vrnila v kuhinjo in do
konca pospravila posodo. Le kaj je mislil Mitch, ko ji je rekel, da bosta
nadaljevala, no seveda je mislil na delo toda ni bila prepričana in to samo
zaradi pogleda, ki ji je ob tem poslal in zaradi tistega igrivega nasmeha, ki
se je skril v kotičke njegovih omamnih ustnic. Zavedala se je, da v kolikor ne
bi Ron prekinil tisti strastni trenutek, bi se oba predala in končala zgoraj v
njeni spalnici ali pa kar tukaj na sedežni. Globoko je vdahnila ja žal ji je
bilo, da je Ron prekinil čarobnost trenutka in ja hvaležna mu je bila, da ju je
prekinil in preprečil strasti da se izlije, strasti, ki se ji ne bi smela
odzvati ne ona in ne Mitch. Razum ji je govoril, da se ne smeta zaplesti in
srce je hrepenelo po prepovedanem. Še dolgo je strmela v zdaj pospravljeno mizo
in se spominjala njunega pogovora. Priznati si je morala, da je Mitch izvrsten
kuhar in odličen sogovornik predvsem pa zanimiv moški, moški s katerim bi lahko
shajala, moški v katerega bi se zlahka
zaljubila. Bila j zbegana in negotova, še nikdar v življenju se ni tako
počutila. Ni vedela več kaj je prav in kaj ne in ni vedela kako naj se jutri
obnaša do Mitcha. Dolgo je tuhtala in na koncu obupala saj ni nič pametnega
stuhtala. Delo je najboljša tolažba in možnost izklopiti svoje življenje in
svoje občutke, zato se je odločila da misli preusmeri drugam in glede Mitcha
prepusti času čas, bo že sproti reševala zadeve se je tolažila. Ni bila
zaspana, zato je v dnevni sobi kjer je najraje delala razgrnila papirje in si v
cd player nastavila Mitchevo kompilacijo pesmi za otvoritveni večer ter začela delati.


Mitch je ob
devetih naslednje jutro pripeljal na njeno dvorišče. Njen avto je še vedno stal
tam kot sinoči. Nasmehnil se je in s sedeža pobral šopek rož, ki ji je kupil na
poti od hotela do njene hiše. Pozvonil je in ker ni bilo odziva je poskusil
odpreti vrata, na njegovo presenečenje ni bilo zaklenjeno. Pomislil je, da je
mogoče zgoraj in da ne sliši. Vstopil je in se odpravil proti dnevni sobi.
Nežen nasmeh je zaigral na njegovih ustnicah. Bila je tako nestvarna. Po
papirjih, ki so bili raztreseni povsod naokoli je lahko sklepal, da je delala
celo noč. Še vedno je bila v kavbojkah in majici kot sinoči. V roki je držala
rdeč svinčnik in poleg nje na sedežni je ležalo kup papirjev. Ona pa namesto da
bi se udobno namestila na veliko sedežno, ne ona je sedela in noge dvignila na
mizico in tako spala. Odložil je rože in se za nekaj časa zastrmel v njo. Da,
zdaj je vedel, zdaj je bil prepričan da jo ljubi kot še nikdar ni ljubil
nobene. Dolgo v noč sta se z Ronom pogovarjala o njej. Zdaj je poznal zgodbo
njenega življenja in vedel je kako je občutljiva in koliko ji pomeni ljubezen. Zavedal
se je da bo potreboval vso srečo sveta, da ji bo lahko dokazal kakšna so
njegova čustva do nje. Toda kot je že velikokrat prej rekel si je zdaj ponovil,
vredna je vsakega truda. Še nekaj trenutkov je užival v pogledu na njen speči
obraz, potem pa se je odločil, da bo za njo najbolje če jo odnese v njeno
posteljo. Kar se da narahlo jo je dvignil v svoje naročje in počasi zakorakal
proti stopnicam. Vso gibanje jo je predramila a ne dovolj da bi se zbudila. Z
roko katero ji je Mitch namestil okoli svojega vratu ga je trdneje prijela in
se udobneje namestila na njegove prsi. Spala je in ni opazila njegovega nežnega pogleda in ne
pokroviteljskega nasmeška na obrazu. Ni čutila njegovega vznemirjenja in ne
zaznala njegove odločitve, da je nikdar več ne spusti iz svojega življenja.
Počasi jo je odložil na veliko posteljo in jo narahlo pokril z deko, ki je
stala pri vznožju. Za trenutno slovo jo je nalahno poljubil. Še malo se je
premaknila in rahlo nasmehnila ter zamrmrala njegovo ime nato pa utonila nazaj
v spanec. Stal je ob postelji in jo gledal medtem, ko je v njem vse vrelo in
bobnelo. V spanju ga je poklicala mu je odzvanjalo v glavi. Poklicala ga je,
njega, njegovo ime. Torej si je čisto prav razlagal njen pogled in vse tiste
neizrečene besede, ki so visele med njima. Ja poklicala ga je, želela si ga je
in če si je to hotela priznati ali ne nekaj je čutila do njega, v to je zdaj
bil prepričan. Od sreče in veselja bi najraje zavriskal in jo prebudil in si jo
vzel a mu je razum to vseeno preprečil. Vedel je da je do moških nezaupljiva in
ranljiva in da se mu ne bo tako zlahka predala in pokazala kaj res čuti. Za
zdaj je bilo dovolj da ve, da čuti nekaj zanj in počasi ji bo dokazoval, da mu
lahko zaupa . Še enkrat se je nasmehnil nato pa počasi odšel iz sobe in za
seboj tiho zaprl vrata.


