Hm..nekega dne sem dobil navdih in začel tipkati..zgodbo bom objavljal po poglavjih!

1.poglavje

"Svinja , prasec , bedak!" Besede so kar letele iz njenih ust , ko ji je sredi odmora rekel le:"Bejbi , med nama ni več kemije!"

Njene besede so odmevale po šolski avli in prav vsi zbrani so jo začudeno gledali. V tistem trenutku ji je bilo vseeno za vse -za ves svet.Počutila se je tako izdano in ranljivo.

Dekleta,ki so bila zbrana okrog Klavdije so zamerljivo gledale proti Boštjanu.

"Klavdija , lahko ostaneva.."

"Odjebi!"

Njene besede so sprožile plaz besed iz množice.Klavdija se je zavrtela na petah in spontano ,kolikor je bilo mogoče, odšla po stopnicah.Skušala je zadržati solze a,ko je izginila za vogalom je sedla na stopnice in obraz skrila med dlani in zaihtela.

Naenkrat je na ramenu začutila roko.Obrisala si je obraz in pogledala nazaj.Zagledala je Sebastijana -profesorja športne vzgoje.

»Kaj je s tabo, saj si cela mokra od solz!«je rekel s svojim simpatičnim , hripavim glasom.

»Nič«je posmrknila Klavdija«s Boštjanom sva končala!«

Profesor je sedel k njej in jo nežno objel preko ram.

»Veš Klavdija, vsak dogodek ima tudi svetlo plat!«

Klavdija je dvignila od solz premočeni obraz in se mlademu profesorju zazrla v oči. Nenadoma se je počutila tako varno in prijetno in pomislila je da bo za večno ostala v njegovem objemu ,ko je v njena ušesa predrl rezek zvok šolskega zvonca .

»Klavdija , če se želiš pogovoriti pridi danes po pouku v kabinet,če slučajno potrebuješ nasvet!«je rekel medtem ko ga je množica dijakov odplavila proti telovadnici.

Klavdija je vstala in se pridružila sošolkam ,ki so odhajale v razred. Spremljali so jo tolažeči pogledi češ ;ne skrbi , vse bo v redu!

Pa ni bilo , vedela je da jo je Boštjan grdo izigral ,da bi se pokazal frajerja pred prijatelji.V razred je vstopila profesorica ona pa je leno obležala na svojem stolu.Profesorica je začela s predavanjem , a Klavdija je sploh ni slišala.Trenutno je imela preveč problemov , da bi se ukvarjala z matematiko.

»Klavdija!«jo je že tretjič poklicala profesorica , ki je želela izvedeti rezultat naloge.

Klavdija jo je začudeno pogledala.

»Klavdija vem da je za teboj konec dolgega razmerja , ampak ljubezenske težave , še niso vzrok da ne poslušaš.«

Nekaj sošolcev se ji je hinavsko zasmejalo iz klopi.

Klavdija je samo trapasto opazovala profesorico.Upala je samo , da je ne bo zakoličila.

»Se opravičujem«, je trudoma izjecljala.

»Danes se bom sprijaznila s opravičilom , toda zahtevam da do druge ure predelaš vso snov.«

Še dobro da je bila Klavdija sicer pridna in vzorna učenka in da so jo imeli profesorji radi.

Odprla je zvezek in do konca ure pridno zapisovala.

Kmalu ji je ušesa napolnil vsiljiv zvok šolskega zvonca.pobrala je stvari in jih zbasala v torbo.Iz razreda se je odpravila zadnja.

»Klavdija!«se je oglasil glas zanjo.

»Prosim , gospa profesor?«

»Je vse vredu?«

»Ja vse je vredu«je na hitro reklča Klavdija in se odpravila na hodnik.Nekatere znane face iz Boštjanove klape so jo potuhnjeno opazovale in zaželela si je ,da bi se lahko skrila pred vsemi pogledi.

Počasi se je odvlekla do omarice in iz nje potegnila zmahane allstarke.Sedla je in si jih kot v počasnem posnetku obuvala.Med potjo je bila tako zatopljena v misli , da ni videla avta,ki se je ustavil ob njej.

