Pod nenadnim Filipovim vplivom je ta zgodba, ki ždi na mojem računalniku že veliko predolgo (nedokončana), dobila nov naslov. Starega menda ne smem izdati, ker uniči zgodbo. Za zdaj samo prvi trije deli (prva tri poglavja). =)

I present you the inside of my head.

#Part one
Tema. Tema povsod okrog mene. Nobene luči, nobene svetleče točke.

Zunaj je noč brez zvezd, vendar je v sobi, kjer ležim tema še gostejša. Ni oken, skozi katera bi seval odblesk cestnih luči ali žarek mesečine, ki pokuka iz za oblakov.
Če bi okna bila, bi jih lahko razbila in se vrgla na beton ali si s steklom prerezala žile. Zapustila bi ta svet, odšla bi na drugo stran, z močnim vonjem po krvi v nosnicah.
Vendar oken ni. Ne morejo tvegati. Prevečkrat sem že poskusila in vedo, da bi mi tokrat končno uspelo.

Ležim v sobi z oblazinjenimi stenami. Zatiskam oči, vendar spanec ne zajame mojega bitja. Razmišljam o položaju, v katerem sem. Zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Točka brez povratka.

Pravzaprav je smešno, da sem tukaj. Nikoli nisem verjela, da je z mano kaj narobe, sposobna sem čisto trezno razmišljati.
Vendar zdaj ne vem več. Morda sem res nora.
V prvem delu pogovora se odzivaš normalno in deluješ kot popolnoma stabilna oseba. Potem pa se nekaj v tvoji glavi premakne, kot bi pritisnil na stikalo in tvoje vedenje se popolnoma spremeni. Pobesniš, mnogokrat izgledaš prestrašeno, včasih govoriš brez pomena. Vem, da se zavedaš, da to delaš, in vem, da me razumeš. Zakaj nočeš govoriti o tem? Zakaj nočeš tega spremeniti?

Odrinem spomine na besede le enega od mojih mnogih psihiatrov. Spominjam se časa, ko mi je to rekel. Takrat so še verjeli, da me lahko ozdravijo. Zdaj ne verjame nihče več. Samo pitajo me s tabletami in me ohranjajo pri življenju, kot kakšno ubogo rastlino, ki jo potrebujejo za svoje raziskave. Še vedno pa ne razumejo. Ne razumejo, da bi tistega dne morala umreti. Niso me pustili. V urah, ko sem visela med življenjem in smrtjo, se je vame priplazilo nekaj temnega, nekaj, kar ni iz tega sveta.
Ono zdaj pride na plano takrat, ko naj bi se obnašala noro. Ono me poseduje.
Vendar ne razumejo. Ne razumejo, da so vsega krivi oni. Ne razumejo, da MORAM zdrsniti na ono stran. Slepi so, in za svojo slepoto bodo še drago plačali.

Tukaj, na zaprtem oddelku, ni nobenih psihiatrov več. Zato imam čas razmišljati o svoji preteklosti. Že dolgo sem tukaj in ne štejem več časa, prej, na odprtem oddelku, pa sem ga. Minilo je mnogo let od dne, ko jo Ono prišlo vame.
Iz časa pred tem se ne spominjam veliko. Včasih prilebdijo podobe sredi noči, vendar takrat vedno samo zatisnem oči še močneje. Nočem, nočem se spominjati srečnih dni, kajti potem sem za Ono ranljiva. Kadar se spominjam me prevzame z lahkoto.

Vsi moji psihiatri so me silili, da sem se spominjala. Niti eden od njih ni razumel. NITI EDEN! Vsi so me skušali obdržati pri življenju. Niso hoteli razumeti, da moram samo zdrsniti preko, umreti. Ono bi moralo z mano, ujeto je v mojem telesu in v mojih mislih. In na drugem svetu bi me Ono končno zapustilo in zaspala bi v miru, prvič po dolgem, dolgem času.

*

Jutro je. To vem, čeprav v mojo sobo ne pokuka niti žarek svetlobe. Ono spi, kajti dan je in Ono dneva ne mara. Če bom danes previdna se Ono morda sploh ne bo zbudilo. Če ne bom pogoltnila zdravil, če ne bom jedla in če se ne bom spominjala bo Ono spalo. Vse do noči, ko bom, če bom imela srečo, zaspala jaz.