Posvetil se je
papirjem, ki jih je pustila odprte na mizi in po sedežni. Počasi se je začel
vživljati v njun projekt, čeprav so mu misli nevarno pretile, da se bodo vsak
hip posvetile samo njej, njej, ki spi zgoraj v spalnici, njej, ki tako lepo in
sveže diši tudi po neprespani noči. Z zadnjimi napori se je posvetil delu,
prepričeval se je, da ji mora kaj pokazati ko pride dol in ni je hotel
razočarati. Nekaj časa je marljivo delal, potem pa so mu misli spet zaplavale k
njej. Odločil se je, da bo najbolje če ji pripravi kosilo. Vstal je in odšel v
kuhinjo. Najprej je pomil svojo skodelico od kave, saj ji ni hotel pustiti
kuhinjo v neredu še posebno ne ko je opazil kako skrbno je pospravila sledove
sinočnje večerje. Pravzaprav mu je to kar godilo, tudi sam je bil tak. Rad je
imel red in čistočo. Še zdaleč da bi njena hiša bila pospravljena v perfekcijo
in da bi se človek bal usesti, da ne poruši reda, ne še zdaleč ne, v njeni hiši
je vladala domačnost, blazine so bile brez pravega reda nametane po sedežni in
na polici pod mizo so stali razmetani časopisi, dokaz da jih je nekdo bral in
samo odložil. Vse v hiši je vabilo, da se uporabi pa kljub temu okoli ni bilo
nepotrebne navlake. V kuhanju je užival, še posebno ker se je tokrat lahko
prepustil sanjarjenju o ženski na katero je hotel s svojo kuho pustiti vtis.
Ugotovil je, da je kuhanje za njo pravi užitek in vznemirjenje.


Liv se je zbudila
in počasi pretegnila. Počasi se je začela zavedati, da leži v svoji postelji,
opazila je da je še vedno oblečena v kavbojke in majico, ter da je pokrita samo
z deko. Sedla je v posteljo in mrzlično začela premišljevati. Pogled se ji je
ustavil na uri, ki je kazala 12.43. Sama sigurno ni prišla v spalnico, če bi,
bi se slekla in ulegla pod pregrinjalo. Nekdo jo je moral prinesti. Najprej je
pomislila na Rona, samo on je imel ključ njenih vhodnih vrat. Toda Ron ni bil
tip človeka, ki bi naredil kaj takega. Ne Ron bi jo zbudil naj se spravi v
posteljo ali pa bi jo pustil kar na sedežni in pri tem ustvarjal tak hrup, da
bi se zbudila in se potem delal nedolžnega, češ a si se zbudila ali pa bi
nahujskal svoje pse, da jo zbudijo. Mitch ji je prišlo ime skozi možgane, moral
je biti on. Počasi se je poskusila spomniti česarkoli a spomina ni bilo. Nič.
Negotovo je vstala in se odpravila v kopalnico. Na hitro se je oprhala in
oblekla sveža oblačila potem pa tiho stopila ven iz spalnice. Že na hodniku je
lahko slišala res tiho glasbo in v nosu je začutila nežen vonj po hrani. V
njeni kuhinji se je pripravljalo nekaj slastnega. Spet je pomislila na Mitcha,
samo on bi lahko bil tako obziren in samo on bi ji pripravil kosilo. Počasi se
je spustila v pritličje in najprej pokukala v dnevno sobo. Opazila je njegov
odprt kovček in še nekaj dodatnih papirjev po mizi. Torej je pridno delal,
dokler je ona spala je hitro zaključila in pokukala v kuhinjo. Staj je za
štedilnikom in nekaj počasi mešal. Ob pogledu na njegovo visoko postavo in lepo
oblikovano telo oblečeno v kavbojke in karirasto srajco ji je srce hitreje
poskočilo. Slišala je da si požvižgava melodijo, ki se je tiho slišala iz
radia. Tudi miza je bila že postavljena in na pultu je zagledala vazo z
prečudovitim šopkom rož, ki ga sinoči še ni bilo. Opazila je kako se je rahlo
zdrznil, ko je zaznal, da stoji za njim. Obrnil se je in se ji veselo zasmejal
»dobro jutro upam, da si se naspala,
kosilo bo vsak čas« in ne da bi se več zmenil za njo je na mizo položil
košarico s kruhom, ki ga je prejle narezal. Odločil se je, da bo to najboljša
taktika toda, ko se je odločal se ni zavedal kako težko bo biti v njeni bližini
in ne poseči za njenimi ustnicami. Bila
je zmedena, še nikdar se ni nihče tako trudil okoli nje in še nikdar nihče ni
hotel biti njen prijatelj. Vse to je bilo nekaj novega za njo. In ugotovila je,
da ji to nadvse godi. Negotovo se mu je nasmehnila in rekla »hvala za vse.«
»Malenkost saj sem tudi sam lačen. Ti si delala ko sem jaz spal jaz sem delal
ko si ti spala, mislil da sva si bot« se je veselo zasmejal in ji pokazal z
roko naj sede, saj je bilo kosilo pripravljeno. Med jedjo sta se pogovarjala o
skupnem projektu in obnavljala kaj je kdo dopisal v tabelo. Ne en ne drug se ni
drznil spustiti v druge sfere iz straha da poruši trenutno dokaj znosno
ozračje. »Za sladico imam sladoled in absolutno sem potrebna kave« je rekla
sproščeno. »Jaz sem kuhal, ti pomivaš in poskrbiš za sladico« je rekel odločno
in čakal njeno reakcijo. »Dogovorjeno« se mu je enako odločno nasmehnila nazaj
in dodala »toda večerjo kuham jaz in ti pomivaš.« V Mitchevih očeh je zažarela
iskrica veselja in strasti »dogovorjeno« je rekel veselo in se trudil skriti
pravo radost, ki ga je obšla saj je to pomenilo, da bo še kar nekaj časa ob
njej in da ji misel, da bi bil tako dolgo tu ni bila zoprna. Tud Liv se je šele
po izrečenem zavedla kaj je rekla. Toda tako preprosto in naravno se ji je
zdelo, da bo ponovno večerjala z njim. Tako močno je sodil v njeno kuhinjo in v
njeno življenje. Ob tem spoznanju se je kar malo ustrašila sama sebe in da bi
skrila svoje nelagodje je vstala in začela pospravljati posodo. Mitch, ki je
zaznal spremembo v njej se je delal kot, da tega nebi opazil. Rekel si je
počasi, daj ji čas se bo že še navadila na misel da je njen in ona njegova.
Pomagal ji je pospraviti mizo in ona ga je samo navidezno grdo pogledala »kaj
pa počneš, saj si rekel, da moram jaz pospraviti?« »Ne rekel sem, da ti pomivaš
o pospravljanju pa nisva rekla nič in pomagam ti« se je brezbrižno smehljal in
vseeno užival v njeni zmedenosti.