»Hej Klavdija!«Bil je profesor športne-Sebastjan.

»Dober dan!Joj čisto sem pozabila na vas!«je v zadregi rekla Klavdija.

»Če hočeš lahko greva na sladoled!«

»Moji starši..« je hotela Klavdija obrazložiti da ji starši ne dovolijo ostajati po pouku ,, ko jo je profesor prekinil!

»Zapeljal te bom domov, in obrazložil da sem se pogovoril s tabo- seveda če hočeš.Ne silim te!«

»No potem pa v redu«je privolila Klavdija.

Mladi profesor je elegantno skočil iz športnega avta in ji odprl vrata.Klavdija se je veselo nasmejala, in že sta drvela proti mestni slaščičarni.

Profesor je govoril kot navit in Klavdijo je presenetil , saj je bil v šoli precej tih.

Ko sta prispela pred slaščičarno je profesor ponovil gesto in ji odprl vrata. Klavdijo je to zelo razveselilo saj je ob svojem nasilnem zapitem očetu doživela le malo ljubezni in kavalirskega obnašanja.

Naročila sta vsak svoj sladoled.Profesor jagodnega , Klavdija pa stračatelo.Vsak s svojim sladoledom sta odšla po potki v parku .

Kar precej čas sta bila tiho in profesorju je bilo jasno da bo moral začeti on!

prima! Zanimivo, se že veselim nadaljevanja! :blinkblink:

Evo nadljevanje


"Hmm..vidim da si se malo pomirila!"

"Mja no , ne morem misliti samo na njega!"

"Jah, seveda ne.Vem da je povabilo nekam nenavadno ampak nekaterim puncam tvoje starosti gredo po glavi khem , čudne misli.!"

Klavdija je vedela kaj misli.Marsikatera njena sošolka se je razkazovala s porezanimi rokami naokrog.Pravzaprav je to postal pravi šolski hit.Seveda Klavdiji to še na misel ni prišlo .da bi si zaradi navadnega tepca kakršen je bil Boštjan rezala žile-to pa ne.Sebastijan je pokazal na prazno klopco v hladni senci s katere se je že luščila barva.

"Se usedeva?"

Klavdija je z vajeno kretnjo prekrižala noge in grizla kornet.

"Saj ti kaj podobnega ne gre po glavi?"je profesor nadaljeval prejšnjo temo.

"Ne seveda , ne!Zakaj bi mi le šlo?"

"Saj veš zaradi Boštjana!"

"Mah ne.Uf koliko je že ura.Počasi bom mogla iti domov." je rekla Klavdija, ko je pojedla sladoled.

"Seveda greva!"Sebastijan je poskočil in odpravila sta se proti avtu.

Med vožnjo domov sta bila ves čas zelo tiha.Komajda sta spregovorila kakšno besedo.Ko sta prispela je Sebastijan ponovil gesto in ji spet odprl vrata.

"Hvala za sladoled in tolažbo.Res dobra kombinacija.Staršem bom že pojasnila!"

"Če želiš jim lahko povem.."

"Ne , res hvala!"

"Ni zakaj-no pa še kdaj!"je rekel , in ji pomežiknil nato pa speljal po makedamskem dvorišču.

Klavdija je odprla vrata hiše in zaklicala "Je kdo doma?!"

Odmev glasu se je odbijal po hodniku in se ji oglašal nazaj.Stekla je po stopnicah in se zleknila na posteljo.Premišljevala je o dnevu , in bilo ji je toplo pri srcu.Pomislila je , da moreta to ponoviti.Družba mladega profesorja ji je zelo ugajala , bil je dober moški-kot prijatej seveda.Njeno razmišljanje je prekinila mama , ki je nanapovedano vdrla v njen svet!

"Klavdija , si doma!?"se je drla iz spodnjega nadstropja."Bila sem v trgovini!"+

Klavdija je poskočila in stekla po stopnicah.

"Ojla!Si prinesla ananas?!"je takoj vprašala po svojem najljubšem sadežu.

"Ja , seveda.Kako bi mogla pozabiti!.Raje mi povej kaj je novega v šoli."To je vprašala vsaki dan.Sledil je Klavdijin raport o ponižanju in pogovoru s profesorjem.

