Dan, ki je spremenil vse.

S sošolko Laro sva se smejali kot utrgani. Vsi v učilnici so naju čudno gledali pa tudi vzgojiteljica Marjana je že izgubljala živce. Skušala sem potlačiti smeh, a ni šlo, saj sem spet dobila Larin listek. Le pogledala sem vsebino in se začela nekontrolirano hihitati. Izakazlo se je, da ima Lara enake težave. Končno je stari Krastači prekipelo. S stisnjemi ustnicami me je poklicala ven. Hotela sem narediti užaljen obraz, češ zakaj kliče mene, ne pa tebe, a nisem zmogla. Več dela sem imela s tem, da sem ostala resna. Ko sva pršli v sprjemenico, sem mislila, da bom spet morala poslušati pridigo, a...
"Genovefa, nekaj bi te prosila. Tvoja sostanovalka Anet..Bi billa rada sama v sobi." V hipu sem bila resna. Nisem mogla verjeti! Hvalabogu, končno! Anet nisem marala. Bila je nehigienična, ni se pogovarjala, popolno nasprotje mene. Nikoli nisem vedela, zakaj je ne maram. Smilila se mi, bila je tako zaprta vase in nekomnikativna. Kmalu pa je smlijenje preraslo v nekakšen občutek, da bo kmalu izbruhnila. Ne, nisem je marala in še danes ne vem zakaj.
Bila sem srečna, da se bom končno rešila tišine in smradu v sobi, na katerega sem jo večkrat opozorila.
"Seveda, jaz sem za! Kam pa grem?"
"Šla boš k Heleni." Oblil me je srh. Nasproti Helene je namreč imela sobo ona.. Nadja. Nadja je dekle, s katero sva se poznali že celo leto, a se nikoli nisva ne vem kako pogovarjali. Potem pa je prišla šola v naravi za gimnazijce... In z Nadjo sva se ujeli. Postali sva zelo dobri prijateljici. Povedala mi je o svoji nesojeni najboljši prjateljici Karin, s katero sta šele pred kratkim začeli govoriti. Težava pa ni bila v Karin, temveč v mojem fantu Andreju. Nadja je namreč igrala v neki glasbeni skupini, ki so jo sestavljali Nadja, Andrej, Bruno, Ivan, Karin in Dean. Dean in Bruno sta brata, Nadjina soseda. Z njima sem se razumela, z Brunom zato, ker bil zelo dober Andrejev prijatelj, z Deanom pa pač zato, ker sva se razumela. Nadja pa je bila lep čas zaljubljena v Andreja... Potem pa je prišel rojstni dan Andrejevega cimra, Luke, ki ji bil moj zelo dober prijatelj. In komaj sem Andreja spoznala, sem se vanj zaljubila. To je bila zaljubljenost na prvi pogled..Nista minila dva tedna, že sva postala par. Nadja mi je zelo zamerila, kar sem pričakovala. Sprli sva se, kar me je zelo prizadelo. A Andreja sem imela res rada in ga nisem hotela zapustiti... Nekako je prišlo do tega, da je spoznala, da ne more brez mene in pobotali sva se, čeprav sem vedela, da ne bo nikoli tako kot je bilo - vsaj dokler ne pustim Andreja. Trpela sem, a sem si bila sama kriva. Končno sva se spet sprli. Tokrat nisem hotela iti do nje... Nisem hotela pritiskati nanjo. In tako je ostalo... Zdaj pa naj bi prišla v sobo nasproti nje! Bilo me je groza.
"Am.. Ni nobene druge...sobe?"
"Ne, Genovefa, ni."
"A. No, potem pa v redu." Šokirana sem se vrnila v učilnico ter povedala Odet, kaj se je zgodilo. Odet je bilo dekle, ki mi je vedno stalo ob strani pa naj sem naredila še takšno neumnost.
"Uuu. Sranje! Kaj boš nardila?" Skomignila sem z rameni in pogledala na mobitel. Andrej mi je poslal sporočilo, kje se dobiva. Odpisala sem mu in se odločila, da mu povem, kaj in kako. Cele učne sem bila kakor da me ni tam. K najini mizi je prišla tudi Kassandra, ravno tako moja sošolka in prijateljica. Odet ji je razložila, kaj mi je. Že ob omembi Andreja se je skrmežila. Nista se marala, to pa zaradi Bruna. Kassandra je namreč hodila z Brunom, ko pa ga je psutila, ji je Andrej zelo zameril. A ta trenutek mi je bilo čisto vseeno. Nisem hotela imeti Nadje nasproti sobe. Odločila sem se, da grem najprej ven z Andrejem in se nato preseliti. Hvalabogu je bilo učnih kmalu konec. Šla sem na "letališče" in si, čakajoč na Andreja, prižgala cigaret.
Že od daleč sem ga videla, a nisem pohitela k njemu. Prišel je do mene in nekaj zagodrnjal glede cigareta. Ni maral, da kadim, ker se uničujem.
"Ne bodi tako nataknjen, no!" Poljubil me je.
"Sej nism. Ti si. Zakej?" Zajela sem sapo in poteptala cigaret ter si prižgala novega.
"Pridi, ti bom razložila na poti do Simfonije." Simfonija je bil pub, kamor smo zahajali. Razložila sem mu in ostal je tiho.
"Geni, morš se navdt. Ne boš se je mogla vična izogibat. Paglej, jest se tut sikiram zanjo! Pa ne pamaga! Tudi mene noče videti, a zaradi nje ne bom končal s tabo." Imel je prav - nisem se je mogla večno izogibati. Preživela sem lepe tri ure z Andrejem, nato pa me je pospremil do ženskega vhoda.
"Ne sekiraj se. Ljubim te." Poljubil me je, mene pa je neprijetno streslo. Nisem marala te besede slišati, nikoli nisem mislila, da so iskrene. Pokimala sem mu; nisem mu mogla reči enako, ker nisem tako čutila. Odšla sem, a sem se ustavila v sprejemnici. Tam sta stali Helena in Filipa, ki je bila iz sobe nasproti mene.
"Kaj je Helena, sem slišala, da bova cimri.." Usedla sem se na stol, ki je stal pri njima. Helena je zmedeno pogledala.
"Kaj ne veš? K meni bo prišla Filipa, ti pa greš k Renati." Skoraj sem zavriskala od veselja! Oddahnila sem se.
"Takoj zdaj grem k Renati!" Filipa se je zarežala.
"Raje ne. Ima obiske. Deana, Zeusa, Nejca in njenega Primoža." Takoj mi je bilo vse jasno. Zarežala sem se in odšla. Iz Renatine sobe sem zaslišala hrup in odšla naprej. Pomislila sem, koga bom imela za cimre preko stranišča... Doslej sta bili to Ida in Dalia, moji sošolki, barbiki, ki ju nisem prenašala. Ugotovila sem, da bosta to Silvana in Kendra. Tudi onidve sta bili moji sošolki, z nobeno od njiju se nisem ne vem kako dobro razumela, pa tudi prepirale se nismo. Moram priznati, da je bila Silvana vedno tako v redu, nikomur ni želela nič slabega, bila pa je, odkrito povedano, neumna. Kendra pa je bila človek, ki je vedno delal scene za prezen nič, a prav tako kot Silvana tudi ona ni želela nič slabega.
Šla sem k Odet, a je ni bilo v sobi. V sobi je bila le Sienna, njena cimra in najina sošolka, ki je bila zelo, zelo, zelo otročja, a imela je dobra načela.
"Živijo, Sienna. Kje je pa Odet?"
"Pri Kassandri." Bila je slabe volje, zato sem jo raje pobrisala. Prišla sem v Kassandrino sobo, tam pa je bila prava predstava. Lara, ki je bila vsa zadeta, se je žolčno prepirala z Vidom, ki je bil očitno, tako kot ponavadi, zadet. Poleg pa se je histerično smejal še Frank, enako zadet kot tista dva. Kassandra, Larina cimra in Odet sta zdolgočaseno opazovali prizor. Ko sem vidla takšen prizor, sem postala žalostna. Zakaj se ljudje zadevajo? Kaj jim ti pomeni? Nikoli jih nisem razumela. Imela sem še nekaj časa, preden se glavna vrata zaprejo, zato sem Odet povabila na cigaret. Odšli sva na "letališče" sproti pa sem ji povedala za zgodbo in za Andreja...
"Aah, ne skrbi, to je le fraza."
"Odet, ne maram je in sem mu to povedala. Sploh pa ne misli iskreno..."
Nekaj časa sva še razpravljali o Andreju, nato pa se mi je Odet izlila.
"Mislim, Bojan pa.. Me zanemarja. In slišala sem govorice, da ima še eno punco."
"Odet.. Pusti ga." Nič ni rekla, le besno je kadila naprej. Prišel je Igor. Stekla sem k njemu ter ga objela. Bil mi je kot starejši brat! Z Odet sva pokadili še cigaret z njim, nato pa odšli notri, saj je bila ura že devet. Prišla sem v sobo, k Anet in brez besed začela pospravljati. Silvana se mi je pridružila in mi pomgala, vmes pa sva veselo klepetali. Ko je bilo vse na svojem mestu, sem olajšano vzdihnila in se zleknila na posteljo. Pogledala sem uro, bila je deset. Iz prejšnjega okna sem imela razgled na cesto in nek gozd, ki ni bil preveč zanimiv, zdaj pa sem imela pogled na en del moške strani, ženske in še na igrišče. Vsekakor bo zmeraj nekaj zanimivega.. Ko sem gledala skozi okno sem opazila Deana. Igral je kitaro in bil ves zatopljen. Opazovala sem ga in se zamislila... Kako drugačna sta si z Andrejem. Dean je tako svoboden, neobremenjujoč človek, ki ga moraš imeti rad. Tedaj sem se zavedala, da primerjam Deana z Andrejem. Tisti hip je Dean odložil kitaro, pogledal po sobi in se nagnil čez okno. Srce mi je začelo hiteje razbijati. Bila sem presenečna in hitro sem potlačila ta občutek vase... Občutek, da Deana ne vidim le kot prijatelja.