»Tako, papirnati
del je zaključen« je rekla ponosno in se z olajšanjem zazrla v Mitcha. »Ja
uspelo nama je« je potrdil očitno in pri tem ga je spreletelo, da je on svoje
delo zaključil. Le kako jo bo prepričal, da mora ves čas biti ob njej. Ni imel
več izgovorov. Ostalo je da naročita kostume in da ona nadzoruje vadbo svojih
varovancev, zanj res ni bilo več dela. Tudi ona se je zavedala da sta
zaključila in čutila je praznino ob misli, da ga ne bo več blizu nje. Zaprla je
oči in upala da on misli, da si res daje duška ob zaključku priprav, ni si
mogla dovoliti, da bi vedel, da ga že zdaj pogreša, da ji je žal, da ga ne bo v
njeni bližini. Še predno bi lahko potonila v malodušje in žalost je pozvonil
telefon. Urno je stopila do telefona in se oglasila. Mitch jo je radovedno
gledal saj namesto da bi kar koli govorila je delala grimase in se nasmihala na
koncu pa je le izdavila »razumem ob devetih in ja pripeljala ga bom. Rekla sem
da bom« je rekla bolj užaljeno kot jezno
in odložila slušalko nato pa se zazrla v Mitcha. »Ron naju vabi da prideva na
večerjo ob devetih v Local pearl, potem pa bomo zabavo nadaljevali v Night
staru in če se samo poskusiš izmuzniti ali če se jaz poskusim izmuzniti« je
vseeno dodala iskreno »sem ga fejst nasankala.«
»Zakaj pa bi se poskusil izmuzniti ali pa ti« je radovedno vprašal
Mitch. »Še nikdar nisi bil v Local pearlu« je nejeverno vprašala in si sama
odgovorila »najbrž ne ali pa ti obvezna kravata in smoking ne predstavljata
problemov« kot obupanec se je spustila na fotelj in si oči zakrila z dlanmi
»danes mi pa res ni do ekstra elegantne smetane, ki ne vidi dlje od svojih
pregrešno dragih čevljev.« Mitch se je samo nasmehnil in pomislil oba sta bila
pripadnika te njene tako imenovane ekstra elegantne smetane in to je bil njun
svet a ne en ne drug nista uživala v družbi topoglavih ljudi, ki so se imeli za nekaj več. Vse bolj in bolj se je zavedal
njunega skupnega pogleda na svet in razmišljanja, ki sta si ga delila. Vsekakor
bila sta ustvarjena en za drugega in v to je moral prepričati še njo. »Najbolje
bo da zdaj grem in te pridem iskat ob
20.30 in da ne pozabim, ker danes ne boš
ti kuhala se bom jutri povabil na večerjo. Ne pozabi da mi jo dolguješ« se je
veselo nasmehnil in začel pospravljati svoje stvari. Samo nekaj mu je zamrmrala
kar si je predstavljal, da je potrditev njegovih besed. Pravzaprav vseeno mu je
bilo kaj bo rekla, danes jo bo peljal ven in jutri bosta tukaj pri njej. Dobil
je čas, ki mu je že malo primanjkoval.