*

Zdrznem se, ko v mojo sobo pokuka snop svetlobe. Takoj zatem ga zakrije telo osebe. Sestra je prinesla zdravilo. Zdi se mi, da je danes zgodnja, vendar tega ne morem vedeti. Ne štejem časa in nimam ure.
Postava zakliče moje ime. »Michelle!« Njen glas zadoni v mojih ušesih. Sestre nikoli ne izgovorijo mojega imena! Drget se sprosti po mojem telesu. Za trenutek pomislim, da se je Ono naposled utelesilo in prišlo pome. Skočim pokonci, kot preplašena žival in se stisnem v kot sobe, kolikor mogoče daleč od vrat. Prižge se luč in osvetli postavo. Zaslepi me, kajti sestre nikoli ne prižigajo luči. Zamežikam in s težavo razločim podobo v močni svetlobi. Ženska je. Njen obraz je droben in iz njega sijejo velike oči. Kostanjevo rjave lase ima trdno spete. »Michele!« ponovi in se mi začne približevati. Stisnem se k steni. Vem, da se mi v očeh zrcali strah, ki ga čutim. Ne maram tujcev, že v času pred nesrečo jih nisem. »Pusti me!« zavpijem, vendar ne vem, če sem besede izgovorila pravilno, minilo je že preveč časa od takrat, ko sem nazadnje spregovorila.
Ženska opazi, da se tresem in se ustavi. »Ne boj se.« reče. »Nič ti nočem. Tu sem, ker sem tvoja nova terapevtka.«

Moj obraz zamrzne. Terapevtka je samo lepši izraz za psihiatrinjo. Preplavi me panika, kajti vem kaj se bo zdaj zgodilo. Morala se bom spominjati in Ono se bo zbudilo …
Ženska iz žepa povleče svojo vizitko in šele nato pove svoje ime. »Sarah Parker,« reče in se mi približa dovolj, da bi lahko vzela vizitko iz njenih rok, če bi želela. Tega ne storim, zato jo spravi nazaj v žep. Kaj počne tu? Mislila sem, da sem na zaprtem oddelku končno varna.
Sarah se mi prizanesljivo nasmiha. »Govorila sem s sestrami in dežurnim zdravnikom.« pove, še vedno z nasmeškom. »Na žalost te ne smem odpeljati iz sobe, s tabo lahko govorim samo tukaj.« V očeh se ji zazrcali sled pričakovanja, ki pa jo hitro zakrije. Nekaj mi preprečuje, da bi jo zavrnila, čeprav je to tisto, kar si želim. Pokimam v znak pritrditve.
»Lahko sedem?« vpraša in pokaže na mojo posteljo, edino pohištvo v sobi. Spet pokimam. Nobenih beležk ne privleče iz torbe, nobenih zapiskov nima. Spet se nasmehne. »Veš, kateri dan je danes, Michelle?« vpraša in jaz odkimam. Pogleda me s komaj zaznavnim pomilovanjem v očeh. Vem, kaj si misli. Predolgo si že tu.
Želim si vpiti, da bi rada odšla, vendar mi ne pustijo. Ne pustijo me na oni svet. Vendar ona svoje misli ne pove naglas in tudi jaz se vzdržim. »Zunaj je sončno, veš.« reče in se zagleda v delček oblazinjene stene, kot da bi bilo tam okno. Skomignem z rameni. »Vreme tukaj notri ni pomembno.« zašepetam komaj slišno.
»Koliko si zdaj stara, Michelle?« me vpraša, vendar ji ne znam odgovoriti. »Vi mi povejte.« rečem, ker vem, da je natančno prebrala moj kartoteko.
»Sedemnajst.« reče in se zagleda vame. Dolgo časa sva tiho. Potem vstane. »Odšla bom.« reče. »Jutri spet pridem.« Ne odzovem se na njene besede, zato ne čaka dolgo. Kmalu odpre vrata. Njeni koraki se oddaljujejo po hodniku.

Vstopi sestra in mi potisne zdravila v usta. Morala bi jih skriti pod jezik, in jih kasneje izpljuniti v hrano, ki jo ne bom pojedla, vendar tega ne storim. Poslušno jih pogoltnem. Sladka omotica me prevzame hitro po zaužitju. Nato zaradi učinka pomirjeval zaspim. Ono se tokrat ne zbudi.