(Nadaljevanje sledi.)

Bila sem ujeta.

Zjutraj sem se slabe volje zbudila - takoj sem pomislila na včerjašnji večerni pripetljaj... Celo Renata je opazila, da je nekaj narobe.
"Gena... Je kaj narobe?" Nasmehnila sem se.
"Ah, ne, Renata, vse je v redu, le.. Zaspana sem." Pogledala sem na mobitel in zagledala Andrejevo sporčilo, če greva skupaj v šolo. Zmeraj, kadar sva le lahko, sva hodila skupaj v šolo, a danes mi ni bilo do tega. Želela sem razmisliti, zakaj tisto včeraj. Kar neankrat pa sem zaslišala kričanje.
"Silvana! Dej, spizd! Dejansko si me zbudla eno uro do šole! Kej t ni jasnu?? OMG!" Kendra se je razjezila, ni maral, da jo Silvana budi prezgodaj, vendar pa se je vstala in čez nekaj minut se je jezila v kopalnici. Za njo sem prišla na vrsto jaz.
"Čao, Kendra. Kaj te je Silvana zbudila prezgodaj?"
"Jaa! A t veš kej tu pomen za mene? Zdej bom ceu dan slabe vole! Sam zarad tega fakin' spanca!" Zarežala sem se.
"Saj bo, dej!" Nergajoč je odšla iz kopalnice. Na hitro sem se umila in odšla k Odet. Odet se je že ličila, zmeraj je bila najpočesnejša od vseh nas pri jutranjih opravilih. Sienna je še spala, saj se ni marala ličiti. Odet sem povedala o včerajšnjem dogodku.
"Ooh. Gena! Ne sekiraj se, to je samo trenutno stanje. Ne vem, mogoče imata z Andrejem krizo, za katero še sama ne vesta. Ampak bo minila, če mene vprašaš. Ali pa, če se boš resno zaljubila v njega, česar ti pa ne priporočam." Vedela sem, zakaj. Bil je "babjek". Izkoristil je tisto, katero je lahko. In vsako je lahko dobil. Zamahnila sem z roko.
"Tako ali tako.. Po mojem ni bilo nič. Samo seksi je pač, to moreš priznati." Odet me je pogledala.
"Pa ne meni." Zarežala sem se. Dobro sem vedela, da Odet Deana ne prenaša. Zanjo je bil...
"Meni, da bil bil ta proteza všeč? Ni šaaans!" Ja, zanjo je bil proteza. Zasmejala sem se, zmeraj me je znala s svojimi pikrimi pripombami spraviti v dobro voljo. Imeli sva dokaj podoben karakter, ker sva imeli enako družino. Razumela me je in jaz sem razumela njo. Bili sva kot sestri.
Tedaj je prišla Kassandra. Bila je že pripravljena za v šolo.
" 'jutro, Kassandra."
" 'jutro, Gena. Greš na cigaret?" Kassandra je bila zapleteno bitje. Iskala je vozle in jih delala tam, kjer so bili najmanj potrebni. Nikoli si nisem mislila, kaj bo kasneje z njo. Šla sem torej z njo na cigaret. Sva prišli na "letališče" prižgali cigaret in začeli so odhajati v šolo. Prišel je Igor, ves zaspan, ter nama pomahal. Zjutraj je bil zmeraj tečen. Čakali in čakali sva na Odet, nje pa od nikoder. Tedaj pa so prišli Zeus, Nejc, Primož - in Dean. Hotela sem ga spregledeati, a prepozno.
"Gena! Smu, tebe pa že douho nisem videu, ej, ris, de ne. Ki dilaš (delaš, da ne bo pomote - govorica iz Cerkenga) kej?"
"Nič, kaj bi pa delala. Hvalabogu, sem zamenjala cimro včeraj. Zdaj sem z Renato."
"A, ej ful lipa, de si zdej z Renata, ej ris. Pal se bama večkrt videl. Ej, dej, nč, mi se fajn, ane." Srce mi je razbijalo kot noro in v tistem trenutku sem sovražila sama sebe.
"Ja, ti tudi." Komaj, ko so odšli, pa so prišle Odet, Lara in Sienna. Odšle smo v šolo. Odet me je potegnila nazaj.
"Kaj ti je, Gena? Je kaj narobe?" Zmedeno sem odkimala ter jo v zadregi pogledala.
"Dean." Odet se je nasmehnila. Razumela je.
V šoli sem bila cel dan kot odsotna. Hodila sem naokog kot kakšen mesečnik. Sama sebi sem šla na živce... Po šoli sem šla z Odet v park. Usedli sva se na klopco ter pogovarjali.
"Odet.. Zakaj ne pustiš Bojana?" Zavzdihnila je. Vedela sem, zakaj. Ker hoče pozabiti Frenka. Pogovarjali sva še kakšne pol ure, potem pa mi je zazvonil telefon.
"Gena! Dej, prid u Pub, dej.. Ka tle ful folka.." Andrej. Vzdhnila sem.
"Andrej.. Danes mi ni za iti v Pub. Prosim, ne tečnari. Zvečer prav?" Zanergal je in poklopil.
"Tudi prav." Z Odet sva počasi šli v dom in srečali Vida in Frenka.
"Kam pa vidva?"
"Aaah, v Simfonijo, baje, da je ful dogaja tam."
"Ha, samo, da se nekaj dogaja, kaj, Vid? Ne bi šel raje v internat, da popraviš biologijo?"
"De, de, ka boš to.. Žurka, ne.." se je oglasil Frenk. Odet se je zarežala in pričela sta se delati norca drug iz drugega. Kako očitno je bilo, da je Odet zaljubljena v njega! In vendar, Vid ni opazil. Hvalabogu. Nato smo odšli vsak v svojo smer.
Pričele so se učne. Trkala sem po mizi z nohti, dokler me ni vzgojiteljica Jedrt dovolj grdo pogledala. Nehala sem in začela čečkati z zvezkom. Bila sem močno zdolgočasena, zato sem bila izredno vesela najbolj dolgočasnega vzgojitelja v internatu - vsem nam je pustil v sobe. Šla sem malo h Kendri in Silvani, čez nekaj časa pa se nam je pridružila tudi Renata. Renata in Kendra sta bili sestrični. Zafrkavale smo se, potem pa je Kendra izjavila:
"Čez pou ur pridjo Sofič gore."
"Kdo?" sem vprašala, nič mi ni bilo jasno.
"Softiči. Zeus, Dean in Frenk. Oooh, sej res, Renata, ne smem pozabit na Primoža, ne?" Kendra se je zarežala Silvanini razlagi.
"Sofitiči so ztu k so mal na soft. Ok, usi razn Deana. Smu on je jebač, tu ne šteje." Zasmejala sem se in se še isti hip odločila, da grem k Andreju čim prej, ko je mogoče. Na srečo, nisem srečala nobenega izmed "softičev". Šla sem naravnost na "letališče" na cigaret - tako ali tako sem morala počakati Andreja, da pride iz večerje. Kmalu je prišel.
"Ki pa prej blu?" Nasmehnila sem se ter odkimala z glavo. Zmeraj ga je preveč skrbelo zame in to mi je šlo pošteno na živce. Cel večer sem bila bolj tiho in se nisem veliko menila za vse skupaj. Edino, kar me je zanimalo je bilo to, da je Andrej povedal, da je Luka pri Nadji. Z njo sem se resnično želela pobotati, a vedela sem, da ne bo nič dokler ga ne pustim. Začela sem razmišljati... Zakaj sem izbrala Andreja..? Zakaj nisem izbrala Nadje? Odgovor sem dobila dosti časa pozneje. Končno smo odšli v internat. Andrej me je spremil do vhoda, gor ni hodil, nisem želela, da Nadjo boli še bolj kot jo že.
"Lahko noč, lunca moja." Poljubila sem ga.
"Ljubim te." mi je zašepetal na uho. Oblil me je srh. 'Zakaj ne prenesem tega iz njegovih ust?' sem se spraševala. Nič nisem odgovorila, le odšla sem. Prišla sem v sobo, kjer na srečo "softičev" več ni bilo. Vse tri so bile v sobi ter začele navdušeno razlagati, kako je bilo. Režala sem se, a zgolj zato, ker nisem hotela, da bi opazile, da je kaj narobe. Začele so noreti in gledati skozi okno v 128. Zahehetala sem se.
Odšle smo spat, a sama nisem mogla zaspati. Razmišljala sem se, kaj vse sem izgubila, ko sem začela hoditi z Andrejem. V prvi vrsti Nadjo, z Luko se nisva več tako dobro razumela, oddaljila sem se od Kassandre, Lare in Sienne, izgubila sem svoj prosti čas. Le Odet je bila še zmeraj ob meni. Pomislila sem zakaj sem vse to izgubila... In odgovor sem imela - kolikor se je le dalo, sem preživela časa z Andrejem. Zaradi njega sem zanemarjala prijatelje, kar mi še najmanj ni bilo všeč. Seveda sem se o tem že pogovarjala s Kassadro in ostalimi, pa niso imele nič proti, a vedela sem, da se počutijo zapostavljene. Z njim se preživela vseh pet oziroma 6 ur, kolikor sem jih imela prostih, razen tega dneva. Seveda, strinjala sem se, da morava delati na odnosu, a vendar... Toliko časa. Sem človek, ki ima rad spremembe, ki je ves čas v gibanju, človek, ki nima obstanka. Zadnja misel preden sem zaspala je bila: "Svoboden človek ne misli skoraj nič na smrt in njegova modrost je v premišljevanju ne o smrti, temveč o življenju." (Baruch Spinoza).