Točno ob 20.30 je
pozvonil na njena vrata. Ko jih je odprla je obnemel. Videl jo je že v večih izvedbah, v elegantnem
kostimu, športni opravi, kavbojkah in seksi oblekici toda zdaj, ko je stala
pred njim v elegantni dolgi črni obleki, ki je poudarila njeno prečudovito telo
in lasmi spetimi vrh glave, ki so se v kodrih kot slap spuščali okoli njenega
obraza je bila dih jemajoča. Bila je prava dama in z izbiro nekaj ujemajočih
kosov dragocenega nakita je poudarila svojo eleganco in pravo mero dobrega
okusa. Nekaj časa je strmel v njo in šele ko jo je slišal spregovoriti je
počasi prišel k sebi. »So te rože zame« se mu je nasmehnila in ga povabila naj
vstopi. »Seveda, toda ne morejo se kosati s tvojo lepoto« je bil iskren, ko ji
je predal velik šopek dehtečega cvetja. Nežno ga je poduhala in tiho rekla
»hvala.« sledil ji je v kuhinjo, kjer je poiskala še eno vazo v katero je
namestila nove rože. Brez besed je opazoval njene prefinjene gibe. Stopil ji je
za hrbet in se izgubil v omamnem vonju njenega parfuma. Počasi se je obrnila in
se zazrla v njegove oči. Obema je bilo jasno, da se neizmerno privlačita in
želita en drugega. Brez odvečnih besed so se njune ustnice združile in telesi
privili drug ob drugega. Po dolgem poljubu je tiho zašepetal »prosim dovoli, da
tisto večerjo zamenjam za jutrišnji zajtrk« in ne da bi počakal odgovor je
zopet zasužnjil njene ustnice in iz njih izvabil goreč vzdih. Čez nekaj časa je
le uspela pripomniti »zamudila bova na večerjo« in se počasi odmaknila od
njega. Skozi napol priprte oči in z nagajivim nasmehom mu je zašepetala »če se
boš dobro izkazal lahko dobiš oboje, zajtrk in kasneje večerjo.«





Ko sta vstopila v
lokal ju je natakar popeljal do mize, kjer je že sedela zbrana družba, ki jo je
Ron povabil. »Pa sta se le prikazala, sem se ustrašil, da bosta oba bojkotirala
moje povabilo« je Ron vljudno vstal in pritisnil poljub na sestričino lice ter
tiho, da ga je le ona slišala pripomnil »spet sem zamočil in vaju zmotil,
oprosti.« »Tokrat si naredil dobro potezo, hvala« mu je zašepetala nazaj in se
pozdravila še z ostalimi gosti med katerimi je bil tudi Brad. »Naj vaju
seznanim, če se slučajno ne poznata« je
bil ustrežljiv Mitch in veselo pogledal Liv »to je moj najboljši prijatelj še
iz šolskih dni« je pokazal na Brada »in to ženska, ki mi je ukradla srce« je z
ljubeznijo v pogledu pokazal na Liv. Vsi so obnemeli z Liv na čelu. Nejeverno
ga je gledala medtem, ko se je pretvarjal, da se ni nič zgodilo in se je trudil
pomagati ji da sede. Ujel je njen vprašujoči pogled in ji tiho zašepetal »tisto
noč v diskoteki si mi ukradla srce in ni me sram povedati resnice ljudem, ki te
poznajo in imajo radi. Tisto sem bil jaz in to sem tudi jaz. Potrebujem te Liv,
želim si te in ljubim te« njeno mehko dlan je ponesel k svojim ustnicam in na
njo pritisnil blag poljub naklonjenosti. Ni načrtoval, da ji bo to rekel, sploh
ne toda bil je očaran in bil je ponosen, da je lahko ob njej. Ni vedel kako naj
jo predstavi in karkoli bi rekel ne bi bila čista resnica in rekel je to kar je
čutil. Za trenutek se je ustrašil, da ga bo grobo zavrnila in odkorakala ven
toda ne ona je samo obsedela in se s pogledom zazrla v njegovo dlan, ki je še
vedno držala njeno. Ni ji bilo vseeno to je vedel, toda tak izliv čustev je
bilo vse kaj preveč in prehitro za njo. Strmela je v njune prepletene dlani in
v glavi so ji odzvanjale njegove izgovorjene besede ljubezni. Vedela je da mu
ni vseeno za njo, čutila je da si jo želi tako močno kot ona njega, bala se je,
da se ona počasi zaljublja v njega toda to, to da ji tako na javnem mestu in
med njenimi prijatelji izpove ljubezen to je bilo preveč. Več kot je lahko
prenesla. Najraje bi vstala in odšla toda kljub močni želji in neustavljivi
potrebi po begu ni uspela zbrati dovolj moči, da se premakne kaj šele odkoraka
stran. Nemočno je sedela in se z vsem svojim telesom zavedala njegove bližine.
Končno je le uspela izdaviti prvo stvar, ki ji je prišla na pamet »s temi
stvarmi se ne zbija šale.« »Vse kar sem rekel sem resno mislil. Prosim dovoli
mi, da ti to tudi pokažem in dokažem, da sem vreden tvojega zaupanja. Prosim Liv,
daj mi priložnost« je rekel iskreno in mehko kot bi prepričeval otroka. Z
zadnjimi napori je uspela dvigniti glavo in ga pogledati v oči, v katerih je
lahko prebrala iskrenost in resničnost njegovih besed. »Kaj pa če te razočaram
ali se me naveličaš« je tiho vprašala. »spoznal sem, da si moja manjkajoča
polovica in mislim, da se te ne bom nikdar naveličal, toda to so stvari, ki jih
nihče ne more obljubiti tudi jaz ne. To je rizik ljubezni, ki ga moramo vsi
sprejeti, tako kot sem jaz sprejel rizik in ti razkril svoje občutke ne da bi
vedel kaj si ti misliš ali čutiš.« Globoko je vdahnila in se mu nasmehnila
»poskusila bom« je uspela reči in on ji je tiho odgovoril »ne bom te
razočaral.«