*

Za mnoge je spanec čas odrešitve in pozabe. Nočejo se zbuditi, saj jim sanje slikajo lepšo resničnost. Z mano ni bilo nikoli tako. Meni vsaka noč vzame košček duše, vsake sanje skrajšujejo moje življenje v luči. Tema je bila dolgo moj sovražnik, toda zdaj me preplavlja že tako dolgo, da je postala moj sopotnik. Redki so trenutki luči, bela barva ne obstaja več. Edina resnična barva je rdeča in vodo zamenja kri. Zdaj, ko me luč le še slepi in vedno bolj padam v temo, se zavem, da je moj čas pravzaprav končan, kajti nič več me ne more vrniti v življenje.


#Part two
Vrteče se modre luči osvetljujejo ulico. Bele stavbe nemo ždijo v temi. Tisti, ki se zbudijo, ne prižigajo luči, le tiho opazujejo dogajanje iz za zaves. Na dovoz pridrvi siv Audi in pesek zaškripa pod gumami. Obenem iz stavbe na vozilih pripeljejo mirno, ležeče telo, in ga zapeljejo v rešilca. Iz Audija stopi sloka postava, žensko izdajajo le dolgi lase, ki jih veter mrši okrog njene glave. Steče proti rešilnemu avtomobilu. Potem, ko se nekaj časa prepira z reševalcem, naposled sede v svoj avtomobil in zapelje za rešilcem, ki po praznih ulicah spečega mesta vozi s prižgano sireno.

*

Debela mapa, kartoteka, s pokom prileti na mizo. Ženska roka jo počasi odpre. Vsemu tistemu, kar je bilo v njej zapisano že prej se je pridružil še en zapis, datiran z 24. 4. 2004. Poskus samomora z rezanjem žil. Izvor stekla neznan.
Ženska se sklanja nad zapise in jih ponovno prebira, iščoč odgovore na svoja preštevilna vprašanja. Čas beži in po mnogih urah teme sonce prinese jutro. Čas za spanje mine in medtem, ko se mesto prebuja, ženska roka spet zapre kartoteko, jo pospravi v predal in ga zaklene. Zaspi kar v pisarni, z glavo naslonjena na mizo.

#Part three
Tečem po dolgem, temnem hodniku in Ono me preganja. Stene pripravlja do tega, da se ožijo, strop, da se niža, tla, da valovijo. Pri vsem tem pa je tik za mano, slišim njegovo dihanje, kako se spaja z mojim, njegov nagnusni vonj ki plava povsod okrog mene. Nekje iz teme se izlušči bela luč in stečem proti svetlobi. Ono ne mara svetlobe. Svetloba je moja rešitev. Zmanjkuje mi sape in opotekam se, toda vedno bližje sem svetlobi. Teme je vedno manj in nazadnje izgine, skupaj z Onim.

Odprem oči in pred mano stoji ona. Zavem se, da sem ubrala napačno pot. Namesto, da bi odšla v smrt, kraj moje odrešitve, sem se vrnila v življenje.

*

Gledam debelo cevko, ki vodi v mojo roko. Na živce mi gre in iztrgala bi jo, vendar moje roke lahko le mirno ležijo na robu postelje. Trakovi, ki me vežejo mi dajejo občutke ujetosti. Ne morem se obrniti na bok in zato ne spim, vsaj odkar sem se zbudila iz kome ne. Ali pa morda spim in so vse le sanje …
Sarah pride vsak dan. Nosi mi sadje in sladkarije in žalostno gleda moje telo, moje ude privezane na posteljo. Ne maram je, ne prenesem njenega pogleda, ne njenih vprašanj, še njen glas mi gre na živce. Ampak pojem vse, kar mi prinese, kajti čokolade nisem jedla že odkar sem prispela na zaprti oddelek. Hrana nima pomena, toda Ono sovraži, kadar sem srečna, ko se sladki okus razlije po mojih ustih in potem odide in se ne vrne, dokler okus popolnoma ne izgine.

Čudovito se je po vsem tem času ponovno zbujati v svetlobo. Včasih se mi zazdi, da sem spet v preteklosti, v časih, ki dišijo po toplem pecivu. Vidim odblesk modrine moje sobe na belih stenah bolnišnice in odsev nasmehov ljudi, ki so me imeli radi na togih obrazih sester. Zavem se, da bi se lahko vrnila tja. Lahko bi preprosto nehala dihati in srce bi mi prenehalo biti v eksploziji barv, ki bi jo povzročili moji možgani. Vendar vem, da to ne deluje. V trenutku, ko tvoje celice porabijo še zadnji atom kisika, zahlastaš po zraku in čarovnije je konec. Ne glede na to, kako močno si želiš umreti, vedno te premaga tvoj nagon po samoohranitvi in te potisne nazaj v življenje.

