SKRIVNOSTI PRESENEČENJA... Stane in Stela

Odličen Število prispevkov: 306 Registration date: 25/06/2007

SKRIVNOSTI PRESENEČENJA… Stane in Stela

Stela stopica po pločniku, ki ga je ploha pred dobro uro spremenila v temno
sivo barvo, v nevarno visokih petkah. Gleda, kako se iz njega kadi, in bila ves čas pozorna na korake, da ne bi naredila usoden gib. Ni si smela dovoliti strumnih korakov od parkirnega prostora do vhodnih vrat, ki jim je bila čedalje bolj blizu.
»Me že čaka ?« Se ji je bliskalo vprašanje kot se prižiga in ugaša semafor.
In vmes so skakali dvomi: »Ali je sploh doma ? Naj bi bil, po miselnih predelavah podatkov.«

Prišla je do vhodnih vrat in se jih je začela bati. Še vsakič, ko je stala pred vhodom, so jo začeli preganjati strahovi. Bati se je začela, pa še sama ni vedela zakaj in od kod so se vzeli strahovi. Z obema rokama zasenči oči in se z obrazom približa motni šipi, katere del so vstavljene kovane palice z listi in cvetovi. Ni veljala za majhno, a kljuka se ji je pri špeganju prislonila na prsi.
Ni ji šlo v račun: »Le zakaj so vhodna vrata teh starih hiš tako težka ?« In s
pestjo na kratko zarobanti po nič hudega slutečih vratih, iz obupa.
Vloženi ključ obrne in se z vso težo telesa z ramo upre. Vrata se ne vdajo. Ponovno se v koraku prestopi, da bo imela več moči, da jih ponovno potisne. In se je zgodilo…
»Še to mi je bilo treba !« Oči ji izstopijo, ko vidi, da se je peta več kot polovico ujela v rešetko. V njej je bilo polno ugaslih ogorkov cigaret, prežvečenih žvečilk in nesnage kar se jo je nabiralo s pločnika.
»Zdaj pa imam te svoje špičke,« in se jezila sama nase. Zmeraj mi uspe kupiti kaj takega, da ne morem nositi.
Prijela se je za zlato kljuko in začutila, da jo z druge strani že nekdo vleče
k sebi. Morala je spremeniti prvotni namen. Pomore s svojim potiskanjem vrat v notranjost, in pred njo stoji mlad moški za glavo in pol večji od nje. Razlika oba spravi v zadrego.
»Ste…?« Misli mu odtavajo nazaj v pisarno, in se vrne.
»Ste vi zvonili ? Ravno sem zaključil v pisarni in sortiral fascikle v kovček.« Zamiži, da bi priklical kako je pogasni in vklopil alarm. »Preverit moram, če sem vse pogasnil ?«
Jo premeri z očmi od nog do glave in se ulovi v njenih očeh in reče: »Ste bila namenjena k meni ?«
»Mmm… ja lahko res, da sem po nesreči pozvonila, ko sem se mučila odpret. Ne, namenjena sem v drugo nadstropje.« In z lic ji uide sramežljiv nasmeh, kot kot mačka, ki se izmuzne iz naročja.
Mlademu računovodji ni ušla manjša težava in ponudi pomoč, da izvleče peto iz rešetke.
»Počakajte !« Sezula salonar in stopila korak v stran.
Zdaj je mladenič počepnil in prijel za salonar, ki je Stelo malo ne spravil ob peto.
»Kako pa vam je uspelo takole zagozditi ?« Med tem, ko ga je vrtel v rešetki in se trudil ostati resen.

Do dvigala naredi deset stopnic in se pred njim ustavi. Z odpranjem vrat je zahreščala kovinska ograja, ki je bila umetelno kovana in pritrjena na vrata
Dvigalo se je ustavilo v drugem nadstropju. Na hodniku ni bilo nikogar, in
izstopi. Z roko se opre na steno, prekriža nogo predse in potegne pašček s pete in sezuje, in ponovi še z drugo nogo. Skozi najlonke začuti ledeni dotik
ploščic na spotenih stopalih in odskočila, kot skočimo kadar nas speče ali
ošiljeno zbode.
»Uf,…« kmalu bi izustila kletvico, pa se v zadnjem času brzda, ker se jih želi znebiti iz besednjaka.
Zavedala se je, da imajo tanke stene slabo lastnost, da se vse sliši v notranjost. Postalo ji je žal, da se je sezula. Po prstih se po lisičje odtihotapi do vrat in pozvoni. Med tem, ko sliši odklepanje se pripravi, da naredi presenečenje… poravna držo in napravi par počasnih vdihov in izdihov.
Vrata se odprejo. Takrat pa kot bi jo izstrelil se požene s tal vanj, se mu z rokama oklene okoli vratu, z nogama njegovih nog čez oba stegna. Srečo ni imel časa karkoli spraviti iz sebe, ker ga je padec zadenjsko močno prizemljil in presenetil. Ko mu je uspelo priti iz šoka je dojel, da resnično leži na tleh in niso le sanje nočnih mor. Čaka ga še eno presenečenje, da na njem leži negibna Stela.
»Stela ! Pa ti si… ?!« In umolkne, ker je bil pretresen in v zadregi, ker
tokrat pred njo ne bo mogel več skrivati…
»Kaj bi mu lahko še vse ona izrekla… pa mu v petdesetih letih ni ?«
In se v nadaljevanju odvijal samogovor besed; »Take jo sploh ne poznam. Le kaj ji je rojilo, bilo, da je priletela kot komet ?! Je tokrat res napočil dan, ko ji bom moral povedati, kar… bojim se trenutka soočenja, ko bo preveč
pretresena.« Se popraskal po glavi kot, da bo to stvari postavilo v položaj, ki bi ga obvladal.
Obilni dojki sta sloneli vsaka na svoji rami kot blazini in opirali glavo z obeh strani. Glavo je imela na tleh ob njegovi. Za njima je stal Stane in bil priča nenavadnemu spektaklu.
V kosteh je čutil, da je imel srečo, da ni bil preblizu, ker drugače bi… »Strela
Božja, pa vidva sta čist ! Le kam je pamet tej ženski zbezljala ?« Gledal ju je
in se čudil kako sta, pri na stežaj odprtih vratih ležala na tleh.
Besed si ni upal spustiti, preveč bi odmevale po hodniku: »Zdaj končno lahko čutita drug drugega, z vsem kart imata v sebi in na sebi « in stene bi vsako posebej vsrkale v notranjost. Tako doleti tistega, če ima skrivnost. Srečota je spodneslo kot drevo, ki so ga spodsekali… kaj vem zaradi katerega vzroka; zanj je veljalo, da je ohranjal pokončno držo telesa in duha na vse kar mu je v lonec vsakdanjika kuhalo življenje. Slabih pet minut sta negibno ležala, ko je pod lopatico začutil, da ima nekaj spodaj in ga tišči. Stela se je začela jeziti na nastalo situacijo in tako hitro govorila, da jo Srečo ni mogel nič razumeti in se pri tem z eno roko držala za glavo, kjer je nastajalo nekaj podobnega buški. Opirala se je z rokama in dvignila zgornji del trupa, da bi poiskala Srečotov obraz.
»Ej, Srečo, nogi imam mravljinčasti… na eni mi celo ležiš.«
Zdaj sta si gledala v oči in je postal radoveden: »Se lahko premikaš in boš
sama vstala ?« Šlo mu je skoraj na jok.
Potegnila je spodvihano nogo izpod Srečota in planila v krohotajoči smeh, ki je prešel v jok.
Iz pod solz se mu izpove; »Srečo, želela sem te presenetiti z največjim
objemom, kar si jih bil kdaj deležen od mene,« in ponovno jo je zajel val
smeha, ki se mu pridružita tudi Srečo in Stane, ki je ves ta čas sedel, kadil
in pil iz steklenice.
Šele zdaj je opazila, da so vrata še vedno na stežaj odprta in, da nista sama. Smeh ji je še vedno lezel na obraz kljub buški, ki je postala obilna, bolečinam v glavi in nogah.
»Kako je s teboj ?«
»Še vprašaš ?« Mu uide porogljivo, a za hece trenutno ni bil razpoložen. »Oh, le kako, ko me taka donda na tla prevali ? Trd sem. Trd, kot klada. Zdaj pa se le spravi z mene !« Jo priganja. »Kmalu mi bo še takole postalo všeč… !« bolečina pa še manj, si je mislil.

»Tako je nenavadno. Kar sem do danes vedela o tebi Srečo, je radirka časa
izbrisala pred mojimi očmi. Sprašujem se. Ali je res, kar sem danes čisto po
naključju odkrila ? Povej !«
Proti svoji volji bi ga rada napeljala, da bi povedal; »Koliko časa si še mislil pred menoj skrivati ? Nimam moči. Trenutno sem v slabi kondiciji, da bi ti zastavljala vprašanja. Tudi tvoje razlage ne morem poslušati. Nič nočem slišat. Nič. Za danes bo najbolje za vse takole. Želim si le vse skupaj prepustiti času, da naredi kar mu bo volja.«
Na njegovem obrazu je čutila bolečino in neizrečeno prošnjo naj mu oprosti. V očeh je gorela prošnja naj ga sprejme takega kot je.

Stela se toliko dvigne in prekotali, da se usede zraven. Ko je osvobojen teže
začuti nekaj neznanega, nato ga oblije vročica. Začelo ga je šibiti in se z
zgornjim delom spustil nazaj na tla. Oglasil se mu je glas intuicije, da potrebuje zdravniško pomoč.
Kolikor je zbral moči, je dvigne roko, da bi zaklical Staneta, ki je takoj razumel gesto in mu zavzeto prisluhnil. »Tokrat jo nisem tako poceni odnesel. Boš poklical na urgenco in me skušalspraviti s svile in oblekel bolj konkretno."

Stane poskoči in v hipu opravi s telefonijo.
Stela se pobere s tal in začne iskati in pobirati oblačila. »Si imel kaj posebnega v mislih ?«
»Tiste žametne, ki jih držiš v roki. Zdaj pa še poišči flanelasto srajco, ki ima cel ovratnik.«
»Če sem pri miru nič posebnega ne čutim, ko se malenkostno premaknem se
pojavijo bolečine,« jima potoži, ko klečita vsak na eni strani.
Kar se, da z občutkom vlečeta in slačita oblačila. Več težav jima predstavlja
samo oblačenje.
Zvonec zazvoni in Stane pritisne gumb, ki omogoči reševalcema, da odpahneta vrata.
»Ti, oblečem nogavici ?« »Daj pohiti !«
»Kje imaš zdravstveno knjižico ?«
»V omari je predal, izvleci ga… notri bi morala bit«
Izroči jo reševalcu, ki jo položi na odejo s katero sta ga pokrila in odnesla v
reševalno vozilo.
Kot bi letel po zraku Stane navleče nase oblačila in steče za njimi.
Stela od pretresenosti pozabi zapreti vhodna vrata in stopi k oknu, da vidi,
ko se je rešilec odpeljal. Sprehodi se po stanovanju in se razgleda. .......