Liv se je zbudila
in že iz navade stegnila roko, da bi se dotaknila Mitcha. Toda postelja je bila
prazna. Navadila se je nanj in njegove pozornosti in nežnosti. Venomer je bil
ob njej a ni je motil, ne on jo je razvajal in spodbujal. Razumel je njene
navade in potrebe. Spoštoval je njeno svobodo. Ob njem je lahko bila to kar je
in ne da bi se dobro zavedala jo je navezal nase, postal je stalnica v njenem
življenju. Spomnila se je sinočnjih dogodkov. Srh ji je spreletel telo. Grozno
se je počutila in tako samo in osamljeno. V glavi ji je razbijalo in oči so jo
skelele, kako je ne bi saj je pol noči prejokala. Pozno zvečer je priletela
domov iz Vegasa, kjer so večer poprej nadvse uspešno speljali otvoritev karaoke
kluba in ko je končno bila doma za svojimi stenami, daleč stran od pogleda
radovednih ljudi se je šele lahko razjokala. Vsa čustva, ki jih je nekaj ur
uspešno skrivala in tlačila globoko v svojo dušo so privrela na dan in grozila,
da jo pokopljejo. Spet je preklela svojo zaupljivost do moških in naivnost, da
je lahko podlegla lažnivcu kot je Mitch. Počasi se je odpravila v kopalnico in
ko je zagledala nekaj njegovih malenkosti, ki jih je neopazno puščal pri njej
in se tako počasi popolnoma vselil v njeno hišo in zavzel njeno življenj je
ponovno izgubila nadzor in je v navalu besa vse zmetala v bližnji koš za smeti.
Dolgo se je prhala nato pa le z nekoliko ohlajeno glavo stopila ven iz banje.
Odločila se je, da gre svoje življenje naprej. Oblekla se je in v kleti
poiskala veliko škatlo. Vrnila se je v svojo sobo in počasi začela zlagati vse
Mitcheve stvari noter. Izpraznila je tudi koš za smeti in dodala vse
malenkosti, ki ji je podaril. Apatična pa vse eno zadovoljna s svojim v takih
razmerah obvladanim obnašanjem je odšla na pošto in mu škatlo poslala na domači
naslov. Ko se je vrnila domov jo je čakalo še nekaj dela. V navalu besa je
razmetala kar nekaj stvari in zdaj bo potrebovala kar nekaj časa, da vse spravi
v red.


Še predno se je
dodobra lotila pospravljanja je slišala avto, ki se je ustavil na privozu.
Slutila je, da bo to Mitch. Iz vljudnosti je pozvonil in ker ni imela namena,
da bi mu odprla je vstopil. Imel je svoj ključ, ki mu ga ni bilo potrebno
uporabiti saj so bila vrata odklenjena. Tiho jo je poklical, na njegovem obrazu
je lahko razbrala sledove neprespane noči in neverjetne žalosti in
prizadetosti. »Liv prosim razumi, kot sem že sinoči rekel ni to kar si ti
misliš« počasi se ji je bližal. Nekaj časa je samo stala in ga opazovala nato
pa je počasi stopila do omare in iz nje vzela staro očetovo šibrovko »res, da
je stara ampak deluje in imam dovoljenje za njo« je bila odločna »opozarjam te
gospod Crowe, če se pri priči ne obrneš in odideš jo bom uporabila« njen pogled
je bil leden in glas oster. Spoznal je, da se ne heca in da bo res naredila kar
je rekla, zato je odstopil za korak. »Ampak Liv, prosim« je poskušal, ko pa je
slišal rožljanje zatiča na puški je utihnil. Iz neprijetne situacije ga je
rešil Ron, ki je ravno vstopil »Liv odloži puško, ne potrebuješ je« je bil
odločen in se postavil pred Mitcha. »Ron prosim da greš in tega lažnivca za svojim hrbtom odpelješ s seboj. Razloži mu
da tukaj ni več dobrodošel« je bila hladna in resna v nameri, da ustreli res da
v stran, saj kljub vsemu ni želela raniti ne enega ne drugega. »Se lahko
pomenimo« je še naprej poskušal Ron. »Nimamo se kaj, če te pa že firbec matra
naj ti pa gospod Crowe na poti ven pove vse« je ostala neomajna. »Prav greva,
če kaj potrebuješ veš kje me najdeš« je rekel Ron in se obrnil proti Mitchu in
mu pomignil naj se raje spravi stran. Mitchu ni ostalo drugega kot da uboga saj
je vedel, da Ron predobro pozna Liv in je bolje če ne izziva naprej. Ron se je
na izhodu obrnil in bolj nežno dejal »da ne pozabim, telefon ti ne dela.« »Vem«
je sarkastično odvrnila Liv, ki je še vedno držala dvocevko v roki »izpulila
sem ga iz stene in razbila aparat ker je nekdo neumorno klicaril.« Ron je samo nemočno pogledal Mitcha in zaprl
vhodna vrata ko sta izstopila. »Saj ne bi uporabila puške ali pač« je tiho
vprašal Mitch. »O ja bi, samo ne bi streljala v naju mogoče v stran, da naju
prestraši, če bi imela kakšen naboj seveda« je tiho odgovoril Ron in začudenega
Mitcha porival proti avtomobilom. »Hočeš reči, da si vedel da je puška prazna«
je nejeverno izustil medtem ko je pogledoval proti hiši. »Liv sovraži orožje in
ta puška je spomin in ne orožje in če jaz kaj vem nima niti enega naboja doma.
No pa tudi če bi slučajno imela naju ne bi ustrelila preveč naju ima rada. Jaz
sem njen edini sorodnik in ne glede na vse me ima rada, ti pa si edini moški,
ki ga je kdaj koli ljubila« je skomignil Ron z rameni in se še sam zagledal
proti hiši. Mitch ga je samo nejeverno pogledal. Ron je zmajal z glavo in
prijateljsko dejal »nisi prvi, ki jo je izdal si pa prvi, ki jo je zelo
prizadel. Če te ne bi ljubila z dušo in telesom bi se zdaj vedla čisto drugače.
Verjemi mi vem o čem govorim« potrepljal je prijatelja po rami in še dodal
»pridi greva k meni, mi boš povedal kaj se je zgodilo. Moram poznati celo
zgodbo, če hočeš, da ti jo pomagam dobiti nazaj.« Mitch je samo nejeverno
strmel v Rona »mi boš pomagal« je nekako uspel spraviti ven iz sebe saj je bil
prepričan, da je Ron jezen nanj. »Glej sam nisem zaljubljive narave, spoznam pa
zaljubljenega tepčka, ki ga je nekaj hudo pokronal in se ne zna rešiti iz
zagate. Pridi že.«