Sončni žarki me zaslepijo in za trenutek izginejo rešetke na oknih ter debeli pasovi, s katerimi sem privezana. Spremenim se v ptico in poletim v sonce, svobodna sem, svobodna v življenju. Potem se obrnem proti tlom in se odločim, da dokončam vse skupaj. Da hočem biti za vedno svobodna. Prosto padem in veter se zažre v moje telo. Toda tik preden z glavo treščim ob tla nekaj zakrije sonce in iz sanj se ponovno vrnem v ujetništvo, mojo zlato kletko, ki ji pravimo življenje.

Pred mano stoji Sarah. V rokah nosi polne vrečke hrane.
»Imaš ledeni čaj?« neprizadeto vprašam in ona se zasmeji. Žal mi je, da ji ne bom nikoli povedala. Žal, da jo bom vedno slepila. Ampak tisto, kar hoče izvedeti ona, je moja zgodba, ki je ne bom nikoli izdala. Nikomur.

Sarah potrpežljivo počaka, da izpijem vsebino plastenke. Nato jo odmakne od mojih ust in spregovori. »Michelle, rada bi začela s terapijo.« reče. V mojih očeh se zazrcali sovraštvo, ko se oči Onega za trenutek spojijo z mojimi. Sarah se komaj vidno odmakne, jaz pa zaprem oči in se zberem. »Ne.« rečem, vendar ne z svojim glasom. Začenjam čutiti prisotnost Onega. Tam je. Čaka, da me prevzame. »Ne.« ponovim zdaj s svojim glasom. Rada bi ji razložila, da bo to vznemirilo Ono. Ampak ne morem. Nekaj me pripravi do tega, da molčim.

»Zakaj, Michelle?« vpraša Sarah in na njen obraz se prikrade izraz prizadetosti.

»Nočem.« reče Ono. »Ono noče.« rečem jaz.

»Lahko ti pomagam. Lahko te rešim«

»Nočem, da me rešite.« reče ono. »Nihče mi ne more pomagati.« odgovori moj glas.

Zavem se, da poskušam iztrgati vezi s katerimi sem privezana na posteljo. Toda ne preneham. Ne morem prenehati. Pustim, da me ono prevzame. Nato v sobo pridrvijo ljudje v belem in nenadoma me zagrne tema.

*

Slabotni odbleski svetlobe prodirajo do mojih oči skozi moje težke veke, ki jih ne morem dvigniti. Celotno telo me boli, roke so slabotne in brez moči. Ležim v škatli, dovolj veliki za moje ležeče, skrčeno telo a premajhni za vsak premik. Nekje globoko v svoji duši sem in ono vlada v zunanjem svetu. S težavo dvignem roko in dvakrat močno udarim po pokrovu škatle. Kri mi prične teči po koži. Preneham, kajti pokrov se ne vda. Vem, da mi ni rešitve. Zahlipam in si želim, da bi škatla razpadla. Tako močno si želim!

Pokrov škatle udari ob moje telo. Stene odpadejo. Svobodna sem!

S težavo se dvignem in pričnem teči. Tema je gosta, gostejša celo od tiste, ki je vedno kraljevala v moji bolniški sobi. Taka sem od znotraj. Taka je moja duša.

Tečem, dokler ne zaslišim Onega. Govori skozi moja usta, govori s Sarah in ji pravi vse tisto, česar ji jaz nisem upala. Zmerja jo in sovraži, tako kot si je jaz ne upam sovražiti. Sedem, verjetno na tla, čeprav ni tukaj ne časa ne prostora. Pustim, da ono naredi kar mora. Kar bi morala narediti jaz.

*

Odprem oči. Zavem se, da sem zaspala. Še vedno sem na istem mestu sredi niča. Ono govori, toda ne več s Sarah. Ne razumem njegovih besed in utrujeno ponovno zaprem oči. Predstavljam si zunanji svet. Začudene obraze ljudi, ki zrejo v moje telo, obsedeno z Onim, kako se zvija v krčih, kako nikoli ne zatisne očesa, niti takrat ne, ko bi utrujenost vsakega človeka prignala na rob. Ponovno izgubim zavest in ko se zbudim zrem v strop bolniške sobe.