Spomin in odločitev.

Nekaj dni sem še zdržala v tej ujetosti - izogibala sem se Andreja, saj mu nisem mogla pogledati v oči. Sama sebi sem se gabila. Mislila sem, da me bo minilo to obdobje, da je to samo moja muha. V četrtek pa je bilo dosti. Z Odet sva spet šli v park.
"Gena, zakaj ga vendar ne pustiš?"
"Ne vem. Imam občutek, da ga bom prizadela. Ko ga je Lisa pustila.. Nimam ga rada tako kot on mene. Najprej se hočem pogovoriti z njim. Mogoče bo bolje." Odet se je nasmehnila. Poznala me je bolje kot poznam sebe. Vedela je, kaj bom storila še preden sem jaz vedela. Čeprav sem izredno nepredvidljiv človek, je vedela kaj bom naredila. Le ona, ena in edina, ki je bila moja edina resnična prijateljica. Počasi sva odšli v internat.
Ustavila sem se na "letališču" pod drevesom. Ulegla sem se in skadila še en cigaret. Kmalu se mi je pridružila Lara. Klepetali sva. Nisem opazila, da prihaja Dean k nama.
"Oj. Ki zdej, Geni? Sm vidu pa sm pršu k teb, ej, sm zkej kadš? Mislem, tu ris ni zdravu!" Zasmejala sem se in v trebuhu me je prijetno zaščemelo.
"Hah, misliš, da potrebujem še nekoga, da mi bo pridigal? Ne, hvala pa za skrb..." Tedaj se je zarežal on.
"Ki maš pa tajga Andreja?"
"Ne vem." Skomignila sem z rameni. Čudno me je pogledal, jaz pa sem se kar naenkrat spomnila, da mi je obljubil pivo, malo zatem, ko sva se spoznala.

~ Pomislila sem na to, kako sva se spoznala in sama pri sebi sem se zahehetala. Zanimivo, to vsekakor. Tega je bilo kakšne tri mesece nazaj. Nadja se ga zelo napila, bila sem zaskrbljena zanjo in vzgojiteljica Izidora jo je dobila ter pripeljala k vzgojiteljici Eleonori. Jaz sem bila ravno pri njej, zato smo jaz, Linda, Sandra in Mojca odpeljale Nadjo gor. Linda je bila njena cimra, onidve pa cimri preko stranišča. Sandra in Mojca sta kmalu odšli v sobo, medtem ko je Nadja vsa pijana klicala Luko, Deana, Andreja in Daniela (brat fanta, v katerega je bila Nadja davno zaljubljena) gor v sobo. Ura je bila že dvajset čez deveto, po deveti pa fantje niso več imeli vstopa na žensko stran. A ni minilo pol ure pa sem na vratih zagledala Deana, Luko in Daniela. Mislila sem, da jih bom objela. Nadja je namreč zelo težavna, ko se napije. Luka jo je odpeljal na stranišče in ji dal piti mleko in vodo s sladkorjem. Bruhala je kot vidra! Tedaj je potrkalo. Spogledali smo se in brez besed so se skrili. Ko sem odprla je bila le Darja, dekle iz zdravstvene, ki je slišalo kaj se je zgodilo in prišla. Seveda, pa je bila naskrivaj zaljubljena v Deana. Stali smo v kopalnici, ko je Nadja bruhala.
"Ej, smu, tebe je fulkrt vidt tku po parki k ga grema pit pa tku..."
"Jaz sem povsod in nikjer me ni." sem odvrnila s smehljajem.
Bruuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuh.
"Ej, mama lipa spremlava, ej, Nadjina bruhanje." Zasmejala sva se. Ponudil mi je roko.
"Fl..Mislem, Dean."
Bruuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuh.
"No, jaz sem pa Genovefa. Gena."
"S kad pa si..?"
"Misliš iz katerega kraja..."
Bruuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuh.
"...ali misliš iz katere sobe?"
"Vabaujno."
"Soba je 329, in kraj je Obrežje."
"A?"
"Brežice?"
"Aaa?"
Bruuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuh.
"Novo mesto?"
"A, evo zdi pa vim!"
"No, Obrežje je približno 50 km od Novega mesta." sem se zarežala.
"Ej, smu tole zdej je bla pa kajla, ej. Dej, pismu, se marma dabit de vidm kuko ga ti ki pijš." Zasmejal se je.~

"Gena?"
"Ha? O, oprosti, zamislila sem se. Hotela sem te vprašati, kdaj bo tisto oblubljeno pivo..?"
"U, se ris! Čaki ma...Am, kodej maš cajt?"
"Ej, ti samo reči pa greva."
"Okej. Ej, ris. Ajd, ej, fajn se mej, marm it.." Za slovo me je požgečkal. Spet me je zaščemelo. Obrnila sem se nazaj k Lari, ki me je zmedeno gledala.
"Kaj je bilo pa to?" Zardela sem, a nisem odgovorila, le odkurila sem jo notri in jo pustila zunaj, vso zmedeno.
Kmalu so bile spet te preklete učne, ki sem jih klela že celo leto, saj mi niso nič pomagale, le škodile so mi. Bila sem izredno živčna - nikoli nisem zdržala na miru dve uri. Še eno šolsko uro, kaj šele dve polni. Večkrat sem se izmuznila z izgovorom, da si grem po zvezek, samo da nisem bila pri miru. Danes pa sem še posebej čakala, da učne minejo, želela sem se namreč pogovoriti z Andrejem. Zmenila sva ob osmih zvečer. Obupana sem pomislila, da sta to dve uri od konca učnih. Ko so se učne končale, sem izvedela da imajo četrti letniki danes poslovilnega. Nisem vedela, če bi šla ali ne... Nazadnje sem se odločila iti z Laro na cigaret, pa jih nobena ni imela.Lara tudi tobaka ni imela. Zbrali sva denar in tekli v trafiko, saj nisva vedeli, kdaj se zapre.
"Uuf, zapre se ob sedmih!" je vzkliknila Lara, ko je videla urnik. Pogledala sem na uro; bila je pet do sedmih. Vsa olajšana je vstopila in kupila Weste. Nazaj grede sva kadili.
"Gena, a greš dons z nami vn?"
"Kam pa greste?" sem z zanimanjem vprašala.
"V park."
"Ne morem, se dobim z Andrejem."
"Spet Andrej."
"Ja, Lara. Danes se bom pogovorila z njim, tako ne gre več naprej. Ujeto se počutim. Tako zelo ujeto.."
"Verjamem. Ga boš pustila?"
"Ne. Ne še. Mislim, danes ne, hočem se pogovoriti z njim, da vidim, kako bo šlo naprej." Na srečo se ni spominjala dogodka pred učnimi. Šla sem v svojo sobo, nisem imela volje biti dol. Ko je ura odbila osmo, se je prikazal Andrej, resen kot le kaj.
"Pavij." Poljubila sem ga.
"Andrej... Dejstvo je, da sem svoboden človek. Ne more biti s tabo pet, šest ur nad. Zmešalo se mi bo! Prosim, nikar mi ne zameri, a rada bi s tabo preživela malo manj časa. Če sva odkrita, sva oba pozabila na prijatelje. In ti na bas." Zgroženo me je gledal.
"Ki? Js sm mislu de me boš pusti!" Nasmehnila sem se.
"No, sem te?"
"Ne. Viš, tu mi je pa že Tom gavaru...De ni dabru k me maš tuk cajta vab seb. In okej, če ti hočš, p okej. Smu, u srida, k mama vabletnica te ma rezervirana!" Poljubil me je.
"Grem zdej."
"Te pospremim." Pospremila sem ga, odšel je v sobo, jaz pa do Silvane, da bi jo vprašala, kje je.
"Silvana, kje so Odet, Kassandra in Lara?" Bila je s "softiči". Zaklela sem. P ravno zdaj, ko sva z Andrejem uredila zadeve. Čeprav ga nisem imela rada, sem upala, da se bo vse uredilo - sčasoma.
"Ej, Geni, ne vem. Mogoč na "letališču"." Pokimala sem in hotela oditi, a prepozno. Dean se mi je že približal.
"Ej, ki pa ti an Andrej? Sta še ukop?"
"Ja, ampak nama gre bolj slabo, če sem iskrena." In bila sem resnično iskrena. Ne vem, zakaj. Mogoče preprosto zato, ker mi je bil všeč... ali pa kaj več.
"Vedno bolj imam občutek, da mu sploh nisem podobna. Podobna sem bolj tebi kot njemu."
"A ris..?" je dejal zapeljivo. Tisti trenutek sem ga hotela poljubiti ali pa počiti. Pa nisem naredila ne enega ne drugega.
"Smu pole bom mogu tu prevet, ej. Ja, ja, jes bam tebe še previru."
"Da, samo ko bom dovolj pijana, da ne bom vedela, kaj delam."
"Spit kajla. P ti mene smu kajlaš!" Nasmehnila sem se.
"Jebiga. Nič, imej se lepo, čao."
"Čao." Srce mi je še dolgo močno razbijalo. In tega si nisem mogla izbiti iz glave... Njega si nisem mogla izbiti iz glave.