»Vedel sem, da mi
ne boš verjel. Kako naj njo prepričam, če mi že ti ne verjameš« se je
Mitch žalostno sesedel v fotelj. »Saj ti
verjamem, ampak …« »Točno to Ron, ampak« si je nemočno pokril obraz z dlanmi. »Vrniva
se na začetek« je potrpežljivo predlagal Ron. »Praviš, da Nicole ni tvoja
zaročenka.« »Seveda da ni. Tudi če sva res kdaj bila zaročena je to moralo
trajati kakšnih deset ur, dokler se nisem streznil. Spomnim se, da sva tisto
noč veseljačila bolj kot ponavadi. Pred tem sva bila mogoče na štirih petih
zmenkih. Saj veš postavna punca, zapeljiva in nasploh primerna za kratko
romanco. Ko sem se zjutraj zbudil je vsa sladka skakala okoli mene in mi kazala
prečudovit diamantni prstan, s katerim naj bi jo zaročil. Niti najmanj si nisem
nikdar želel poročiti z nekom kot je Nicole, zato sem se ji opravičil, če sem
jo res prosil za roko in preklical zaroko. Rekel sem ji naj obdrži prstan ter
jo postavil pred vrata. Kasneje sem res plačal hotelskemu zlatarju zajeten
kupček denarja za tisti diamant in pozabil, da ženska ploh obstaja. Zdaj ko smo
bili v Vegasu pa se je pojavila in vsem na dolgo in široko razlagala, da je
moja zaročenka. A še predno so te govorice prišle do mene sta se Liv in Nicole
srečali, še huje novinarka je za kratko reportažo z otvoritve kluba posnela kratek intervju z
obema in je pred kamero v živo omenila, da je Nicole moja zaročenka. Le ta pa
se je veselo smejala in kazala diamant na svojem prstu. Liv mi ni dovolila, da
bi ji kar koli razložil.« Tiho je zaječal od srčne bolečine in nemoči
spremeniti kar koli. Tudi Ron je nemočno obsedel in z žalostjo strmel predse.
»Več glav več ve« je naposled rekel in zavrtel Bradovo telefonsko številko.


»Bi mi prosim
odprla vrata« se je Ron trudil biti prijateljski kot ponavadi.«Liv, prosim
odpri. Sam sem. Vedno sem ti stal ob strani, vedno si mi zaupala kaj se je
tokrat spremenilo« se ni in ni hotel odmakniti z vhodnih vrat. Vedel je da je
njegova sestrična doma, vedel je da ga sliši. »Liv odpri že, ves bom moker od
tega presnetega dežja, še prehladil se bom« je rekel nato pa kihnil. Slišal je
škrtanje ključa v ključavnici in vrata so se odprla. Ko je vstopil in stresel
dež s svoje jakne je le še videl Liv, ki je odhajala proti kuhinji. »Hej
ljubica kje si, nisem te videl že nekaj dni. Pogrešal sem te« je poskusil s
svojim vedrim šarmom vplivati na sestrično, ki je že nekaj dni imela pokvarjen
telefon in ni hodila ven iz hiše. »Pripravljam kosilo« je naposled rekla in mu
pokazala stol za kuhinjsko mizo na katero je postavila skodelico čaja »da se mi
res ne prehladiš.« Hvaležno je odpil požirek čaja in se zagledal v navidez
mirno sestrično. »Glej Liv slišal sem kaj je bilo in mislim, da bi morala
dovoliti Mitchu da ti pove resnico.« »Glej Ron me ne zanima« je bila hladna. »Pa bi te moralo, verjemi mi«
se ni pustil prestrašiti. »Pa me ne« pogledala ga je ledeno »konec debate« in
se obrnila nazaj k štedilniku na katerem je vrela voda za makarone in se počasi
kuhala omaka. »Liv poslušaj« je poskusil Ron a ga je grobo prekinila »če mi
misliš utrujat z Mitchem se lahko takoj pobereš. Njegovo ime se več tukaj ne bo
omenjalo. Vsakič sem se pobrala tudi zdaj se bom. Bilo je lepo dokler je
trajalo. Konec je. Jasno?« »Jasno« je nemočno odgovoril Ron.