*

»Hočem, da rišeš, Michelle.« reče Sarah.

To nalogo so mi dali, ko so me prvič dobili v kremplje. Ničesar ne rečem, samo mirno jo gledam. Očitno tega ne razume, kot pritrditev. Kar tudi ni.

»Hočem, da rišeš.« ponovi Sarah. To je uradni začetek moje terapije.

Vzamem papir in svinčnik iz njenih rok. Zdaj sem na posteljo privezana le še z nogami, kajti Sarah mi zaupa. Kljub temu, da sem jo napadla. Kljub temu, da jo je Ono napadlo.

Sence se počasi pojavljajo na listu, zabrišejo temne črte in se nato skupaj z njimi zlijejo v črnino. Rišem svojo notranjost, rišem Ono in samo sebe, kako lebdim sredi praznine. Ko belina lista popolnoma izgine odložim svinčnik.

Sarah vzame list iz mojih rok. »Kaj je to?« vpraša. Ne odgovorim ji.

»Je to nesreča, Michelle?« Zavijem z očmi. Nesreča. Še nikoli v življenju nisem narisala nesreče. Nesreča ni niti vzrok niti posledica, samo nekaj vmes. Ta risba pa je nekaj drugega, je moje bistvo. Toda Sarah ga ne razume sama od sebe in jaz ga nisem pripravljena deliti z njo.

»Torej?« vpraša. Ostanem tiho. Samo še ena psihiatrinja, ki ničesar ne razume si, Sarah.

Sarah zavzdihne. »Rada bi, da mi poveš o nesreči.« reče.

Skomignem z rameni. »Kaj bi rada vedela?«

»Kaj se je zgodilo?«

»Tisto, kar piše v kartoteki.«

»Rada bi tvojo plat zgodbe.« reče Sarah in iztegne svojo roko proti moji. Ne odmaknem je. »Vzrok in posledica.« zašepetam skoraj neslišno. Toda Sarah me sliši, pa kljub temu ne razume. Iz neznanega razloga spremeni temo pogovora.

»Se spominjaš svoje mame, Michelle?« vpraša.

»Včasih.« odgovorim.

»Rada bi, da mi poveš kaj o njej.« reče Sarah. »Kako ji je bilo ime?«

Bethy. »Ne vem.«

»Lažeš!« reče Sarah in tokrat prvič izostri ton svojega glasu. Samo človek si, Sarah.

Odkimam in zaprem oči. Če nočem vedeti njenega imena, mi ga ni treba vedeti.

Moje veke zakrijejo močno dnevno svetlobo in ponovno odplavam,

*

Nekdo me močno strese. Odprem oči. Sarah je. »Odidi.« zahtevam. Niti sekunde več ne morem zdržati v tem svetu.

Omahnem na posteljo in slika resničnosti izgine. Moje telo se krči v groznih bolečinah, vendar mene že zdavnaj ni več tam.

*

»To ni tvoja odgovornost.« reče nekdo. Nekdo, ki ni Sarah.

Odprem oči. Sarah stoji v sobi, nedaleč od moje postelje in se z nekom pogovarja. Z moškim.

Zave se, da sem budna in stopi proti moji postelji. Prime me za roko.

»Si v redu, Michelle?« vpraša. Prikimam. Moški, ki stoji pri vratih mi ni všeč.

»Kdo je to?« razdraženo vprašam Sarah.

»Samo nekdo. Saj ni pomembno.« odgovori.

»Nočem, da stoji tukaj. Naj odide! Samo ti lahko vstopiš v mojo sobo!«

»Je že v redu, Michelle …«

»Ne, pa ni! Poklicala bom sestro!« zagrozim in stegnem roko proti zvoncu.

»Ne!« vzklikne Sarah in prime mojo roko. Ustrašim se njenega pogleda. Iztrgam svojo roko iz njene in se stisnem skupaj, kolikor se lahko. Moje roke so proste, toda nog še vedno ne morem premakniti.

»Pojdi stran.« zašepetam. Odmakne se.

»V redu.« se strinja. »Spočij se, prav? Kmalu se vrnem.« reče in stopi proti vratom. Skupaj z moškim izgineta iz sobe.

Tišina in belina v sobi se pomešata s samoto. Slišim svoje srce, kako razbija v moji glavi. In potem začutim Ono, tako blizu … Čaka na primeren trenutek, da me napade.