Odhod domov.

Bil je petek in Deana na srečo nisem videla. Še bolj bi me zmedlo... Nisem vedela, kako naj se odločim - naj pustim Andreja ali ne. Odet je že prej vedela, kako se bom odločila.
"Odet. To ni fer, jaz bi mogla prej vedeti, kaj in kako!" Zarežala se je.
"Sori, pač nimaš sreče." Prižgali sva si cigaret ter se hihitali. Prišla sta še Vid in Frenk. Nekaj smo se pogovarjali, ko pa sem pogledala na uro, sem pohitela spakirat. Pri tem nadležnem opravilu pa sta mi delali družbo Silvana in Kendra.
"An, Silvana, č misleš d n vem d ti je Zeus ušeč, se ful globok motš, a uredu?! Mislem, meni je tui ušeč, pa pizda, Silvana, čes mu ušeč ti, pole se n e obremenjuj, ok? Pejd se jebat z njem! Pa tui Magdala ti bo ful zamerla, tu ti pa unaprej puvem." Silvana je žalostna sedela na postelji. Zgledala je kot polit cucek, meni pa je bilo neugodno, ker nisem spadala v njihovo družbo in nisem želela slišati vseh njihovih pogovorov. Na srečo sem kmalu spakirala.
"Silvana, Kendra, čao." Poslovila sem se čimprej, saj sta se še zmeraj žolčno prepirali. Odšla sem k Odet. Zmeraj mi je bilo hudo, ko sem se poslavljala od nje. Obe sva šli nazaj, domov, kjer se nisva počutili srečne. K mami, ki naju ni imela nikoli rada... Isto sva čutili. Stežka sem se poslovila od nje.
"Čao, pokliči me, Odet, prav?" Brez besed je pokimala in pakirala naprej. Objela sem jo.
Jaz pa sem se potem skupaj z Laro, Kassandro, Frenkom in Sienno odpravila na avtobus. Na poti iz internata, sem srečala Andreja. Na hitro sem ga poljubila, a v oči si mu nisem upala pogledati. Vedel bi.
Na avtobusu sem ponavadi zaspala, a tokrat nisem mogla. Poslušala sem radio in razmišljala. 'Kako neumno od mene, da nisem odrinila Andreja vstran. Kako neumno, prav res. A... Dean. Oh. Razume me. Prekleto dobro me razume glede Andreja. Nikoli ne bom pozabila tistega pogleda. In njegove modre oči, v katerih se lahko izgubiš, obožujem. Nikoli ne veš, kako te bodo pogledale in kaj ti bodo skušale povedati.' Tedaj sem se spomnila citata neke pesmi, ki sem jo prebrala na internetu. Vedela sem - zaljubljena sem. Takrat pa mi še ni pomenil toliko...


'Želela bi
vstopiti v tvoj svet
brezskrben in mil
in v njem misli pustiti
jaz hočem tvoj svet začutiti
a ne smem
ne smem miru ti zmotiti ..'

(Poezija in proza)

Moja družina.

Končno sem prišla domov. Nikoli se nisem rada vozila z avtobusom, raje z vlakom. A z vlakom bi izgubila toliko časa... Meni pa je čas tako dragocen. Poslovila sem se od očeta, ki me je pripeljal.
"Čao, očka. Se vidiva. Rada te imam." Objela sem ga. 'Tako rada ga imam.' sem pomislila. 'Imam njegove noge, usta in kar lep kup njegovih lastnosti. Rada ga imam, resnično ga imam rada. Veliko mi je dal in jaz sem mu vrnila... Tako si želim, da bi bil doma. Lažje bi bilo. Jernej. Moj dober oče.' Hudo mi je bilo, hotela sem oditi k njemu, moji mačehi Editi in Niku, njenemu sinu. Zajela sem sapo in vstopila v babičino hišo. Babice nisem marala - sovražila je mojega očeta. Kadarkoli me je pogledala, sem ji v očeh videla, da ga vidi. In zato je posredno sovražila mene, o mojem očetu govorila pa kot, da je gnoj. Babica je bila vedno naporna... Oteževala nam je življenje, se vtikala v njega in nam ni pustila miru. Predvsem me je motilo, ker je z mojo mamo in teto upravljala kot z lutko. Na žalost pa sem bila edina, ki je to videla. Poleg moža moje tete, ki pa pri naši hiši ni imel nobene besede. Dedek-copata ni z njim spregovoril ene lepe besede. Ja, tudi moj dedek je bil copata. Vsi so bili copata. Razen mene in strica, a ta je bil tiho zaradi tete. K meni je stekla moja sestrična Rea.
"Geni!!!! Došla si!" Objela sem jo in jo močno stisnila k sebi. Skrbelo me je za Reo, za tega nedolžnega šestletnega otroka, da ne bo postala takšna kot oni. Nič ni bila kriva! Kakor nisem bila jaz in vendar... Prišla je Lejla, moja teta, v naročju s komaj petmesečnim Janom. Vzela sme ga k sebi in ga metala v zrak. To mu je bilo neznansko všeč in smejal se je kot pečen maček. Zahihitala sem se in obrnila sem ga proti vsem, da je videl. Za mizo sta sedeli moja mama Anita in babica Nevenka. Dedka nisem videla.
"Živijo, mati, živijo babica."
"Živijo, Gena. Kak je blo kaj gor?"
"Prekrasno, babica."
"Takšna si kot Jernej. Za vsako maš njegov bedast izraz na obrazi, kaj da si retardirana." je dejala z obrazom kot bi ji nekdo gnoj tiščal pod nos in malo je manjkalo pa bi ji udarila.
"Bolje, da sem takšna kot on, kot pa, da sem enaka kot ti." ji nisem nič ostala dolžna. Vedela sem, da je bila na to občutljiva. Dobila je solzne oči.
"Kako moreš, Genovefa?!" je dejala moja mati.
"Ona, ki toliko naredi zate, ki kuha - in ti ji tako vračaš! Nesramnica! Nehvaležnica! Budalo! Mislim..." Ja, mojo drago mamo sem vedno znova presenečala. 'Ko bi me imela vsaj rada... Bolj bi ji bila hvaležna kot za kuho.' K mizi je prišel stric, mož moje tete.
"O, Aleš!" Pomežiknil mi je. Vedel je, kaj se dogaja. Lejla raje ni nič rekla, ni vedela kaj reči. Manjkal je le dedek.
"Kje je dedek?" sem hladno vprašala.
"Janez je v sobi." Odrinila sem stol in odšla od mize. Stežka sem zadrževala solze, a že zdavnaj sem se odločila, da bom jokala le na samem, pred njimi pa ne... Ne pred družino, ki bi mi morala biti v oporo. A mi ni bila. Dedek je spal, zato ga nisem motila, le lahno sem ga poljubila na lice. Vrnila sem se v kuhinjo, a z mamo sva hitro odšli v najino hišo. Bedasto se mi je zdeelo; imeli smo dve hiše - v eni so živeli babica, dedek, Aleš, Jan, Rea in Lejla., v drugi pa jaz in mama. Pa smo imeli hišo dvojčka. Prišli sva v hišo in odložila sem težak nahrbtnik. Mama me je takoj napadla.
"Genovefa! Pa... Ej, mislim... Ka ti pa je? Ratala si čisto takva prasica ku Jernej! Dej, vkluči možgane, punca! Ti bo bol korisitilo ku pa da odgovarjaš, šmrkla!" 'Ah, mama, kako boli... Bolijo tvoje besede. Zakaj sem taka kot moj oče? Vi vsi ste me začeli napadati. Zakaj me očetovi ne? Ah, mama. Ko bi le vedela, kako boli.' Res je prekleto bolelo. Želela sem si, da bi me imela rada. Vsaj malo. Odšla sem v svojo sobo in se ozrla po Ozzyijevem posterju, ter si začela prepevati Dreamer... Ta pesem je ena izmed mojih najljubših. Spomnila sem se, kako sem sanjala, ko sem bila majhna. Sanjala, da bo prišel princ na belem konju, da me bo rešil vseh tegob. A se ni pojavil. Sama sem se morala rešiti. In sem se. A ne tako kmalu. Mame nisem nič več videla, sama sem bila v hiši. Usedla sem se za računalnik in začela pisati pesmi. Lažje mi je bilo; izlila sem iz sebe bolečino. In spet sem pomislila na Deana. Ni in ni mi šel iz glave.