"Oh , Klavdija.Ne bom rekla , sem ti rekla.."

"Hvala...veš tisti novi profesor Sebastijan-telovadbo uči.No povabil me je na pogovor ,ker je mislil da si bom prerezala žile.Nazadnje sva šla na sladoled.!"

"Oh , res sem presenečena nad njegovo skrbjo.Pravzaprav se mi to zdi zelo lepo.Danes zelo veliko mladih najstnic.."

"Prihrani mi mami!"jo je prekinila Klavdija.

Vzela je svoj ananas in nož ter šla v svojo sobo.Sedla je za pisalno mizo,ter z nje odrinila nekaj zvezkov.Zarezala je v sočni ananas .Sladki sok je stekel preko roba mize in Klavdija je potiho zaklela.Z jezikom je nežno polizala sledi soka in po glavi so se ji zagnale pregrešne misli!Kar hitro jih je pregnala iz glave ,in ugriznila v sadež.Ostanek je odnesla v majhen hladilnik.Komaj se je skoncentrirala na matematično domačo nalogo saj je mislila samo na današnji dogodek.

ja in naprej???? Saj najbrž je še naprej?

Nevenka

br:

Nadaljevanje čim prej...prosim :flower:

trenutno mam dost dela..ko bom več na kompu dobite nadaljevanje::jooj vsi mi gnjavijo za nadaljevanje :doh:

Nikoli prej se nisem zavzela kako je naslov tvoje teme...danes pa sem bila presenečena! Na računalniku imam sicer že približno 3 leta zgodbo razdeljeno na poglavja, pišem ''knjigo'', ki ima naslov Gospod profesor. Ampak nekako nikoli nimam dovolj časa, da bi nadaljevala. Samo, kako zanimivo, popolnoma isti naslov! S tem, da se vsebina moje zgodbe od tvoje zelo razlikuje...Govori o dveh sestrah, ki prihajata iz urejene družine, obe sta v isti srednji šoli, med tednom v internatu, mlajša se zaljubi in ima srečo v ljubezni, starejša pa se zaplete s profesorjem filozofije, z njim tudi zanosi...V bistvu je že kar nekaj napisanega a nikoli si ne vzamem časa za tisto jedro, ki ga še moram dodati in tisti finiš...preveč dela imam...

heh...res zanimivo..oz me je kar malo šokiralo..

Zbudila se je sredi noči z glavo med zvezkom kemije.Prebudile so jo moraste sanje s čudnimi bitji.Pretegnila se je , ter vstala.Pogledala je skozi okno.Vse je bilo mirno , le nekje v daljni ulici je zavijala policijska sirena.Pospravila je zvezke in se vlegla na posteljo.Zastrmela se je v poster , ki je bil nalepjen na vratih.Na njem je bil mlad par , ki se poljublja.Pod sliko je pisalo Odpleši svoje sanje.Nasmehnila se je in pomislila na profesorja.Z nežnimi mislimi je zaspala.

Ko je zjutraj mama potrkala na vrata njene sobe se ji je zdelo kot da ni spala niti pet minut.Imela je občutek da danes ne bo lep dan.Zaspano se je odvlekla v kopalnico , in se zazrla v svoj odsev v ogledalu.Odprla je pipo in zajela vodo.Pljusknila si jo je v obraz.V trenutku je bila v budnem stanju.Štreleče lase je popravila kar z roko.Spet je odtavala v svojo sobo , in se zastrmela v revno vsbino omare.Nebo so zakrivali težki , temni oblaki torej je izbrala volnen pulover in kavbojke.Okoli vratu si je ovila topel šal , nao pa zdrvela po stopnicah v kuhinjo.V usta si je zbasala kos potice , in odvihrala čez vrata.Ko je že skoraj prišla do postaje se je spomnila da je pozabila torbo.Tekla je vso pot do doma , kjer jo je pričakala mati na pragu.

"Le kje imaš glavo punca,"je zmajala z glavo in ji podala torbo.Seveda bi bilo prelepo če bi ujela avtobus in morala je prepešačiti pot do šole.Šola je bila tiha , torej se je pouk že zaćel.Hitro je zabrisala čevlje v omaro in pohitela po stopnicah.Vedno je rada med poukom stala na hodniku in poslušala , a danes ni bilo časa.Stekla je mimo glasbene učilnice iz katere se je slišal mehki zvok klavirja , ter odprla vrata matematične učilnice.Ves razred je zazijal vanjo , kot da je padla s Marsa.Oddrsala je proti svoji klopi , in pobožno sanjala da ji bo pridiga prihranjena.A glas profesorice jo je ustavil:"Aha , gospodična lahko tudi zamujajo:Za njih seveda ne veljajo enaka pravila kot za ostale.Bi želeli še kaj premila?"se ji je posmehovala pred vsem razredom.

"Pravzaprav bi res nekaj želela,"se je ustavila Klavdija,"a bi mogoče enkrat zaprli gobec?"Razred je zajel valj razburjenja in iz klopi se je slišalo šepetanje.Pravzaprav je osupnila tudi sama sebe.Ni bila vajena tako govoriti.Pravzaprav se je znala vedno kontrolirati.Bilo ji je žal ,a škoda je bila že narejena.Profesorica je zaripnila v obraz , nato pa z najbolj mogočnim tenorjem zapela:"Spravi se v ravnateljevo pisarno!"

Klavdija ji je v glavi povedala še nekaj zmerljivk , nato pa odšla iz razreda.Povzpela se je po stopnicah in odšla proti vratom , nad katerimi je visela obledela ploščica s napisom Ravnatelj.Preevidno je potrkala in vstopila.Pozdravila je napihjenega moža v usnjenem stolu in se brez vprašanja sesedla na plastični stol.

"Dober dan , čemu se imam zahvaliti za tvoj obisk?"

"Profesorici Velinovi...rekla sem ji.."KLavdija je zajela sapo :"Rekla sem ji da bi želela da bi zaprla go...gobec!"

"Ravnatelju je vzelo sapo.Tega od takšne vzorne in pridne dijakinje res ne bi pričakoval.

"Em, saj veš da to ni lepo.V primeru da bo učiteljica zahtevala kazen , te lahko celo izključimo.Gotovo poznaš pravila šole!"

"Da , poznam.."je s povešeno glavo odgovorila Klavdija.

"Prosim te , da se učiteljici po uri opravičiš, zdaj pa le pojdi-in pazi na svoj jezik!"

"Da bom ,hvala.Adijo!"

Klavdija je bila presenečena nad ravnateljevim prijaznim pristopom.Odločila se je da bo čas , do konca ure preživela raje na stranišču.Sedla je na pokrov školjke in se zazrla v črke , ki so bile vrezane , vpisanje ali vžgane v vrata kabine.Nekaj dobrih misli jo je kar nasmejalo.Na glas je prebrala eno in se začela na glas smejati.

Šola je sranje , šola je šit, bolj ko v njej si -bolj si zabit!

Do konca ure je prebirala straniščne parole in verze , nato pa odšla v že prazni razred.Obstala je med vrati in opazovala profesorico , kako pospravlja svoje mape in liste.Zanalašč je brcnila v vrata , da jo je profesorica opazila.

"Klavdija , kje si bila!?"jo je s trdim glasom vprašala profesorica.

"Hmm, na stanišču , saj veste menza,"se je izgovorila na dekliški problem., "Rada bi se vam opravičila za besede !"

Peklo jo je da se je stari kozi morala opravičevati , a je požrla ponos , saj ni hotela biti kaznovana.

Profesorica jo je pogledala iznad očal in rekla.:"Klavdija , oprostim ti , vendar e prosim da takšnih izpadov več nimaš!Vredu?"

"Da ,vredu"Klavdija se je zasukala na peti in izginila med množico dijakov.

Nadaljne ure je preživela v monotonem spanju , zdramila se je samo med odmori..Ko je zazvonil zvonec , za zadnjo uro jepohitela proti omaricam!

kaj bo potrebno spet ful čakati? :hm: :hm:

Lepo berliva zgodba, žal se je očitno končala, kar je res škoda.



:book: Lea