Nenadoma nekaj močno poči. Ono pristane na tleh. Zdaj ga vidim, jasno, po dolgem času ponovno prevzame svojo obliko. »Svetloba …« zašepetam, toda naenkrat so vsa okna v sobi zagrnjena in vrata trdno zaprta. In moje noge so še vedno privezane na posteljo. Ne morem se rešiti. Postelja se zamaje, ko Ono pristane na njej. Celotna Njegova podoba je za moje oči le tema, vendar se te bojim bolj od česarkoli drugega. Ono približa svoje telo k mojemu. Čutim njegov hlad. Moj glas zamrzne in roke obmirujejo. Tudi če ne bi bila privezana, ne bi mogla bežati. Ono začne šepetati stvari na moje uho, stvari, ki jih nočem slišati. Molim, da bi se Sarah vrnila, toda ko mine čas, ugotovim, da se ne bo. Zdaj lahko le še čakam na svetlobo.

*

Prične se jutro in počutim se mrtvo. Ono je odšlo s prvim svitom, toda še vedno se ne morem premakniti. Budna sem, toda oči ne morem odpreti. Še diham z naporom.

Občutek je srhljiv, toda čutim, da je to le pot, ki jo moram prehoditi do odrešenja. Minil bo in potem se bo končno odprlo brezno praznine, ki me bo pogoltnilo in utopilo vse misli, čustva, vse besede. Samo tema in jaz sredi nje, mirna v neskončnosti.

Toda tega dne odrešitev ne pride.

*

Slišim Sarahin prestrašen vzdih, ko odgrne odejo z mene. Čutim mehke roke sester, ki me dvignejo in premaknejo v banjo. Vlažno površino brisače, s katero nežno sušijo mojo kožo. Hrapave zdravnikove prste, ki me ovijajo v povoje. Sarahino toplo roko, ki se dotika moje.

Toda vidim ne ničesar. Svet se je pogreznil v temo, moje oči ostajajo zaprte, veke so pretežke. Bolečine terjajo svoj davek in od izčrpanosti zaspim.

*

Monitor tiho piska v sicer nemi temi. Začutim roko, ki stisne mojo. »Verjamem ti.« reče Sarah. Ne vidim je, toda predstavljam si njen napet obraz, ko me opazuje, gleda moje praske, razporejene po celem telesu, kot umetnine, iz katerih neprestano mezijo kri, sokrvica in gnoj. Ne celijo se, kot bi se morale.

Ne vem, koliko dni je minilo, odkar me je ono napadlo. Vendar oči še vedno ne morem odpreti. Predstavljam si, da je moj obraz zabuhel in moder, da počene žilice presevajo skozi kožo.

Zadoščenje, ki ga čutim ob tem, da mi končno nekdo verjame, da razume, je nepopisno. Sarah ve, da si tega nisem mogla storiti sama. Ve, da me je Ono napadlo. Le ne zaveda se še, kaj je Ono. Ne ve, da ni snovna oseba in da ni živo. Toda tudi to bo slej kot prej razumela.

Štejem piske monitorja. Vsakič, ko pridem do sto, poskusim odpreti oči.

»98, 99, 100«

Desna zgornja veka se odlepi od spodnje. Skozi meglice zagledam Sarah. Nasmehne se.

*

Mine teden dni.

Ker se premikam le s težavo, je Sarah tu ves čas. Dela mi družbo in kar je najpomembnejše, njena prisotnost odganja Ono. Nočem, da še kdaj odide.

Niso mi povedali zanj, toda vem da pred vrati moje sobe ves čas stoji policist. Sarah še nisem razložila, da nevarnost prihaja iz mene, in nisem prepričana, če ji sploh želim. Ni še pravi čas za to. Sprašujem se, če imajo policisti, ki se izmenjujejo na hodniku bolnišnice ženo in otroke. Družino. Ali odhajajo domov v prazno stanovanje in pijejo konjak, medtem ko gledajo pozna poročila?

Sarah je zaenkrat prekinila terapijo, ampak vidim blesk v njenih očeh, ko pogovor zaide v to smer. Celotno dogajanje ji je najverjetneje dalo samo še več zagona in želje po tem, da se prevrta skozi moj um. Toda tega ji ne bom nikoli dovolila, kajti čeprav v moji duši kraljuje ono, je moja podzavest zadnje pribežališče, ki ga imam.