Vikend.

Ta vikend se mi je vlekel. Šla sem k očetu - razveseljivi dogodek. Pri očetu je tako sproščeno in Edita je tako dobra! Rada me ima bolj kot lastna mati. Na žalost. In ravno tako Nik, ki je bil tih in nedružaben fant pri dvanajstih letih, a kljub temu, da se nisva kaj dosti pogovarjala, sva se navezala in Edita mi je marsikdaj povedala, da me pogreša, da je ga skrbi zame, ker sem tako bleda, da me dolgo ni videl, da prvo po čem vpraša sem jaz. Rada ga imam kot pravega brata, čeprav ni.
"Vefi, kak pa kej tvoj Andrejček? Je že dubu dvojko?" je pazljivo vprašal oče. Malo je bil le ljubosumen, me je pa poznal zelo dobro in vedel je, da ne bom dolgo zdržala.
"Kmalu jo bo." sem zamrmrala; te teme nisem hotela načenjati, a kljub temu sem se jima izlila.
"Ah, Vefca, veš ka.. To pol ni fant! Sej je ko baba!" Vedela sem, koga potrebujem, a nisem hotela prizadeti Andreja. Z očetom se pogovarjala še o šoli, a ker ni bilo nič novega, sva to temo hitro končala. Dan je prijetno minil in ni se mi bilo treba obremenjevati z Andrejem... Skrbelo me je, kaj bom naredila. Pozabila sem na svojo težavico in zvečer sem bila spet doma. Mama je brezzveze nekaj tečnarila; nisem je poslušala. Imela sem je že preko glave in, če bi jo poslušala, bi ji še kaj zabrusila nazaj.
Kmalu me je poklical Andrej.
"Ojla, ljubezen moja."
"Čao, Andrej." Nisem marala njegovih pozdravov; zmeraj je bila v njemu beseda "moja", kar me je navdajalo s strahom. Odkar pomnem sem se bala, da bila lastnina nekega človeka. Tudi sama nisem nikoli imela za last človeka... Kajti rek pravi: 'To, kar mislimo, da imamo, ima nas.' In ta misel se mi je tako zasidrala v glavo, da me je spravila skoraj na rob obupa. Andrej se kar ni in ni nehal pogovarjati... Nisem vedela, kaj naj rečem. Pomislila sem na četrtkov pogovor. Zameril mi je, to sem čutila... A zakaj mi tega ni povedal, mi ni bilo jasno, saj je sam dejal, da je treba biti v zvezi zvest, iskren... Kar je govoril, je bilo ravno obratno od tega, kar je delal. Zagledala sem se v radio stolp, na katerega sem prilepila sliko Mercuryija, Dylana, Lennona ter Nietov.
"Andrej, se slišiva. Spi se mi, spat bi šla."
"Ja, prou, kuker češ. Ljubim te."
"Lahko noč. Rada te imam." Zvenelo je nesramno, a ni bilo mišljeno tako. Tisti trenutek mi je bilo čisto vseeno - zalučala sem telefon na posteljo in začela brskati med CD-ji. Po dolgem iskanju (in kletju, ker ne maram pospravljati) sem le našla, kar sem iskala - hite Queenov. Hitro sem dala na enajsto pesem It's a Miracle. Ta pesem mi je vzbujala upanje, da bo vse v redu, pa kakorkoli bo. Legla sem na posteljo in si mrmrala pesmi, citate, reke, ki so se mi vtisnili v spomin. Zaspala sem, medtem ko se je CD kar vrtel in vrtel, vsakič znova in znova... Dokler ni prišla mama in ga ugasnila. Ravno tako kakor je poskusila ugasniti v meni vse, kar je bilo dobrega - ljubezen do gledališča, knjig, poezije, celo prijateljev. Hotela sem jokati, a sem se nenadoma zavedala, da ne morem! Nisem mogla jokati! Jezilo me je. Vdala sem se jezi ter besu in čez kakšnih pet minut sem jokala kot dež. Izlila sem iz sebe.. In vendar, počutila sem se kakor, da zame ni več upanja. Kakor, da je vse končano. Da je pred mano prazen nič. Zahlipala sem še enkrat in si trmasto obrisala solze. 'Ne, ne bom več jokala zaradi mame! Zakaj, saj me ne bo imela nič bolj rada!' sem krčevito pomislila. Umirila sem se.. ter v besu tudi nazaj zaspala.
Zbudila sem se ravno, ko se je mam vrnila od maše. Nikoli nisem marala hoditi k maši, prav tako nisem verna, čeprav sem uradno kristjanka. Z mamo sva se večkrat prerekale o veri - ona je že mejila na fanatiko. Takrat se mi je v glavi porodila misel, da sem vse, kar ona ni.. In one je vse, kar jaz nisem. Skupaj z mamo sva zajtrkovali, ter se spet sporekli. Tokrat glede šole. Kazalo je, da ne bom ravno odlična, kakor je ona hotela. Jaz se ne bi razburjala, če bi vedela, da mi želi vse najboljše v življenju, faks in tako dalje. A edino, zakaj je hotela, da sem odlična je, da se pohvali pred 'prijateljicami'. Produkt sem bila, da se lahko pohvali. Ne mene, ampak sebe. To sem ji tisto jutro povedala.
"Genovefa, resnično, obžalujem dan, ko sem te prinesla iz prordnišnice. Kaj se je zgodilo z majhno, ubogljivo mamino punčko?"
"Ki si jo lahko žalila dokler se ni začela smejati, mama?" Ostala je tiho. Pospravila sem za sabo. Lepo jutro je bilo - takoj prepir. Odšla sem ven, na zrak, da se sprostim. Odšla sem k psu, k naši Mrcini. Jazbečerka je bila, rada sem jo imela. Nasmehnila sem se, ko sem jo zagledala. Pogladila sem jo po kožuhu, ona pa se je prevalila na hrbet.
"Gena! Nisom znav da si že budna!" Objela sem dedka.
"Sem, dedek. Z mamo sva se sprli pa sem prišla sem."
"Geni, ne se kregat z mamo. Tak al tako, bo isto ko pre. Samo še slabše." Zavzdihnila sem. 'Mi lahko kdo pove kaj, česar ne vem?', sem pomislila, a misel raje zadržala zase. Hotela sem še nekaj reči, a dedka ni bilo več. Jutranje sonce je močno sijalo, takrat pa je pozvonil telefon. Bil je Andrej.
"Prekleto.." sem zamrmrala sama zase.
"Ja?"
"No! Kej si ne zaslužim lepšga pozdrava al ki?"
"Like what?"
"Uuu, smo natakneni."
"Mhm."
"Ja, ja. Dej, ej, sej bu. Moja mat te pozdravle. Pa sprašuje, kdaj boš pršla k men damau (domov)." 'Še ta nadloga!' sem brezvoljno pomislila. Sicer je bila Andrejeva mama Jelena vedno prijazna do mene, a pekla me je vest. In to z razlogom.
"Pozdravi nazaj. Ne vem, kdaj. Kar enkrat. A se morava pogovarjati o tem?"
"Ne. Pavij mi kej lipga!"
"Joj, Andrej... Veš, kako je doma!"
"Ja, ampak, daj no.. Pogrešam te."
"Andrej, moram iti."
"Ljubim te." Prekinila sem mu. Nisem ga hotela prizadeti. Tisti hip sem se odločila, da bo najpametneje, če ga pustim. 'Bolj ga bom prizadela, če mu lažem v obraz.' Imela sem prav in tega sem se prekleto zavedala. Sprehodila sem se do mojega čudovitega bratranca Jana. Vzela sem ga v naročje.
"A buc!" Požgečkala sem ga po nosku. Takoj si je nehal sliniti majhne ročice ter jih stegnil po mojem nosu. Pričel se je smejati, jaz pa z njim. Od nekod je priletela tudi Rea.
"Gena! Dej mene tut primi tak ku Jana!" Malega sem za hip dala v stojico, kjer je takoj zgrabil svoje igrače, Reo pa sem dvignila 'štuporamo'. Jan se je začel smejati v stajici - prevrgel se je in to se mu je zdelo grozno smešno. Z Reo sva se spogledali in začeli hihitati malemu debeluškotu. Vstopila je Lejla, s kupom umazanega perila v rokah. Spustila ga je na tla ter vrtala vame s pogledom.
"Kak je kaj fant?" je vprašala s pomenljivim nasmehom, a takoj ko sem naredila kisel obraz, je izginil. Vse sem ji razložila, ona pa je poslušala.
"Ko bi bil vsaj Aleš tak, ku bi nenehnu nekej dokazovau." je zagodrnjala. Nasmehnila se je.
"Lubica, točno vem, ka je. Pa znaš, ka boš nardila?" Prikimala sem in ona je brez besed vedela.
"Znaš...Gena, ljubezen ne dojde kr tak. Za to nucaš potrežljivost." Zamežikala sem. Nič mi ni bilo jasno.
"Čakaj malo, govoriš o Deanu ali Andreju?"
"Deanu, jasno." Pogledala me je kot da sem nora. Za hip sem pomislila, če sem slučajno zamenjala - da je Dean moj fant in Andrej tisti, kateri mi meša glavo. Še preden sem teto in botro vprašala, kaj je mislila, je že začela na glas sanjariti in ni se je več dalo ustaviti.
"Znaš, sej jest sm bla tut takva... Un pa jest... Bla bla.. Prenavezna... Idot...Jernej..." Poslušala sem jo le napol, a še vedno mi ni bilo jasno tisto prej - Dean? 'Aah, saj Dean in Andrej sta dokaj podobni imeni.. Lahko, da se je zmotila. Ja, to bo.' In tako je moja teta naprej govorila. In govorila. Končno je nehala ter nadaljevala z delom, jaz in Rea pa sva se izmuznili ven, na sonce. Lovili sva se, kmalu pa je prišel čas za kosilo. Sedla sem za mizo ter razdelila krožnike. Smehljala sem se, ko pa je prišla babica, mi je nasmešek zbledel. Obrnila sem se k Alešu, ki je ravno prišel za mizo. Spogledala sva se in vedela sem, kaj je mislil. Enako on. Ne jaz ne on nisva uživala v babičini družbi.
"Hej, Lešo.. In kako kaj?" Začela sva razpravljati o psih. Tudi ostali so pohiteli na mizo, Rea pa je prinesla juho. Bila sem razočarana. Odkar pomnim za kosilo ob nedeljah jemo vedno iste jedi, ki sem se jih naveličala. Točno sem vedela, kaj sledi - mlinci in krompir, pečen piščanec, mogoče govedina, zelena solata in koruza, za sladico pa makovo pecivo. Presedala sem se na klopi. 'Naše življenje je kot zemljevid. Tako načrtovano. Tako brez presenečenj. Tako ne spontano, pusto.' Pojedla sem, kar sem imela za pojesti ter odbrzela v svojo sobo in si na ves glas navila Queene. Bila sem tako razočarana, tako jezna! Sama nase, na mamo, na babico... Na cel svet. 'Kakšno kolobocijo sem se naprtila.' sem pomislila. 'Zaljubila sem se v prijatelja in soigralca v bandu mojega fanta. Aah, si znam zaplesti življenje.' Prijela sem zvezke, nkoliko stišala radio in odprla prvi zvezek. Zaječala sem. 'Kemija.' Dan se mi je zameril. Nisem marala kemije, ne biologije. A učila sem se, čeprav le stežka. Vse preveč sem mislila ne Deana. Hvalabogu, prišla je druga ura popoldne in šla sem se spakirat za v internat. Samo meatala sem v nahrbtnik in stekla v spodnje nadstropje. Mama me je že čakala, z ledenim pogledom v očeh. Želela sem pobegniti, pobegniti daleč proč od vsega... A nisem hotela pokazati materi, da sem tudi jaz šibka, da me lahko prizadane. Nisem hotela, ker bi me zlomila. 'Grenka bolečina..' mi je odzvanjalo v glavi. Sledila je enourna vožnja do Ljubljane, tam pa sem sedla na avtobus in se peljala naravnost v Novo Gorico. Tam, kjer je moj dom. Bila sem rešena peklenskega vikenda... Bila daleč proč.

"Angel ljubezni jezdi na krilih alkohola."

Ko sem se otresla vzgojiteljice, sem se ozrla po moji sobi, 307. Bila mi je všeč, čeprav je bila navadna, hladna, mogoče celo grda domska soba. A bila je moja. V internatu Ni bilo veliko dijakov, saj je bila ura še prezgodnja, a vseeno sem se odpravila pogledat, če kdo vendarle je. A ni bilo nikogar, me pa ni preveč sekiralo. 'Bom vsaj imela malo miru..' Čez pet minut sem prejela sporočilo - bilo je Jasnino. Letela sem na letališče. Jasna je še ena izmed ljudi, na katere sem se v Gorici izjemno navezala.
"Veš, Jasna.. Ne vem več, kako naprej! Z Andrejem namreč. Rada ga imam, še zmeraj, a vedno bolj kot prijatelja. In.. Tu je še Nadja. Ne morem je gledati takšne, čeprav sem si sama kriva. Mogoče..Mogoče mi bo odpustila. Saj, vem da..."
"Ne bo nikol več tko k je blo." Sklonila sem glavo. Imeli sva prav, to sem vedela.
"A morem poskusiti."
"Dej." Zdelo se je tako preprosto. V glavi me je zabolelo.. Andrej, namreč. 'Tako težko bo pretrgati vez..' Prav kmalu so prišli dijaki iz vlaka. Bila sem vesela, ne zdržim dolgo sama. Takoj sem letela k Odet, Kassandri in Lari.
"Geni!" Bila sem tako vesela. Tisto noč nisem spala. Pogovarjala sem se z Odet..
"Kaj pole ga nameravš pustt?" Skmignila sem z rameni.
"Kaj pa naj?"
"Te štekam." Pogovarjali sva celo noč ter dikskutirali, kaj bi bilo najbolje.
"Kaj mislše pa z Nadjo narest? Ej, ne sekiri se za njo, sej bo. Sam ne vem, ti predlagam, de greš do nje. Al pa počak de pride ona do tebe."
"Upam, da bo ona do mene. A ne vem.. Kaj, če ne bo? Kako naj stopim do nje?"
"Pismo, Gena! Močna si, če ti ni zlomlo use do zdej - te bo ona? NE!" Imela je prav. Nisem se smela pustiti, a vseeno sem hotel narediti to, kar sem si želela! Naučila sem se, da je najbolje, da delam to, kar hočem. Da sem svojeglava in trmasta.. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bila, zakaj en bi tega pustila na plan? Zjutraj sem se hitro vstala in na hitro razložila Kendri, kaj nameravam. Gledala me je, kot da sem zmešana, a nisem imela časa, hotela sem iti čimprej, da ne bi srečala Andreja. Težko mi je bilo. Ure v šoli so minevale hitro, prehitro! Moja razrednik je dejal zelo zanimivo misel ravno, ko sem razmišljala o Andreju in o najini zvezi, ki je bila daleč najbolj resna od vseh, kar sem jih imela.
"Genovefa, kaj pa ti meniš za ta verz?" Medlo sem se spominjala nekaj, kar je rekel še pred minuto.
"Angel ljubezni jezdi na krilih smrti." je šepnila moja sošolka Lana, ki je.. nekoliko.. bila malo.. imela je čudne ideje. A verjela je v resnično ljubezen, kar jaz nisem.
"Mislim, da je to navadna traparija, profesor. Če gledamo realno..." Profesor se je nasmehnil in privzdignil obrvi, češ poslušajte zdaj to. To mi je šlo grozno na živce, a sem nadaljevala.
"...če gledamo realno, je ni. Ljubezen je zame nekaj.. Tujega. Tuje mi je, ker nisem videla prave ljubezni, tiste, ki ti obrne življenje na glavo. Da je vrtnica najlepša in najgrša obenem, da je vse grenko sladko, da je vse v nasprotjih. Resnične ljubezni nisem videla med dvema. Jaz sem našla tisto, kar me osrečuje - gledališče. In nihče mi tega ne more nadomestiti. In prava ljubezen... Ne obstaja. Enostavno, ni možno, da zmoremo živeti v nasprotjih, kar zame resnična, prava, nadnaravna ljubezen je. In, da bi se zaradi ljubezni ali pa bo bolje, no, če rečem zaljubljenosti ali sle, strasti umorili, je še večji nesmisel. Osebno se smrti ne varujem, naj pride, če hoče. Ampak naj pride z razlogom. Ali pa, ko bom najbolj uživala me ne bo čisto nič motilo. A ne zaradi ljubezni, ki je tako brez smisla." A srh me je spreleteval, ko sem govorila, ker sem pomislila, če si Andrej ne bi kaj naredil. Z Odet in Kassandro sem šla iz šole.
"Hej, ka bi šle km? Men se še ne da u dom." Spogledale smo se in zavile v Simfonijo. Zbrale smo denar za pri pive, Kassandra je odšla notri in jih prinesla. Vse tri smo prižgale cigaret in v tišini kadile in pile. Bila sem pošteno nataknjena, saj si nisem želela v dom, ker sem vedela, kam bom šla najprej. Bil je prelep mir, nato pa se slišalo..
"Oo, lej je, maje punce.." Začutila sem roke na ramah, bil je Andrej skupaj z Brunom, ki je prikrito opazoval Kassandro - ko sva jaz in Andrej začela, sta tudi onadva.
"Samu naručt hrim, ej." Odpravil se je k šanku, jaz pa sem bila obupana.
"Gena, zdej al pa nikol!"
"Odet, ne, raje kasneje.."
"Pole boš prelagala na kasnej pa kasnej. Dej zdej, če češ to res narest." Ampak.. Ja, želela sem si, hotla z vsem srcem!
"Andrej.. Pridi z mano, pogovoriti se morava." Kako sem sovražila te besede, ki so tako obrabljene. Moj fant pa je takoj dobil resen izraz na obraz. Kako sem si želela pobegniti! Nisem ga hotela prizadeti, a dušilo me je in dušilo.. Vedno bolj. Šla sva v park, na neka igrala, sedla pa sva na neko desko.
"Andrej, poslušaj me, Jaz.. Ne morem več tako. Nisva karakter za skupaj.. Dušiš me, jaz pa sem svobodna, tako svobodna.. Ne morem več, Andrej. Resnično ne morem več. In.. Mislim.. Ni važno."
"To sem pričakoval. Pridi, greva nazaj." Presentil me je s tako odraslim odzivom, kakršnega pri njemu nisem bila vajena. Vstala sva se in šla, bila sem tiho. Ko sva šla preko ceste, sem šla ne da bi pogledala levo in desno, Andrej pa me je zadržal, da ne bi stopila, saj bi me avtomobil verjetno odnesel. Pogledala sem ga in v očeh sem videla, da trpi. Kakšen padec je bil to za njega! Pred Simfonijo sem ga ujela za roko.
"Andrej, oprosti." Odšel je, ne da bi rekel besede. Odet in Kasaandra sta me čakali.
"Gremo?" Odet mi je ponudila cigaret in hlastoma sem ga vzela in prižgala. Šle smo v dom - izpovedala sem se jima.
"Saj bo vse v redu z njim." sem bolj prepričevala sebe kakor njiju. Prišle smo gor, končno sem se le sprostila in šla v sobo. Tam pa je Kendra e ugajala norosti. Bolje, da ne povem kaj, a režala sem se kot pečena mačka. Povedala sem jim, da sem pač pustila Andreja in Kendra je dejala:
"No, ja, bulš samska k p brez suobodoe, pizda." Njen bovški naglas sem oboževala, ravno tako kakor cerkljanski. Pomislila sem na Deana in se zahehetala. 'No, ja.. Pa mi verjetno res, da ni všeč.' sem zadovoljna pomislila. Kaj kmalu sva šli s Kassandro spet na cigaret. Pogledala sem na uro, ki je kazala skoraj šestnjasto. 'Hm, Andrej bi moral priti zdaj, če se ni že vrnil..' Imela sem prav. Ravno, ko sem kadila tretjo cigareto, se je prikazal. Pijan kot klada! Naslanjal se je na Lexa in Bruna. Videti je bil resnično klavrno in prav nič kakor fant, ki sem ga poznala. Luka me je ustavil.
"Ej, Geni, ti marm niki dat!" Bil je smrtno resen, a pojma nisem imela, kaj zavraga, naj bi to bilo. Že ga ni bilo več, nazaj pa je prišel kmalu in mi le dal nekaj listov. Začudeno sem ga pogledala, a ga že ni bilo več. Ostala sem sama. Zmedeno sem se ozirala. Vdala sem se v usodo in razprla liste.
Brala sem. In brala. In se skoraj sesedla, ko sem prebrala.
"A mogoče zaradi tiste nedeljske noči odšla si ti. Želim si te nazaj, a vem, da ne boš prišla več. Kolnem tisti dan, ko sem te spoznal, poljubil, a hkrati je to daleč najbolj varovan spomin. Ljubim te, Gena." Sedla sem. Obupana sem bila. Počasi se odšla notri. Učne sem preživela v sobi. Kendi sem pokazal, kaj mi je napisal - ta pa se je čisto raznežila!
"Genaaa, ma tu je tku lepu! Ma.. Oooow."
"Že, ampak.. Oooh." Začele so se učne ure, jaz pa se raje ostala gor, z Odet. Pogovarjali sva se, ona pa mi je barvala lase. Vzgojiteljice hvalaboug ni bilo, a tudi če bi bila.. Nama je bilo prav vseeno.
"Kaj pa Nadja? Kdaj greš do nje?" Skomignila sem z rameni in v glavi se mi je začela vrteti pesem Dobra vila. Točno to je izražala, kar sem takrat čutila.
"Mislim, da so šli v Trento za tri dni.." sem zamomljala. Želela sem si, da hitro pride, pogrešala sem jo in.. Vem, naredila sem napako. Izgubila sem jo 'morda za vedno!' Pobarvala mi lase do konca, bilo mi je izredno všeč, izgledalo je fantastično! Izbrala je popolno rdečo barvo. Razpravljali sva o pričeski še na "letališču", kjer sta bila Vid in Frenk. Ko sta naju videla sta se začela režati, a Vid me je občudojoče pogledal.
"Vau, Gena.. Kul ti paše. Haha, za vsakga tipa kerga pustiš pole nova barva?" Presentil me je s vrpašanjem, a res je bilo tako, čeravno ne namerno.
"Ja, kako pa? Ko sem znova prosta, nov imidž." Smehljaje mi je pokazal palec. Odet se je režala kakor nora, hzato sem jo na hitro brcnila v nogo.
"To pa ni smešno." Vrgla sem listič - Andrejev listič - Vidu.
"Tip je patetičn, Gena." je zmajal z glavo. Odrinila sem Andreja iz glave.
"Hej, folk, a gremo u Simfonijoo?" Močno sem se ustrašila, saj je Kassandra kar neankrat prišla izza mene. Ko sem se pomirila, sem zaječala - v Simfoniji bo Andrej!
"Hm, ne vem. Saj veš da bosta Bruno in Andrej tam!"
"Ja, in?" Imela je prav. Zakaj bi se ga izogibala - razšla sva se na lep način in jaz - uradno ne vem ničesar o lističu.. Vid ni šel z nami, na žalost. Na živce mi je šel, a imela sem ga rada, naša "klapa" je bil! Skupaj smo pili na začetku leta, dokler, dokler.. Ni prišlo vmes nekaj, kar iz srca sovražim.
V Simfoniji je bila stara klasika, a to nas ni preveč motilo. Ko pa je bila ura pol devetih zvečer, sva s Kassandro šli. Kmalu sva pred seboj zagledali koma pijanega Andreja, Lexa, ki se je držal in Bruna, ki mu ni bilo nič, jasno. A prizor me je prestrašil, nisem hotela tega. Vedela sem, da je poslal Nadji sporočilo, če se dobita, a le zaradi tega, da se potolaži. Nekako sem ga razumela. Jaz sem ga pustila, zato naj gre naprej. A nisem mogla pustiti, da se tako uničuje - a do njega nisem odšla, hvlabogu, me je ustavila Kassandra. Kassandra se je ustavila še na "letališču", jaz pa sem šla notri, hotela sem se prepričati, da ga vzgojiteljica ni odkrila - lahko bi letel iz doma. A nisem ga našla, zato sem šla kar na našo stran. A na poti sem srečala Deana. 'Hej, Dean je tu. Kaj pa, če bi ga povprašala za ta listič?'' Danes vem, da sem si le želela kontakta z njim. Bila sem zaljubljena in se tako tudi obnašala.
"Dean.. Pridi malo sem, prosim.." Ustregel mi je.
"Ki je, Geni? As uridu?"
"Pustila sem Andreja."
"Ja, vim. Zaki pa?"
"Nadja. A poglej, kaj je napisal!" Dala sem mu lsitič, spet me je streslo. Opazovala sem ga, ko je bral. Bil je zbran, osredotočil se je. Želela.. Želela sem si ga poljubiti.
"Ej, tu je otročje."
"No, lahko poveš še kaj novega? Skrbi me, Dean." Odgnala sem poljub iz misli.
"Ej, tku ti pavim kr odkritu - nč si nau naridu. On smu gavari! Čeb si van šau za usaka ki dilat, bi že zdauni biu 3 mitre pad zemla. Rj, ris, nč ne skrb, dej." Nezavedno sem se naslanjala nanj, on pa me je prijel za roko.
"Nč ne skrb. Če hočš se lhko, tui js pogovrm z njim."
"Ne, ne, saj je v redu, Dean, hvala." Vstala sem se.
"Hej, smu, kodej bo pa tist pir?"
"Uf, čisto sem pozabila." Kakšna laž.
"No, ja, ti samo reci, pa bova šla."
"Ej, lej tku ti pavim - tekmoua bova, ok? Kir bo pačasnej spiu, do drugmu niki dau.. Hehe.. Ki pa?"
"Adijo, Dean." Prijel me je za roko ter mi jo stisnil.
"Ki pa?"
"Uu, marsikaj." Nato sem odšla. Bila sem srečna, a tako neumna. Mislila sem, da bi lahko kaj resno imela z njim. Kako sem se zmotila. Zvečer, ko je bila moja cimra nekje pač, sta prišli Silvana in Kendra v mojo sobo in zaupala sem se jima.
"Gena.. Ti si u Deana, kajne?" me je motrila Silvana. Čutila sem omotico..
"Da, da, sem."