Liv je odprla
poštarju in prevzela pošto in šopek rož. Saj ni bil revež čisto nič kriv za
njeno neuspelo zvezo in ves bes, ki ga je čutila do Mitcha. Že četrti dan ji je
redno prinašal nekaj pisem in šopek rož, ki ji je pošiljal Mitch. Ne da bi
odprla katero od pisem na katerih je spoznala Mitchevo pisavo jih je skupaj z
rožami zabrisala v kanto poleg dovoza. Ni je zanimalo kaj ji hoče Mitch
povedati, tudi ji ni bilo mar kaj si mislijo sosedje, ko meče stran prelepe
šopke rož in neodprto pošto. Dovolj je imela vsega. Vrnila se je v svojo sobo
in vzela majhen kovček ter vanj spravila
nekaj kosov garderobe in par kozmetičnih drobnarij, dodala je še dve knjigi, ki
si jih je želela že nekaj časa prebrati. Poklicala je taxi in izginila za nekaj
dni ne da bi komurkoli povedala kam gre. Nihče ni pričakoval njenega odhoda,
zato je vedela, da je nihče ne bo takoj pogrešal. Letalsko vozovnico je plačala
z gotovino in upala, da bo imela nekaj časa popolni mir. Vseeno je z letališča
poslal kartico Ronu in ga obvestila, da je odšla na počitnice in da ga bo
pogrešala. Na nos si je posadila sončna očala pa ne zaradi vremena in premočnega
sonca, ne to je bilo bolj kot obramba pred tujci željnimi pogovora do katerega njej vsekakor ni bilo. Udobno se
je namestila v svoj sedež in se prepustila filmu, ki so ga predvajali med
letom. Kot bi se vse uročilo proti njej in njeni trdni odločitvi, da pozabi na
Mitcha. Ne glede kako se je trudila, da bi umaknila pogled s filma ji to ni
uspelo. Kar gledala je in se predajala ljubezenski drami na platnu. Ko je bilo
filma konec je njeno srce še huje krvavelo in še bolj pogrešalo Mitcha. Upala
je, da bo lahko za trenutek zaspala in
pobegnila iz te more. Komaj je zaprla oči že je prisluhnila pogovoru mlade
ženske na sedežu pred seboj in potrpežljive starke, ki ji je hotela z nasveti
izkušene ženičke pomagati. Le zakaj se mora vse vrteti okoli ljubezni in strtih
src si je rekla in izvlekla svojo knjigo z namenom, da izklopi srce parajoči
pogovor kateremu je nehote prisluškovala. Še predno se je dodobra zavedala kaj
bere jo je razjezilo spoznanje, da je s seboj vzela romantičen ljubezenski
roman. Na njeno srečo predno bi čisto ponorela je bilo potovanja konec. Vsa
nestrpna je zapustila letališče in se s taksijem odpeljala naravnost v
potovalno agencijo kjer se je prijavila za nekajdnevni izlet z vodenim ogledom
znamenitosti. Upala je da jo bo natrpani program ogledov odvrnil od misli na
moškega, ki ga je ljubila in za katerega je verjela, da ji je lagal in se igral
z njo.


Priletela je s
pozno popoldanskim letom, na letalu ji je pod roke prišel včerajšnji časopis,
ki je po nekakšnem čudežu ostal na njeni mizici. Iz dolgočasja in majhne želje,
da zve kaj se dogaja ga je vseeno začela listati. Njen izlet je bil dokaj
uspešen. Res je videla veliko stvari in naredila ogromno fotografij. Spoznala
je nekaj čudovitih ljudi a na Mitcha ni mogla pozabiti. No večino dneva se je
nekako prisilila, da ni mislila nanj, zvečer pa se ni in ni mogla iztrgati
osamljenosti in spominom. Brezciljno je listala časopis in se trudila prebrati
vsaj naslove, ko jo je močno stisnilo pri srcu. Počasi je prebrala grozljivi
naslov nad sliko dveh sila podobnih črnolascev z boleče znanim pogledom. Vedela
je, da ima Mitch mlajšega brata Mortona na katerega je bil precej navezan.
Prebrala je članek pod njuno sliko v katerem je novinar grobo opisal nesrečo v
kateri se je Morton hudo poškodoval. Ne glede na vse ji je bilo sila hudo in
upala je, da bo okreval in da nesreča ne bo pustila posledic. Vsa žalostna in
potresena zaradi nesreče se je odpeljala k Ronu. Zdaj je vedela, da Mitcha ne
bo tam, logično je bilo, da je odletel domov in da bdi ob bratu. Ronovega avta
ni bilo na privozu zato je naročila taksistu naj jo počaka, da se prepriča da
ga res ni doma. Vrata ji je odprla Ronova hišna pomočnica in ji povedala, da je
Ron odpotoval z Mitchem. Odpravila se je domov. Ko je odprla svoja vrata je v njo butnil vonj neštetih cvetlic.
Previdno je vstopila in prižgala luč. Cela dnevna soba je bila polna šopkov. Na
mizici je stal zajeten kup pisem povezanih s svetlomodro pentljo poleg pa je
stal paketek in na njem sporočilce, poleg pa ključ od njene hiše, ki ga je
podarila Mitchu. Po pisavi je vedela, da je to vse od Mitcha. Odložila je kovček in se nemočno sesedla v
fotelj. Najraje bi vse takoj odnesla v kontejner a ni imela moči, ni imela
volje. Samo sedela je in sedela ter strmela v pisma. Počasi je vstala in si
skuhala kavo. Vrnila se je z veliko šalico kave in sedla nazaj v fotelj. Nekaj
časa je še strmela v pisma nato pa jih je začela odpirati. Enega za drugim jih
je prebrala. Ko je odložila zadnjega so ji po licu stekle debele solze. Ko se
je malo umirila je pobrala lično darilno škatlico in sporočilo, ki je stalo
poleg. Počasi je odprla sporočilce in se zagledala v preproste besede »ljubim
te Liv«. S tresočimi prsti je odprla škatlo in noter našla še eno sporočilo.
Previdno ga je odprla in se zastrmela v črke, ki so ji poplesavale pred očmi.
Med solzami, ki so se ji ponovno ulile je razbrala, da ji je napisal »poroči se
z mano. Ljubim te. Večno tvoj Mitch« ko je umirila reko solza in tresljaje roke
je iz škatle vzela škatlico. Dolgo je strmela v njo ne da bi se je upala
odpreti. Na koncu je le počasi dvignila pokrov in pod njim na svetlomodrem
žametu zagledala prečudovit prstan z diamanti porazdeljenimi v obliki srčka.





»Pojdi domov za
nekaj ur. Moraš se naspati« je Ron položil prijatelju roko na ramo. »Še zbolel
boš« ni več skrival svoje zaskrbljenosti. »V redu sem, hvala za skrb« se mu je
Mitch bledo in z naporom nasmehnil »tukaj v stolu bom malo zadremal. Ne morem
ga pustiti samega, vem da mu ne morem pomagati a vseeno bi rad bil tukaj ko se
zbudi iz kome.« Jaz bom tukaj in takoj ko se zbudi te bom poklical« se ni
pustil Ron in tudi Brad, ki se je pojavil na vratih s tremi skodelicami kave je prikimal »midva bova tukaj.« Mitch ju
je hvaležno pogledal in zmajal z glavo »hvala ampak dokler se Morton ne zbudi
se ne ganem od tukaj. Se je Liv že kaj oglasila ali vemo kaj novega o njej?« je
zdaj z strahom in upanjem obenem gledal zdaj enega zdaj drugega prijatelja. Oba
sta samo nemo odkimala z glavo.


Morton se je
počasi začel prebujati. Čutil je da nekdo drži njegovo roko in jo nežno boža. Z
naporom je odprl oči in se zagledal v osebo poleg svoje postelje.
»Zdravo.« »Zdravo tudi tebi« je s težavo
odgovoril in se poskusil nasmehniti. S prsti je počasi pobožal diamantni srček
na njenem prstu in s pogledom oplazil spečega brat »ali ve da si tukaj?« »Ne,
nisem ga hotela buditi« se mu je nasmehnila nazaj. Zaprl je oči in jih malo
kasneje z naporom spet odprl »veš zaradi tebe sem se prebudil iz kome.« Liv ga je samo začudeno pogledala saj se do
tega trenutka sploh nista poznala. Spet se je z naporom nasmehnil in ji stisnil
prste, ki so še vedno božali njegovo roko »od kar sem tukaj govori samo o tebi,
mislil je da ga ne slišim, pa sem ga« malo je pomolčal in nato nadaljeval
»moral sem spoznati žensko, ki je uspela pripraviti Mitcha da se noro zaljubi v
njo. Veš več mu pomeniš kot njegovo življenje in če ti zdaj ne bi prišla sem bi
moral jaz pod nujno okrevati in te poiskati sam.« »Ga je bilo tako težko
poslušati« se je poskusila pošaliti. Morton je imel dober smisel za humor zato
se je zasmejal »nekaj takega.« Nekaj
časa sta se samo gledala in Morton je počasi zaprl oči »malo bom zaspal,
obljubi da boš tukaj ko se zbudim.« »Obljubim, da bom tukaj ko se zbudiš« mu je
rekla nežno in ga pobožala po laseh.


»Hvala« je zaslišala
zlomljen glas za svojim hrbtom. Ni vedela, ne ona in ne Morton, da se je Mitch
zbudil in ju opazoval in poslušal. Ni vedel kaj naj si misli in kako naj ravna.
Za razliko od Mortona on ni opazil prstana na njeni roki in je bil toliko bolj
na trnih. Mu je oprostila, je sploh prebrala pisma, je odprla škatlo ali je tu
samo zaradi Mortona, konec koncev je bila res sočutna oseba. Negotovo je vstal
in stopil korak bliže k njej. Tudi ona je spustila Mortonovo dlan in vstala. Za
drobec neskončnosti sta si gledala iz oči v oči. Videla je njegovo bolečino in
nemoč, njegov obup in neizpolnjeno ljubezen. Opazil je nemir in strah v njeni
duši. Nato se je bežno nasmehnila in v očeh ji je zažarela ljubezen, tiho je
dahnila »moj odgovor je da. Tudi jaz ljubim tebe.«