»Nekaj imam zate!« nenadoma vzklikne Sarah in skoči pokonci. Utrujeno dvignem pogled iz svojih bolečih prstov, ki se jih že pol ure trudim skrčiti in uspešno potlačim radovednost, ki se mi poskuša priplaziti v izraz.

»Takoj bom nazaj.« reče in steče iz sobe. Strah mi za nekaj trenutkov stisne srce, toda potem se Sarah vrne. Pred sabo potiska lesen voziček, ki ga v bolnišnici uporabljajo, da prinesejo obroke hrane do bolniških postelj. Iz prsi se mi nevede izvije vzklik, ko zagledam kaj je na njem. Črn, velik televizor se blešči v tisto malo sončne svetlobe, ki jo spuščajo v mojo sobo. Trenutek, ko sem zadnjič videla to napravo se zdaj zdi stoletja oddaljen.

Sarah se veselo nasmehne, ko vidi moj odziv. Slovesno pritisne na gumb in zaslon zažari v eksploziji barv. Pretirano lep obraz moškega se izlušči iz povprečja in začne govoriti, toda nisem prepričana, da ga razumem. Potem Sarah poveča glasnost in razločim lahko vsako besedo.

V teh nekaj letih se je vse spremenilo. Barve so za odtenek drugačne, slika malce jasnejša in resničnejša. Glasba v reklamah je drugačna, obrazi so novi. Sveta za ekranom nenadoma ne poznam več.

»Še nekaj sem prinesla.« mojo zamaknjenost grobo prekine Sarahin glas. Iz za hrbta kot neke vrste čarodej potegne veliko, črno videokaseto. Spomnim se risank, polnih skakljajočih, srečnih otrok, ki so bile nekoč v mojem življenju posnete na natančne kopije te kasete in zmrazi me. Tačas Sarah že vstavi kaseto v predvajalnik in pritisne play. Nato sede poleg mene.

Na ekranu se pojavi amaterski posnetek šolske predstave. Kamera se približa odru. Nanj stopi deklica, oblečena v obleko, ki ni krojena zanjo. Preširoka ji je v bokih in tam, kjer še ni prsi, seva boleča praznina. Nenadoma se zasliši glasba, ki je na posnetku popačena. Deklica se začne gibati v ritmu pesmi, obupano si želi posnemati ženske gibe in vidi se, da je veliko vadila. Toda ves njen trud izpade patetično in ko se kamera sprehodi po občinstvu je to v zadregi.

Gledam drobno telo na sliki in ga nekaj trenutkov ne prepoznam. Potem pa se zavem potez njenega obraza. Mojih potez. Bolečina prešine mojo celotno telo in očesna zrkla ne zdržijo pritiska. Odejo potegnem čez glavo in prvič, po dolgem času, zajokam.

Tisto noč, ko Sarah zaspi na raztegljivem fotelju ob moji postelji, s prsti zdrsim po svoji koži. Zatipam dolge praske, ki jo na mnogih mestih grdo sekajo in jim sledim. Zavem se svojega spremenjenega telesa. Tega, da nimam več otroštva. Da sem že dolgo zrela, dovolj, da končam to ironijo. Toda nato se na moji poti, tako jasni v mojih mislih, prikaže Ono. Moji nešteti poskusi zaobiti ga, poraziti ga, so vsi spodleteli. Morda je zdaj čas, da preizkusim nekaj drugega.

*

Noč preide v zoro in zora v dan. Sonce vstane, a sveti le z zamolklo, belo svetlobo. Moja roka se splazi po odeji do daljinskega upravljavca. Pritisnem na gumb. Nenaden zvok prebudi Sarah. Zravna se na fotelju in njen pogled od ekrana šine proti meni. Tokrat je prvič, da iz njega ne morem razbrati njenih čustev.

*

Morda mine sredina dopoldneva, ko pride čas, da me pregledajo. Sestra počasi odstrani obveze iz mojih rok. Rane so tokrat suhe in prekrivajo jih kraste. Celijo se. Sarah se nasmehne, ko jih vidi. Tudi jaz se nasmehnem, čeprav obe veva, kaj to pomeni. Čas za vrnitev na zaprti oddelek bo prišel kmalu.

Bravo!
Zakon da si objavla, probi nardit neki iz te zgodbe, kr je zakon, upoštevaj moje tipe pa če si da napiš kej za prozo tedna :branje:

br: :bravo: