si v svoj je vrt sam priklical smrt

Začetnik Število prispevkov: 36 Registration date: 04/04/2007

O mrtvem le najboljše

V začetku januarja stojimo na burji in mrazu v kristalnem zimskem soncu ob odprtem grobu. Med nami plava mnenje kako se ob praznikih poveča pogostost samomorov, ker ni službe in ima človek preveč prostega časa, da razmišlja stvari za katere običajno ni časa in osamljen ter zagrenjen opazuje praznujoče ostale, s katerimi je že davno izgubil pristen stik. Globoko obžalujem, ker ni počakal do prvomajskih praznikov. Potem bi lahko vsaj še družino spotoma peljal na izlet. Sedaj pa moram brez kilometrine in dnevnice takole zmrzovati. Od soseda slišim, da ima občutek, kot bi samomorilci poskušali s svojim dejanjem nekoga kaznovati. Mislim, da jim je vseeno, da so le izgubili vsakršno veselje in zatem tudi smisel svojega obstoja. Kaznujejo kvečjemu davkoplačevalce pa seveda mamo in ata – biološka in zraven še vse simbolične (šefa, sodelavce, prijatelje in znance). Bogati in zadovoljeni smo toliko, kolikor je bogata infrastruktura, na katero lahko postavimo in z njo napajamo svoje igrače. S takšnim razsipanjem davkoplačevalskega denarja in zgrešenimi investicijami v bežeče kadre vsi izgubljamo in postajamo nezadovoljeni v svojem potrošniškem bistvu. Kako si lahko to storil poln zdravja in še niti 25 let star?

Sicer pa pravi staro pravilo, da je treba govoriti o mrtvih le najboljše. Je sedaj mar z mano kaj narobe, da ne zmorem sočutja in še ob tej posvečeni priložnosti le primerjam pluse in minuse? Se jezim samo nanj ali posredno tudi nase?

Včasih tudi jaz razmišljam, da bi bilo bolje biti neživ.

Prvič sem prišel do tega zaključka, ko mi je bilo ene 8 let. Morda zato, ker smo se preselili približno 500 m stran in sem si moral poiskati nove prijatelje. Pa še odličnega uspeha nisem dosegel v drugem razredu. Spomnim se sanjarjenja, kako kot v kakšni kriminalki potujem da bi našel na tem svetu tisto uro, ki poganja čas in sem jo potem razbil, da se je ustavil čas skupaj z mano in vsem ostalim, kot pri Trnjulčici. Potem so se dobili novi prijatelji, pa občasno se je spet kdaj zgodil odličen uspeh in kriza je bila pozabljena.

Drugič sem razmišljal o tem, ko sem bil njegovih let, zaradi neuspeha pri seksu. Če sem si našel prijateljico za eno noč, mi ni dovolj vstal za izvedbo penetracije. Ko pa sem to v malo trajnejšem razmerju končno uspel in po parih minutah dosegel vrh, mi je rekla, da je vajena od prej tudi takšnih tipov, ki si ga po izbrizgu samo obrišejo in hitro nadaljujejo zastavljeno delo ter, da se z manj sploh ne misli sprijazniti. V nadaljevanju sem spoznal, da je lahko orodje, ki se mora na objekt poželenja navaditi z večkratnim poskušanjem, lahko dovolj uporabno za spodobno in tudi vrhunsko obojestransko razvedrilo s pač katero drugo od 3 miljard kandidatk.

In sedaj, ko sem skoraj dvakrat toliko star, se mi spet pojavljajo ene podobne misli, ki sem jih nedavno zapisal v naslednji obliki z naslovom »Veseli december«:

Obiskala me je kriza srednjih let
Več da se mi, ne dihat, ne živet
Služba, vamp in stanovanje
Kar naprej eno pehanje
Skor vsega mam že polno rit
Brez želje, prazen kot bel zid
Zaman dobrot mi polna je kastrola
V krvi plava višk holesterola
Ker zgolj za scat zdej rabim kurca
Mi baba le še bajto puca
In nekdaj sladka mi je pička
Vse bolj ostrega jezička
Od šnopca komaj so mi jadra polna vetra
Saj moram šparat si edina jetra
Za smeh otrok k'mi zadnje je veselje
Adventni čas me v šoping gneči melje

Pa tudi zjutraj opažam spremembe. Včasih sem si pred vsakim odhodom v službo zaželel, da bi bil brezposelen. Sedaj si želim, da bi bil kamen, ki mu ni treba čisto nič. Ampak ubit se pa še ne mislim. Ne maram bolečine pa tudi nič ne vem, če ne bo potem še celo slabše. Dogodek ob koncu življenja mi itak ne bo ušel.

Obstaja še možnost viagre, za popestritev življenja, pa saj itak ni cajta, če hočem še jest, srat, spat in froce merkat. Pa tudi moja draga mi še ne priporoča uporabe medikamentov in je zgleda zadovoljna, če enkrat vsake toliko vržem svojega zaspanega penzionista v njeno vlažno vrtačo za minuto ali dve.