Prov mogla si mi dat tako ime, a?

Hihi.. Od začetka sem skušala dajat čimbolj normalne.. Pa mi nekam ni ratalo.. :boxed:

Če hočeš - spremenim. xD

Če si začela z Genovefo, ne vem kako si pričakovala da ti bo.

Prosim lepo - to ime si pa nisem dala kar tako.
To ime je hotel zame moj očka.

Torej, tvoje ime? :)

Adeline.


Mislim, sej zdajšnje ime me ne moti. Bi se pa skoraj klicala Adeline. Prisežem.

Torej.. Adeline? Ko bom imela čas, dobiš!

Teden do Idiotizma.

Torek je bil izredno zanimiv. Bili smo v Simfoniji, jaz, Odet, Kassandr smoo zunaj kadile. Andrej in ostali so bili notri, ven pa prišel Luka. Lepo sem ga pozdravila, nato pa je nekaj pripomnil. Nisem slišala, kaj, zato sva odšla na samo.
"Riku sem ti, de ti je tu ful ušič a ne, mislem, si ga skoristla in pustila." Besede so me zadele kakor strela z jasnega. Nisem si mislila, da bo on, ravno on to izrekel. Bila sem šokirana in preostanek večera sem mu zatrjevala, da to ni res. Vse, kar je imel za reči je bilo:
"Ne verjamem ti." In tako sem izgubila še enega prijatelja. Še enega - za ceno tega, da sem bila tri tedne srečna z Andrejem. Pretreseno sem odšla v internat. Mislila sem, da bom umrla, nikoli mi še ni bilo tako hudo. Zaspala sem v solzah..
Naslednji dan v šoli sem se počutila gozno, hotela sem se samo obupno pogovarjati! V internatu smo imeli delavnice za neko presneto duhovno umirjanje ali nekaj takega.. Ravno sem govorila o Nadji, seveda ne po imenu, ko sem jo zagledala. Prišla je iz Trente. Na srečo me ni videla.. Ko bi vedela, kako sem jo pogrešala. Tistega večera smo šli ven. Bila sem vsa na trnih, prišla je tudi Nadja.. In Luka in Andrej in Dean in vsi so bili tam. Bilo je.. Grozno. Skoraj ves čas sem bila poleg Deana in mu kradla iz kozarca. In kradla sem mu prekleti bambus! Dean me niti ni skušal ustaviti. Kali sem ves čas spraševala, če naj grem do nje - in sem šla. A tam je bil že Luka.
"A se lahko pogu.. Pogovorim z Nadjo?"
"Ej, sem bum jest pri.." Pogledala sem ga in v trenutku sem imela čist misli.
"Luka.. Zakaj?" In začela sem se jokati kot dež, hlipala sem in hlipala, on.. pa me je objel. Nadja se je nehala pogovarjati in naju tiho gledala. Nič ni naredila, Luka pa me je objemal, jaz pa sem se mu jokala v naročju.
"Zakaj, Luka, zakaj..? Sam povej mi, zakaj.."
"Ne se mint zame.. Maje mnenje ni važnu.." Obrisala sem solze.
"Ko bi vedel, Luka.." Naenkrat pa sem dobila sporočilo - Andrej. Pogledala sem ga, saj je bil nedaleč od mene. Gledal me je in prel do mene.
"Gena, a je use uridu?"
"Nič ni v redu!" sem zakričala. Pomirila sem se in mu razložila. Obtožila sem ga tudi, da je on rekel, da sem ga izkoristila.
"Nism.. Ej, ful sori. S e bom paminu z njem." Odkimala sem.
"Ne. Sama sem kriva, ker sem bila s tabo. Sliši se grdo, ampak ni mišljeno tako. Zdaj sem malo.. Hm, rahlo omotična, ampak v redu." Nasmehnil se je.
"Oprosti. Ne bom se pogovoril z njim." Prikimala sem in se začela rahlo jokati - spet, a sem hitro odšla k našim. Dean me je videl.
"Geni, ki je narobe?" Pograbila sem njegov kozarec.
"Nič. Bi moralo kaj biti" In pila sem in pila. Pila sem preveč. Dean me je odpeljal na samo, a jaz sem samo hlepela za kozarcem. Kako in s kom sem prišla v dom - ne vem. Nekaj se mi sanja, da sama, a nisem prepričana. Vem le, da sem se cel čas jokala kot dež - dovolj mi je bilo. Ko so prišli ostali v dom, sem izvedela marsikaj, a o tem raje ne bi - zame ni bilo pomembno. Jokala sem kot dež. Kendra, s katero sva postali v nekaj dneh izredno dobri prijateljici, mi je svetovala naj grem do Nadje. In sem resnično šla. Potrkala sem na vrata sobe 302.
"Ja?" Odprla mi je Nadja. Obstala sem in ravno tako ona.
"Genovefa."
"Nadja, rada bi se pogovorila s tabo." Prikimala je. In v naslednji uri sem se ji, pijana, razkrila. Vse sem je ji povedala. Vse - razen nedeljske noči, zaradi katere mi je bilo tako žal.. Bila je osupla, jokala sem in hlipala. Nisem je mogla gledati v oči, bilo mi je kot, da gledam svojo bolečino. Nekajkrat je prišla mimo Adeline in vzgojiteljica, ki je le tiho gledala. Rekla ni nič - razumela je. Hvaležna sem ji, da ni nič rekla. Le povečala bi preprad med mano in Nadjo, ki je bil že tako ali tako ogromen. Ko sva končno končali pogovor, sem hotela oditi, a me je Nadja močno objela. Še močneje sem začela jokati.
"Nikoli, nikoli, te nisem želela prizadeti.. Nikoli.."
"Nora polovička." je zašepetala Nadja. Nenadoma sem se dtrgla od nje - nisem hotela, da vidi moje solze, že tako ali tako jih je videla preveč. Stekla sem v svojo sobo. Začela sem se jokati kot dež, Kendra je prišla k meni, a ni zaleglo, zato je poklicala Kassandro. Ta je takoj prihitela, a ni mogla ustaviti mojega joka. Jokala sem in jokala, hlipala, da mi ni nič več važno, da mi je vseeno za vse. Kassandra je ostala pri meni dokler nisem zaspala.
Bujenje nikoli ni bil moj najlepši dneva. Tisti dan pa sem se počutila povoženo, kakor da bi me povozil vlak.. Pa ne en, deset vlakov. Imela sem zabuhle oči in groznega mačka pa mačko in mlade mačkice. Kendra je pazljivo pogledala k meni.
"As uredu?"
"Odkrito povedano, pojma nimam. Čakaj, nisem mislila tega povedati. Aaa.. A zgledam tako kot bi bila v redu?" Kendra se je v odgovor zarežala. Bolel me vsak košček telesa. Preklinjala sem Deana, ker mi je dajal piti, na koncu pa še sebe, ker sem pametno ugotovila, da sem sama kriva.

AmericanQueen - to pa je multiprodukcija. Pa kar berljivo. In vsaj nekaj vsebine - to veliko piscem manjka. Glej, tule sem videla da je en literarni nagradni natečaj - kaj pa vem, ampak neke konkurence velike ni.

http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=29378