O teh razmišljanjih že dolgo nisem z nikomer govoril. Pogovor nekako ne nanese na to temo in če že, se običajno hitro preusmeri nekam drugam. Ko sem začel to debato v družbi žalujočih sodelavcev takoj po pogrebu ob toplih poživilnih napitkih, se je razgovor preusmeril na osebni razgovor vodje z zaposlenimi s prikazom možnosti napredovanja ob potrebnih dodatnih aktivnostih in posledičnim prihodom svetle prihodnosti.

Mene razgovori o večanju ur delovnih obveznostih za večanje verjetnosti svetle prihodnosti spravijo kvečjemu v mračno sedanjost. Mogoče so njega tudi.

Če bi lahko, bi se jaz enostavno ustavil in delal nič. Spomnim se, da sem bil z mojo drago še najbolj zadovoljen takrat, ko je bila noseča s prvim otrokom in so ji ustrezali dolgi, tudi celodnevni počitki. Takrat sem ji, če se je le dalo delal družbo in na njeno vprašanje kaj sploh počnem in opravičevanju, ker se ne zmore ukvarjati z mano, sem odgovarjal, da imam itak ful dela saj, da iščem razpoke v stropu.

Kar naprej me vlečejo spomini na nekaj neznansko dolgočasnega, brezveznega in nepotrebnega, ki je v nekem trenutku vsem pričakovanjem navkljub, postalo najboljše. Ob teh spominih se mi je zapisal sestavek z naslovom »Meglice«:

Že kdaj srečal si Boga,
Ki imel bi ga za svojega?
Ne v cerkvi, džamiji al sinagogi
Pač pa v jugo vojski strogi
V dolgčasju prahu in asfaltne površine
Kjer te vsaka radost mine
Na obrobju Kosovske ravnice
Kjer med hribi so meglice
Samoten sprehod, velik Nič
Me k sebi vzel je kot deklič
Brez besed spregovoril
Pogled spremenil brez gradiv
Sta eno nič in vse, povsod in v vseh
Prebliska radost, solze in smeh
Za hip povsod bil sem jaz
V meni vseh pel je glas.

In zato si sicer resda želim zaslužiti veliko, a ne, da bi lahko več stvari imel, ampak, da bi lahko čimprej nehal delati. Če so nekoč rekli: »Nihče me ne more tako malo plačati kot jaz lahko malo naredim«, bi jaz rad dosegel stanje: »Nihče me ne more tako malo plačati, kot jaz lahko malo porabim.«

A če pogledam z vidika: »Kam pa pridemo, če se nas cel kup takole naenkrat odloči?« Po eni strani k zmanjšanju vplivov na okolje, po drugi strani pa k nenadnemu padcu produktivnosti in povpraševanja, kar v sodobnem, s krediti navdihnjenem svetu, kjer cena že vključuje pričakovane donose, pomeni slabo novico za vse. Ja kaj bo pa mama rekla, ko je njen fant kar nenadoma šel na sončno upravo? Pa ata je bil nanj vedno tako ponosen. Kdo bo pa za otroke skrbel? Brez otrok si pa itak suha veja naroda kot, da bi pri proizvodnji požrl stroške amortizacije.

In tako sem se odrekel poti čudnih prebliskov in se odločil za nekakšen povprečni glavni tok proti koncu dobe trajanja. Davne spomine in pomisleke sem potisnil na stran in poskušam ostati osredotočen na probleme in naloge, ki jih niti nočem videti, ker vem, da prej kot bom rešil te, prej mi bodo novi dodeljeni. Včasih pridem tudi do trenutkov obupa in en tak opis sem naslovil s »Kriza ob 13^h«:

Ženejo me neke sanje
Klošar naj postanem zanje
Sedem na samotni stol
Kamor sem prišel domov
Nosijo me sanje tiho
Vlečejo me kot Pavliho
Nosijo me kakor smrt
Spečga na mrtvaški prt
Dej že nehi črna misel
Moj obraz postaja kisel
Brž, na kavni avtomat
K'ti bistro glavo da na vrat

In komu naj zaupam te misli:

Sodelavcem, da bodo videli kako brezperspektiven sem in da bodo z nizko plačo preprečevali mojo obogatitev in prehiter odhod v brezdelje?

Staršem, ženi in otrokom, da bodo obupali v svojih pričakovanjih po več avtomobilske polčevine in stanovanjskih kvadratov?

Prijateljem, da jim bo v prenatrpanem urniku uspeha zmanjkalo časa za itak povsod prežečo depresijo in brezupnega sanjača, ki ti samo čas jemlje?

Pa tudi jaz nimam časa iskat sogovornika, ki ga te stvari mogoče zanimajo.

In tako si mi ostal le še ti, terapevtski medij, da se ti izpovem in da morda kdo prebere, ki mu bo v uteho, da ni edina mona na tem svetu.

Srečno